O volku brez volka

O odstrelu volkov, odnosu rejcev drobnice, krivolovu in stanju duha med prebivalstvom in lovci.

Ob zadnjih dogodkih odstrela in verjetnega krivolova dveh volkulj ter posledičnih medijskih linčev se je vsak, ki mu je narave in prostoživečih živali mar, moral vprašati, kakšen je njegov odnos do te problematike. Pa s tem ne mislim na lajnanje že davno v glavo vcepljenih „modrosti“, temveč na pošten premislek kaj želim v bodoče v naših gozdovih še videti živega.

Odzivi različnih strani, dejansko vpletenih in vseh tistih, ki so se zaradi raznih interesov hoteli vpletati so si v tej temi zelo nasprotujoči. Na eni strani rejci drobnice in večina prebivalcev odmaknjenih naselij v habitatu velikih zveri, na drugi prebivalci urbanih naselij, samozvani naravovarstveniki, dejanski naravovarstveniki, stroka in „stroka“, politika, ki se prilizuje tako enim kot drugim in seveda še vsi tisti, ki padajo na bambi sindrom in v živalih vidijo počlovečena puhasta bitja. V poplavi vseh teh argumentov in „argumentov“ se je težko znajti, če človek nima izdelanega svojega trdnega stališča. Pa je to pravo?

To sem se vprašal, saj sem kot lovec in pred tem prepričan proti lovec bil pod vplivom različnih prepričevanj. In ker me je v lovstvo povleklo predvsem pero spoštovanega mag. Janeza Černača, ki sem ga še pred lovskim stažem zasledoval v lovskem glasilu, predvidevam, da je tudi moje stališče do velikih zveri dokaj podobno njegovemu in se nikakor ne pustim voditi večinskemu prepričanju iz lovskih vrst o volku škodljivcu. Ob tem stavku bo marsikdo jezen name, a naj si kar postavi ogledalo. Če ne čisto samo na svoj obraz, pa širše na lovsko druščino okoli njega.

Kot lovec rad lovim. Cenim čas, ki ga preživim na lovu v spremstvu lovskega psa in skušam upleniti primeren osebek divjadi, tak kot nam ga zapoveduje stroka in koncesijska obveza. O tem koliko je stroka, ki nam narekuje vrsto in količino odstrela strokovna, se sicer malokdo strinja in se zrcali tudi v protestih na Pravilnik o odvzemu rjavega medveda in volka, izdelek Ministrstva za kmetijstvo in okolje Republike Slovenije.

Enega od protestov je spisal tudi državljan Jure Bedenk, ki ga lahko preberete na njegovem Facebook profilu: http://www.facebook.com/notes/jure-bedenk/moji-volcje-tvoji-volcje-

Lepo našteva kar nekaj dejstev, med njimi nekatera podkrepljena z naravoslovno stroko (SloWolf), recimo to, da se je „dosedanji odstrel volkov izkazal za popolnoma neučinkovitega za preprečevanje škod na domačih živali (tako v Sloveniji kot v tujih raziskavah), saj število odstreljenih volkov nima vpliva na njihovo plenjenje živine in zaradi težjega lova divjih živali (jelenjad, divji prašič, srnjad) volkovi po odstrelu in rušenju strukture tropa še pogosteje plenijo lažje dostopen plen – drobnico, kjer ta ni primerno zaščitena.“

Olajšan dostop do nekoč zaprtih področij je po osamosvojitvi sprožil ekspanzijo reje drobnice, ki pa je nekateri lastniki ne ščitijo kot dobri gospodarji. Še več, izgleda da nekaterim celo ustreza, da drobnica postane plen velikih zveri, saj se jim to izplača, ker je cena drobnice na trgu nižja od državne odškodnine. Zakaj bi torej drobnico ščitili z elektro ogradami in pastirskimi psi, četudi jim je ponujena brezplačno?! Zgodbo, ki jo je pogosto slišati sedeč ob pijači v lokalih na teh področjih mi potrjujejo tudi podatki, ki jih je Jure lepo nanizal:

„med približno 3000 rejci drobnice na območju volka velik del vseh izplačanih odškodnin za škodo po volkovih odpade na samo 7 lastnikov-rejcev, ki razen enega niso hoteli sprejeti brezplačno ponujene opreme za boljšo zaščito. Ponovimo: 3000 rejcev, večina škode pri sedmih rejcih, šest od sedmih NI želelo sprejeti brezplačne in edine dokazano učinkovite zaščite drobnice pred volkovi. „

Jure se je dotaknil tudi neke druge plati, ki sem jo tudi osebno imel priliko spoznati in vem, da ne gre samo za govorice, pa četudi le šepetajoče in zakrite pred javnostjo zaradi lažne solidarnosti; krivolova. Na področjih, kjer je volk doma, pa tudi ris, bi v kakšni skrinji našli tudi kožo in lobanjo teh zveri, ki čakajo na priliko za strojenje, ali pa že visita na steni z vprašljivimi potrdili. Res da je zakonodaja tu včasih bolj papežka od papeža. Recimo pri primeru divje mačke, katere križance bi po mojem prepričanju zaradi ohranitve genske čistosti morali v bližini človeških naselij ostro odlavljati. Nikakor pa to ne velja za risa in volka, saj je dokazano, da si med drugim tudi zaradi krivolova in legalnega lova nista sposobna postaviti na noge.

Lovci se radi hvalijo, da s puško ni mogoče iztrebiti nobene vrste. Mogoče je to držalo včasih, ko je bilo prostranih gozdov več. Nikakor pa ne danes, zato je ta trditev le še pravljica, saj po drugi strani sami trdijo, da je za izrazito krčenje jelenjadi kriva puška, ki je sledila zapovedim o višinah odstrela. Lovce, predvsem tiste „pravoverne“ tradicionalno moti konkurenca v lovišču, ki jo predstavljajo velike zveri. Ob omembi zelenca, kakršen sem bil pred leti, da bi bilo lepo imeti v lovišču risa ali volka, kar prebledijo in začno naštevati „argumente“ proti. Način ureditve lovstva, kakršnega je postavila nova država, pohlepna na denar in brezbrižna za naravno dediščino, katero ima le na jeziku tako razmišljanje še podpira.

Nedvomno je, da se bo mentaliteta povprečnega Slovenskega lovca morala prilagoditi trajnostni rabi naravnih virov, tistemu načinu razmišljanja, ki ga je tako lepo opisoval magister Černač, pa so ga potem povzpetniki iz vrha lovske organizacije odstranili. Napak bi bilo trditi, da bi v teh opisih lahko prepoznali vse lovce. Nikakor. Mnogo nas je, ki smo izstopili iz teh tradicionalnih kalupov razmišljanja o „roparicah, škodljivcih, visoki in nizki divjadi“ in podobnih nesmiselnih oznakah živali, ki z nami delijo prostor na zemlji. In nas boli, ko nas dober del javnosti opisuje kot klavce. A o nuji uporabe puške kot regulatorju populacij v sprijenem ostanku naravnega okolja kdaj drugič.

Jure v svojem pismu navaja, da so „Javnomnenjske raziskave pokazale, da je na območju prisotnosti volkov odnos javnosti do volkov zelo pozitiven in se v primerjavi s podatki izpred dvanajstih let ni poslabšal ali izboljšal ter da velika večina ljudi ohranitev volka podpira.“

Zna biti res. A ni vse zlato kar se sveti. Dobršen del ljudi ima ta odnos na sprevrženih temeljih. Živali počlovečijo in pričakujejo, da se bodo obnašale po človeških standardih. Kot bi od ribe pričakoval, da bo obirala lešnike po vejah! Naj bo srna, medved ali volk, potrebuje svoj habitat in mir pred ljudmi. Ko gobar, ki je prej prebrcal podrast in v svoji sli po plenu glasno pregnal vse živo ali lastnik psa katerega je izpustil da prosto teka po gozdu, izpustita lovcu očitek, da je morilec, je to najmanj sprevrženost. Še najlažje razumem vegetarijance, čeprav se z njimi nikakor ne strinjam. A kot dopuščam, da se ljudje prepuščajo različnim religijam, tudi njim priznavam pravico, da nasprotujejo ubijanju živali. Nikakor pa mi takih besed ne more nasloviti nekdo z usnjenim pasom in čevlji, ter z zrezkom pred seboj!

K utrjevanju bambi sindroma so kar lepo prispevali tudi spoštovani znanstveniki, ki se trudijo v projektih kot so Dinaricum, Dinaris, SloWolf ipd. Slavc, Tia, Tonka, Eva, France, Igor in ostali so človeška imena s katerimi so prebudili empatijo do teh živali. V prid svojim projektom, podpori javnosti in s tem seveda finančnim sredstvom, ki jim omogočajo delovanje in čudovito službo. Pri vseh teh projektih v loviščih so naleteli na lepo podporo lovcev in ostalih, ki so jim pomagali na terenu. Sedaj, ko se pojavi konfliktna situacija v javnosti, se pojavi hote ali nehote in popolnoma brez potrebe tudi konfliktnost med temi raziskovalci in lovci. Saj poznamo Slovence, „Kdor ni z nami, je proti nam“.

Uporabnik našega foruma je lepo napisal: Čim nekdo da divji živali "humano" ime se prično populizmi ter pop senzacije. Spomnite se "Knuta" pa "free Willy-ja",itd. Ali bi mediji enako senzacionalno poročali in ali bi bila javnost enako ogorčena, če bi namesto "Tie" in "Tonke" poročali, da sta bili (domnevno) ustreljeni volkulji "B57x" in "C387"?

Kot lovec in nekdo, ki ima rad živali in bi si želel, da bi jim lahko omogočili tisto pristno divje življenje, ne pocukrano holivudsko, temveč pravo po zakonih narave, se v poplavi vseh teh dogodkov in reakcij kar slabo počutim. Še posebej, ker se bojim, da bo po tej medijski poplavi vse šlo po ustaljeni stari poti. In ker spet nihče ne bo nič vprašal tiste, katerih se najbolj tiče. Živali.