Vegani versus lov

Agresija veganskih nasprotnikov lova, bi lahko naslovil to razmišljanje,

a verjamem, da le nekateri od njih vodijo prizadevanja za ukinitev lova, še posebej na načine, ki so daleč od legalnih. Ker je sicer njihov način življenja in prehranjevanja povsem legalen in ker verjamem, da tudi oni drugim dopuščajo kar je legalno, verjamem tudi, da se omenjenih prijemov poslužuje le peščica o kateri razmišljam. Imenujem jih Lipova vojska.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam pove kdo ali kaj je lipe. Prepričan sem, da je skupino, ki ne dopušča drugim njihovega načina življenja in ki na spletu v socialnih omrežjih hujskajo tudi k nasilju proti vsejedom in lovcem, katerih člani se privoščljivo režijo ob morebitnih nesrečah lovcev, povsem upravičeno poimenovati tako.

Pa sem imel še pred časom boljše mnenje o njih. Tako o veganskih kot vsejedih borcih za pravice živali. Smatral sem, da je možno z njimi celo najti kakšno skupno pot, da lahko skupaj naredimo nekaj za dobro divjadi in ostalih prostoživečih živalih. S tem namenom sem že pred časom debatiral s somišljeniki Društva za osvoboditev živali. Moram reči, da sem nekaterim od njih uspel pojasniti marsikatero zmoto, ki so jo imeli tako o lovu kot o življenju divjadi. Prišli smo celo tako daleč, da so se očitki spremenili v debato, ta pa je potem počasi zamrla.

Ob neki priliki sem komuniciral tudi z Jadranko Juras, eno bolj znanih vegank in zagovornikov pravic živali. Strinjala sva se, da je možno najti skupne točke in nekaj dobrega narediti. Nekako se kljub namenu nisva nikoli dogovorila za srečanje in daljši pogovor. Danes se mi zdi prav tako. Njene izjave pri podpori Lipove vojske so me kljub temu, da jo smatram za zelo razgledano in inteligentno žensko, prepričale, da zna tudi ona biti dokaj militantna in privoščljiva.

Kako pa lahko najdeš skupno pot z nekom, ki privošči človeku, ko se poškoduje pri lovu? Ki se strinja in ne zoperstavi drugim, ki napovedujejo nasilne ukrepe proti lovcem? Še v vojnah se dogovorijo za premirje in nenapadanje, ko skušajo doseči nekakšen četudi začasen mir. Pri Lipovi vojski tega očitno niso sposobni niti pripravljeni. Še več, ves čas so pripravljeni od lovcev dobivati informacije, mnenja in obenem tudi priznajo, da jih potrebujejo za izdelavo protiargumentov.
O sveta preproščina, nasprotujejo nečemu, pa jim še to ni jasno kako to deluje?! Znanje, raziskave, bogate zakladnice znanj so zanje pomembne le tam, kjer se jih lahko uporabi in zlorabi. Knjige Zlatorogove knjižnice pa so seveda napisali lovci in naj bi jih po njihovem prepričanju tudi prikrojili sebi

Njihov edini argument, osnovno vodilo je, da ne dopuščajo ubijanja. Prav, v redu, zdi se mi sprejemljivo. Pač ne ubijajte a obenem živite tako, da vaše življenje ne bo ubijalo drugih!
No , tu se pa malo zaplete in pokaže licemerstvo. Ko glavnemu od njih očitaš, da tudi njegovo življenje, njegov način bivanja pobija nešteto bitij, se dela nevednega in sprašuje kako, da naj naštejem. No, na neumno vprašanje tisoč modrecev ne odgovori, pa mu tudi jaz nisem. To, da s svojim avtomobilom, njegovo proizvodnjo in uporabo, svojimi oblačili, vso tehniko in opremo v stanovanju z vso porabljeno električno in drugo energijo, z vso urbano infrastrukturo, ki jo uporablja, povzroča nepopravljivo škodo v prav tolikšni meri kot kakšen vsejed ali lovec, mu pač ni moč dopovedati.

In kot mu in tudi ostalim njegovim slepim sledilcem (se poraja nova sekta?) ni moč pokazati tega aspekta življenja modernega človeka, jim tudi ni moč pokazati dobrih plati lova in prizadevanj drugih naravovarstvenih organizacij in znanstvenikov.
Gredo celo tako daleč, da znanost postavijo v kot samo zato, ker recimo Erico vodi lovec, ker je vodilni raziskovalec v SloWolf-u lovec, ker so lovci v Zavodu za gozdove itd. Takim ljudem seveda ne moreš dokazati pomembnosti selekcije in regulacije populacij divjadi. Za njih je vsak odstrel tudi umor in lovce označujejo z morilci. Njih ne zanima, kaj sama beseda pomeni, ne zanima jih kaznivost krivega obrekovanja, zanima jih samo čimbolj žaljivo in umazano izražanje s katerim praznijo svojo emocionalno napetost.

Tudi drugi vidiki pravne države jih ne zanimajo. Recimo spoštovanje avtorskih pravic. Od vsepovsod, naj bo revij, spletnih strani ali knjig kopirajo vsebine brez dovoljenj avtorjev in jih selektivno izven vsebinskih in zgodovinskih kontekstov zlorabljajo za svoje namene obrekovanja. Očitno so njihovi argumenti tako trhli in prazni, da sami niso sposobni zbrati in ustvariti »obremenilnih materialov«, pa se poslužujejo kraje.

Legalno delovanje je za Lipovce torej tuje. Se pa jih kanijo posluževati tam, kjer jim bo to ustrezalo in pritiskati na državne organe in službe kot nekakšne civilne združbe. S svojimi puhlimi in površinskimi »argumenti« znajo pri populaciji istega nivoja doseči všečnost. Tako lahko pričakujemo podporo raznih deklic s psički v roki in s kopico modernih oblačil in kozmetike, nekaj ostarelih skesanih lovcev, ki so jim žene in otroci prepovedali loviti in imeti trofeje, po možnosti psihično labilnih in vodljivih zdravljenih alkoholikov, mladeničev, ki v prej omenjenih deklicah vidijo lahek plen, celo mestnih ljudeh, ki zrezke kupijo v trgovini na polici in jih s slastjo pomlatijo, živali, ki jim je »dala« zrezek, pa ne vidijo. Tistih pravih veganov, ki so svojemu prepričanju posvetili tudi svoje življenje in se odrekli civilizacijskim dobrinam v prid vsaj malenkostnem zmanjšanju obremenitve okolja, med njimi seveda ne bomo videli. Ali jih sploh ne bo ali pa se bodo izgubili med ostalimi svetohlinskimi pripadniki skupinice.

A ravno te spoštujem. Za svoje prepričanje so se odločili usmeriti svoja življenja. Ti s svojimi odrekanji, čeprav so le kapljice v morje naredijo več za živali kot vse Lipove vojske skupaj. Z njimi bi bilo verjetno možno ustvariti koalicijo v bojih za zelene mostove, za preprečevanje novih urbanih infrastrukturnih ovir živalim, za pravilno izrabo sredstev namenjenih živalim, za boljše raziskave, za več vedenja o živalih.
Lipova vojska namreč svoje vedenje postavlja le na kakšen članek, ki naliva vodo na njihov mlin, še raje pa se razglasijo za strokovnjake, ker so se nekoč turistično vozili po Afriki in sedaj v nulo obvladajo divje in podivjane mačke. Strokovnjaki Dinarisa so proti takim seveda mali neuki šolarčki. Kdor ne verjame, ga bodo skušali prepričati s »prepričanji in spoznanji kvantne fizike, da je čustvo energija in da so misli in duhovne izkušnje prav tako energija«. No tu pa tudi jaz ostanem brez besed! Lovce in mesojede bi le opozoril, da naj se čuvajo, saj «imajo čustva in duhovnost lahko enako ali podobno moč kot fizična sila. » in obstaja možnost, da jih kakšen Yoda onesposobi med gibanjem po gozdu.

Vsake toliko se najde kdo, ki bi ga lahko označili vsaj za kulturnega in pripravljenega na komunikacijo brez skrivljenih namenov. A se prav hitro pojavi kakšen kapucar s plakatom, kjer se s strelnim daljnogledom meri na lovce. A obenem razlaga o empatiji.
Naslednji sprašuje koliko davka plačajo lovci za opravljanje svoje dejavnosti in koliko denarja dobijo od države. Puhloglavi predsodki o bogatih lovskih prihodkih, vsesplošni alkoholiziranosti, seksualnem deficitu, ki se sprošča s posedovanjem in uporabo orožja, nevzdržni strasti po pobijanju so osnovni repertoar večine Lipove vojske.

Na tem mestu se v nesmisle predlogov za sterilizacijo divjadi, tesno sobivanje tudi v mestih z zvermi, njihovim plenom in s podganami vred, odlovu in zdravljenju divjadi in njihovem spuščanju nazaj v naravo, ne mislim ukvarjati. Saj prepričanih nima smisla prepričevati. Je pa pri tem pomembno, da lovci še naprej odkrito seznanjamo ljudi s svojim poslanstvom in se obenem skušamo tudi sami čim bolj izobraževati in prilagajati novim dognanjem v prid populacijam divjadi. Samo plenjenje že dolgo ni več naše vodilo. Kaj vse še ostalo pomeni lovstvo pa moramo dati vedeti vsem, ki so sposobni dojeti, da zrezek ne raste na polici veleblagovnice in da svoboda in zdravje divjadi ni na mestnih ulicah.