Kri ni voda

Po treh generacijah spet lovec

Bil je mlad fantič, komaj deveto leto je napolnil ko je zbolel za življensko boleznijo, ali kakor bi lahko rekli, ko ga je prevzela neka nova, nepoznana strast. Prikradla se je v prelepem jesenskem ranem jutru, zavitem v skrivnostno meglico  ko so nad staro kmečko hišo svojo pesem  zapeli goniči in jim je rogist predstavljal drugi glas.

Fantič se je skobacal iz postelje, zlezel v prevelike očetove copate in kar v samih spodnjicah pokukal skozi težka lesena, z železnim okrasjem okovana vrata na kmečko dvorišče, kjer se je prebujal dan.  Še malo je pohitril korak da je na hitro naredil ovinek okoli kozolca, usedel se je na korito že zdavno odslužene slamoreznice in poslušal.  Bil je to nov nepoznan napev, ki ga je poslušal z odprtimi očmi, ne tako kot radio ki jim je igral v kuhinjskem kotu poleg križa zvečer, ko so se mu oči zapirale same od sebe.

Ni minilo dolgo tega, pri hiši se oglasi znanec, to da je bil del zelene bratovščine je bilo znano vsem le malemu fantiču se ni sanjalo zakaj mu je tako potegnilo zgubano lice v nasmeh ko je mati rekla da se je dober teden nazaj slišala brakada, ter povprašala po plenu.  Možakar  je poprijel za »štamprle« kot se mu pravi v naših krajih, do polovice nagnil lansko slivovo žganje, postavil šilce nazaj na mizo, malo se je odkašljal in potem se je začela zgodba o lovu pred dobrim tednom. Fantič je poslušal napeto zgodbo, in ko ga je mati pogledala in videla s kašnim zanimanjem posluša je rekla: »Sam Bog ve, da mu ne bi bilo para v redovalnici ko bi le fante tako poslušal v šoli!« Celotno omizje je prasnilo v smeh le fantiču je bilo dokaj nerodno in se je zabuljil v tla pod mizo.  Pa je spet možak poprijel za šilce, se obrnil proti fantiču in rekel: »Ti, sej če te pa tok zanima, pa le dej glas od sebe porkamadona, pa te bom enkt s sabo uzeu!«

In res, možak je bil res pravi mož beseda, držal je dano obljubo in že čez kake 10 dni odpeljal fantiča s seboj na lov. Še mračno je bilo in dan se še prebujati ni začel, ko sta zakoračilo po gozdni potki proti vrhu, kjer so se ponavadi zadrževali gamsi. Celotno pot mu je pripovedoval o živalih, nemalokrat pa je mož v zelenih hlačah komaj da malo čez kolena  in rjavi srajci ostal brez besed ko je besedo naprej poprijel kar fantič, saj je o živalih vedel veliko, saj mu je gozd bil igrišče na katerem je odraščal. Proti vrhu je možak pomignil fantiču naj bo le tiho in da naj hodi previdno. Slekel si je ogrinjalo iz volne in ga pogrnil na tla, se usedel in poleg sebe položil puško, medtem ko mu je za vratom visekl star ruski daljnogled. Pogledoval je naokrog in se razgledoval na poseke, ko mu je naenkrat zastal dih: Ugledala sta trop gamsov, teh črnih vitezov gora in strmin ki so se spuščali na jutranjo pašo. Za fantiča je bil to najlepši prizor v življenju.

Ko jo je fantič kar peš primahal domov so ga vsi spraševali kako je bilo, le oče ni hotel biti preveč radoveden. Bral je časopis in pogledoval proti materi. Rekel pa ni nič. Okrog Sv Miklavža kakor je bila pri hiši od vekomaj navada, je bil poseben in največji kmečki praznik: koline. In ker se je bilo potrebno na vsak praznik tudi pripraviti sta oče in sin že dolgo pred tem pripravljala vse potrebno za klanje: od vrvi, nožev, posod za kri, drobovino, in tako naprej. Ni pa jima tudi ne ušlo vsakoletno čiščenje dimnika da se odstrani morebitna smola, ki bi se lahko potem poznala pri suhomesnih dobrotah, če bi dim le preveč po smreki zadišal. In ko je fantič stopil v »raufkamro« je prvič opazil neko žico ki gleda iz tal kadilnice. Potegnil jo je, vlekel in vlekel in vlekel, ko je na njenem drugem koncu na plan privlekel staro puško prednjačo, last njegovega že zdavnaj pokojnega pradeda. Oče je ravno takrat zakorakal na podstreho in presenečen gledal v sinka ki je v rokah držal puško in rekel: »Kri ni voda, sinko moj! Vedel sem da bo enkrat spet pri hiši hudič imel mlade in bo po treh generacijah pod krovom spet lovec. »