Izbirčnežev jelen
31.10. Vetrovni državni praznik je bil.
"Nič, za v gozd piha preveč, ni za podirat v takem", skleneva z očetom. "Čaki, pokličem par jagru, če nardimo kratek pogon" mi reče tata. Čez pol ure se odpraviva, 7 se nas je zbralo. "Jelen je še odprt, ker ga ti mulc že 3x nisi hotu strelat" nam pove oče, malce posmehljivo me pogleda, češ, pri nas maš pa redko priliko streljat jelena, ti pa bi bil še zbirčen.
"Seveda, mlad jager naj bo na začetku, jelenjad bo tako vsa letela gor k nam", se odločijo starejši jagri, z dolgim stažem v LD. "Ti pa le ustreli kakšno lisico, pa tudi prašiče dej če bodo". S tem se strinjam, letos sem že srnjaka in gamsa, saj mam zadosti trofej. Puško odložim v hrastovo rogovilo, sam se naslonim na udoben kostanj in spremljam pse kako preganjajo srnjad. Ko gresta oba poganiča že mimo mene nekaj poči. "Prašiči?!" me presune na hitro? Skočim po puško, vidim velik rjav hrbet, jelenjad! Odkočim svojo bokarco, napravljen čakam. Nato pa kot iz pravljice, se ustavi na vlaki in me samozavestno pogleda prekrasen jelen. Brez pomisleka se zasliši glasen pok. Vidim kako ga zvije.. "Sem ga!" Jelen steče naprej v robide, kjer ga ne vidim več. V grapi pod mano krik: "Kej si strelu?" "Jelenaaaaa!" Nato se začnemo zbirati vsi prisotni. Prvi, ki pride do mene, se mi posmeje: Kej si strelu? Ma je šlu u franže a?" "Ja," mu odgovorim, "a še prej skoz jelena." Nato pa vsi prisotni počasi sledimo krvni sledi, ki je podobna bolj prvi vlečki za psa, velika in očitna. Po dobrih 200m ga zagledamo. Nepravilen 14-erak. Vsak dan se mi odvije prizor, kako se mi je pokazal ter nato iskreno veselje in lovski blagri iz srca. Da je bila pa mama cel dan po luftu, ker me je sama jaga, mi pa ni bilo prav nič mar. Boginja Diana, 1000x hvala!