V koži medveda
Postavim se v kožo medveda s kočevskega:
občasno, precej pogosto, si lahko privoščim priboljšek (krof z marmelado) od človeka, saj je v bližini neka šupa, od koder se sliši: »Medo, bob!«, in takrat pridem po to dišečo in vabljivo reč, ki mi sila tekne. Pa se odpravim malo stran, če bo še kaj in pozorno opazujem in poslušam. No, nakar vidim iz tiste šupe priti nekaj ljudi, ki pa tudi vem, kje so njihove luknje. Pa grem pogledat še tja, če bo še kaj. In tam me čaka svašta.
Ni konca. Hrane, kolkor češ. Mal se znajdem in privoščim si praktično vse, kar hočem. Kot na »talarju«. Zastonj. Zakaj bi se mučil z drobnarijami po gmajni, ki so ali pa tud ne. Tam pa so vedno. Še tole poj#BUM#.
In zgodbe je tako konec. Medo, ki je iskal samo to, kar v prvi vrsti najprej išče vsako živo bitje na Zemlji, hrano in vodo, je padel pod strelom, ker ga je firbec ali pa razmišljanje o hrani na najlažji način, ker morda ni upošteval nasveta mame, da se ogiba človeka, pripeljalo tja, kjer je hrane dosti in je lahko dostopna.
Začetka zgodbe si nisem izmislil. Slišal sem jo od človeka (ki ni z območja medveda), kako si je z lovcem (z območja medveda) v družbi še nekaj Italijanov ogledoval medveda, ki je padel na krofe, ki jih žena lovca cvre posebej za namene (komercialnega) opazovanja medveda. Menda je uspeh (uspešnost vabe) zelo velika. Resničnosti ne morem potrditi, ker nisem bil zraven, gre pa za kriminalno delovanje (najmanj) tega lovca in verjetno še kar nekaj ljudi na območju medveda, ki v končni fazi vodi do povečanja obiskov v naseljih in vaseh. Seveda to ni edini vzrok. Sprašujem se, ali je ta država res v taki …, da nima niti za bolj pogoste obiske teh ljudi, kjer bi z dobro voljo poiskali kakšne rešitve problemov, ki bi jim odpravljale težave, ki jih imajo. Verjamem, da jim ob armadi javnih uslužbencev, ki so v veliki večini sami sebi namen in mnogo njih opravlja samo zakonsko predpisane naloge (al pa še tistih ne), popuščajo živci in jemljejo stvari v svoje roke, žal na račun tistih, ki so v tej zgodbi krivi le toliko, da iščejo najlaže dostopne vire preživetja. Rešitev za preprečevanje škode je veliko, pristojni pa bi jih lahko hitreje širili med ljudi, kot jih.