Konec športnega lova v Afriki
Nekatere afriške države so začele ukinjati športni lov in ga nadomeščajo z eko turizmom.
Še pred nekaj desetletji smo bili priča zatrjevanjem, da je gola zaščita in prepoved lova kontraproduktorna za obstoj lovnih vrst živali. Zato so mnoge afriške države ubrale pot lovskih koncesij in afriška lovišča so postala cilj premožnih lovcev iz vsega sveta. Danes to usmeritev spreminjajo in vprašamo se lahko ali je bil dosedanji način napačen. Čeprav gre za oddaljena področja in drugačen živalski svet se mi porajajo vzporednice z dogajanjem pri nas in v bližnji soseščini. Tudi tu videvamo posledice političnih odločitev, ki skrb za populacije divjadi prelaga iz enih ramen na druge, ob tem pa se ne morem znebiti občutka, da to počno predvsem zaradi svojih kratkoročnih interesov političnega preživetja.
V članku National Geographic-a z datumom 17. september 2013 Dereck Joubert pričakuje poslednji lovčev strel tri ure po sončnem zahodu na planjavah Botswane:
»Konec obdobja gojitve s puško in za Afriko pričetek nove dobe prijaznejše skrbi. Vladi Botswane z globoko hvaležnostjo izrekam čestitke, tako svoje kot tudi informirane svetovne skupnosti, ki deli skrb za prostoživeče živali.«
V drugi afriški državi, Ugandi so se namenili ustaviti »lov za zabavo« v lovnih rezervatih z januarjem naslednjega leta. Zasluge za to imajo med drugim v organizaciji UWA (Uganda Wildlife Authority), ki je že pred leti vladi predala resolucijo usmerjeno v prepoved lova zaradi zmanjševanja staleža divjadi. Nasprotniki prepovedi iz vrst upravljavcev rezervatov trdijo, da je lov edini način za privabljanje kapitala potrebnega za vzdrževanje populacij divjadi
Joubert, veteran snemanja posnetkov afriških divjih živali že leta opozarja, da lov uničujoče deluje na preostale črede divjadi in predvsem na njihove plenilce. Zatrjuje, da ni proti lovu, temveč proti neetičnemu lovu, kar pa je žal v zadnjih letih postalo enako.
»Vedno sem bil proti lovu ogroženih vrst. Že 50 let smo priča gojitvi s puško in edini zaključek, ki ga lahko potegnemo, je da ne deluje.!...
Nedolgo nazaj smo še lovili tigre. Danes jih imamo samo še 2500. Staleži levov, leopardov in jaguarjev pa se hitro bližajo isti številki. Zelo malo s turističnim lovom pridobljenih sredstev se vrača v Afriko. Medtem, ko so pravila jasna obstaja veliko primerov kršenja ne samo etike, temveč tudi zakonodaj.«
Problem komercialnega lova je predvsem v zmanjševanju populacij predatorjev z vrha prehranjevalne verige, kar vpliva tudi na staleže in stanje ostalih vrst.
Na vprašanje kateri ekonomski model ob odsotnosti lovskega turizma lahko zagotovi zaščito teh živali in ali že obstajajo uspešni primeri, Dereck kot najboljši primer izpostavlja eko turizem v Botswani, katerega zgledu že sledijo v Tanzaniji, Keniji, Ruandi in Ugandi.
Več si lahko preberete tu: National Geographic (link)
Ob omenjanju eko turizma v afriki je potrebno poudariti, da je tudi ta že pokazal svoj negativen vpliv na divjad, lep primer je oviranje sezonskih selitvenih poti, ko eko turisti z vozili praktično zablokirajo ustaljene poti in prisilijo črede v prečkanje pobesnele reke na nevarnejših mestih, ipd.
Situacija problema lovnega in eko turizma je nedvomno primerna za zrcaljenje na naša tla, kjer se lovski, civilni in ponekod kmetijski lobiji trudijo ta način izkoriščanja naravnih virov, kot poimenujejo prostoživeče živali, vpeljati v zakonodajo ali pa jo celo že kršijo. Primerna je za razmislek okoli že obstoječega lovnega turizma, ki ga izvajajo predvsem državna lovišča, pa tudi marsikatera lovska družina. Primerna je še posebej zato, ker je pri nas med lovsko in kmečko populacijo še dokaj močno nasprotovanje krepitvi populacij velikih zveri, katero smatrajo za grožno tako čredam domačih živali kot čredam divjadi, ki jo za potrebe lova gojijo čisto na kmetijski način, seveda neskladen z načrti matere narave.
In po drugi strani se utrne dvom, kako bodo v Afriki v primeru prepovedi lova krotili tiste problematične primerke plenilcev, ki v njihovem primeru niso samo plašni ris ali volk, ter sramežljivi medved, temveč predvsem tudi nekaj centov težke plenilske mačke, ki lahko poleg živine ogrožajo tudi človeka. Mogoče na način prikazan v novejšem dokumentarcu, ko so se prastari nasprotniki levov, Masaji, odločili te živali zaščititi in jih ne preganjajo več, ampak iščejo način sobivanja. Spoštovali so jih itak ves čas na način, ki ga »civiliziran« evropejec ni sposoben več razumeti.
Ob teh dilemah in razmišljanjih se mi zdi neznanska škoda, da je Slovenska lovska in laična javnost nesposobna v večji meri zaznavati te probleme in priložnosti in bomo po vsej verjetnosti za drugimi ponavljali skrajne napake enkrat popolne prepovedi lova, potem pa neukročeno neoliberalistično sproščanje krvavega lovskega turizma. Le našega po svetu priznano najboljšega lovskega sistema ne bomo znali zadržati ali celo izboljšati. Po zaslugi nas samih in naših lovskih »tovarišev« na funkcijah predvsem!