Istrski brak

Istrski brak, Kinološka študija

“Kdo jih ne pozna, naših kosmatih, ognjevitih istrijanov, teh vsestranskih psov na vodi in na kopnem, v trsju in v gorah?”
tako pričenja znameniti brakolog, takratni avstrijski stotnik Fr.B.Laska svoje poglavje o istrijanih v knjigi “Osterreichisches kynologisches Jahrbuch 1897”. Ta letnik nosi na ovitku v levem vogalu glavo tipičnega resastega istrijanca “Lasso”-ja, last industrialca Alfreda Bois de Chesne iz Trsta, ki je konec prejšnjega stoletja imel parno žago v Loškem potoku in je mnogo lovil po ribniški Veliki Gori.

Nadaljujoč svoj opis pravi Laska:

“ Šele potem, ko si videl, v kakem težavnem terenu in ob kakih skrajnih klimatičnih okoliščinah ta pasma še zmerom odlično dela, če poznaš vse njene ostale vrline, - šele potem si v stanu tega psa v celoti oceniti: potem pa moraš tudi globoko in polno obžalovati dejstvo, da ta pasma polagoma izginja. Skoro prav tako znan in priljubljen, da, gotovo še bolj priljubljen kakor avstrijski brak, je bil istrijan še pred dvajsetimi leti pasma brakov, ki so jo v alpskih krajih Avstrije najrajši imeli. Zlasti slovi po svoji neizmerni vztrajnosti, po veliki strasti za lov, po bajno dobrem nosu, celo ob največji suši in vročini, in izredni ostrosti na roparice vsake vrste. Ne sme se prezreti velika vodljivost te pasme na lovu in njena zvestoba ter vdanost”.

Mislim, da lepše pač ni mogel opisati značaja našega istrijana kakor ga je. Ta opis je toliko častnejši, ker prihaja izpod peresa moža, ki je vse svoje življenje posvetil študiju domačih in inozemnih brakov, desetletja z njimi kot avstrijski oficir sam lovil po Bosni in Hercegovini, jih sam vzrejal in povsod proučeval njihovo zunanjost in njihov značaj. Tako je n.pr. v teh dveh pokrajinah premeril 434 gladkih, 307 dolgodlakih in 276 resastih brakov: Izsledke svojih kinoloških proučevanj je objavil deloma v prej omenjenemu letniku, deloma pa v knjigi “Die Jagd in Bosnien und der Herzegovina”, ki je izšla leta 1905, pri Joh.Leonu v Celovcu. Objavil je pa veliko razprav tudi v raznih lovskih časopisih Avstrije in Nemčije. Pripravil je tudi monografijo brakak ki pa ni nikoli izšla. Kje je ostal ta dragoceni rokopis, nisem mogel dognati. Avtor, ki je živel do izbruha prve svetovne vojne kot lovski referent za okupirani pokrajini Bosno in Hercegovino v Sarajevu, mi je pisal, da je pustil rokopis tam, toda moja poizvedovanja niso imela uspeha. Škoda za ta ogromni znanstveni materijal in za slike. Laska je izdal leta 1907 na podlagi del ruskih kinologov U.P.Kišenskega in L.P.Sabanejeva opis ruskih brakov z naslovom “Die Bracken des Ostens, Neudamm 1907” Tudi ta knjiga je za brakologijo velike važnosti, zlasti za vprašanje, so li braki zapada istega porekla kakor oni vzhoda ali so si vsaj v sorodu?
Oba ruska pisatelja in za njima tudi Laska to zanikajo, vendar stvar še ni povsem jasna.
Ko govori Laska o “istrijancih”, ne misli na naše bele brake, kratke ali resaste dlake, kajti on razume pod imenom “istrijan” vse resaste brake brez razlike barve, torej tudi tiste, ki jih naša kinologija vodi pod imenom keltski braki.
Kratkodlake istrijane pa šteje Laska med avstrijske, oziroma bosanske brake. To je treba imeti vedno pred očmi.
Pasma istrijanov je res že redka, zlasti resavci, vendar jo več ali manj naši domači lovci poznajo, zato si prihranim opis. Pasemske znake istrskega braka najdeš v brošuri “Braki Jugoslavije”, ki jo je izdal Jugoslovenski klub ljubiteljev brakov leta 1939.kot deveto številko “Lovca”.
Sestava teh pasemskih znakov ni bilo lahko delo in sicer zaradi tega ne, ker je moral Klub ljubiteljev brakov (KLB), ki je leta 1926. ugotavljal pasemske znake brakov na splošno, najprej rešiti vprašanje, katero vrsto brakov je prav zaprav razumeti pod imenom istrijan? Prvotno so naši in tuji lovci pod besedo istrijan razumeli vse brake r e s a s t e dlake, brez ozira na to, ali so bili bele, pšeničnorumene, prstenosive ali celo črne barve. Izraz istrijan je veljal odlakanosti in v tem smislu ga rabi tudi Laska.
Istra pa v prejšnjih stoletjih ni imela samo resastih psov, marveč tudi kratkodlake in sicer največ pse bele barve z oranžnorumenimi lisami.
Videl si v Istri pa tudi brake, ki jih danes imenujemo posavske brake, t.j.brake pšenično rumene ali rdeče barve z belim ovratnikom. Toda prevladovali so prav psi bele barve z oranžnorumenimi uhlji in z zvezdo na čelu: le ti so bili najbolj razširjeni in so veljali ne le za najboljše zajčarje, ampak tudi za pasemsko najčistejše. Za to vrsto psov je bilo treba na vsak način najti ime in jih opredeliti kot posebno pasmo.
Pa tudi med resavci je prevladovala bela barva z oranžnorumenimi lisami po trupu: največkrat sta bila uhlja oranžnorumena ali vsaj oranžnorumeno pikasta in na čelu se je blestela zvezda enake barve. Ako si primerjal obe ti obliki glede ostale zunanjosti, kakor je oblika glave, trupa, repa itd. si prišel do zaključka, da obe ti obliki predstavljata prav zaprav samo eno pasmo, ki se razlikuje edinole po odlakanosti. To je privedlo potem KLB do tega, da je pojem istrski brak omejil izključno na pse bele barve z oranžnorumenimi lisami (lahko pa tudi brez lis) in jih razdelil v dve skupini: v gladke in resaste. Če je ta opredelitev glede na poreklo obeh vrst upravičena, je seveda drugo vprašanje: Toda opredelitev je bila neophodno potrebna, da je mogel KLB zastaviti svoje delo za nadaljnji razvoj naših brakov.
Obžalovati je, da se to vprašanje ni spravilo na pravi tir že leta 1883, ko je “Avstrijsko društvo za vzrejo psov” (Osterreichischer Hundezuchtverein, okrajšano oHZV ), odnosno tako zvana Komisija delegatov (Delegiertenkommission) za Nemčijo in Avstrijo določala pasemske znake brakov. Res so bili v tej komisiji po veliki večini le kinologi iz Nemčije, vendar so avstrijski kinologi gotovo imeli zadasti prilike, opozoriti komisijo tudi na istrske brake. To velja zlasti za tiste gospode, ki so z istrskimi braki sami lovili, n.pr. Pleban, pl.Frank, Scheickl, dr.pl.Kadich itd.
Da istrski brak ni bil avstrijskim lovcem nepoznana pasma že takrat, ko se je pričela kinologija v Avstriji gibati, dokazujejo mnoga mporočila, ki jih čitamo v starih letnikih lovskih časopisov, zlasti v “A.Hugos:Jagdzetung”, “ Osterreichisher Hundesport”, “Waidmannsheil” itd. Pa tudi na razstavahso se istrski braki včasih pokazali. Tako n.pr. je leta 1866 poslal na dunajsko razstavo znani nimrod Karel Galle, graščak v Bistri, 12 kupel istrskih brakov, ki so želi splošno občudovanje. V razstavnem katalogu so bili izrecno označeni kot istrski braki.
Pa ne samo to, da so lovski krogi istrskega braka dobro poznali in ga visoko cenili, še mnogo več! Z istrskim brakom so celo ustvarili novo pasmo tako zvanega štajerskega visokogorskega braka (Steierische Hochgebirgsbracke”). Leta 1870 so sparili hanoveransko barvarko “Hella I” z belim istrskim brakom resaste dlake in ti križanci so zarod nove pasme. - Za to novo pasmo je vladalo v 90 letih prejšnjega stoletja izredno veliko zanimanje in povpraševanje. Karlu Peintingerju iz Vordenberga na Štajerskem, ki je to pasmo ustanovil, so se z veliko vnemo pridružili baron Waschington, Thundart, von Byloff in drugi. Zadnje imenovani še danes vodi pokret za to novo pasmo, ki je leta 1899 priznana kot samostojna in je tega leta oHZV zanjo ustanovil pasemske znake. Pričakovati bi bilo, da se bodo avstrijski kinologi vsaj pri tej priliki spomnili istrskega braka in tudi njega priznali za samostojno pasmo ter mu določili pasemske znake. Če so že to storili za njegovega sina, četudi križanca, bi bilo logično in pravično, da bi se bili spomnili tudi očeta, čigar pasmenost je splošno znana in priznana. Toda ob velikem navdušenju za križanca so pozabili ti kinologi na - očeta.
Istrski brak je pa še enkrat očetoval, namreč tropi slovitega medvedarja A.pl.Spiessa, ki je bil do zadnjega časa ravnatelj lovišč romunskega kraljevega dvora v Bukareštu. Paril je belega resastega istrijana z airedal-terierji in pozneje s sedmograškimi braki in ustvaril svojo znamenito tropo sledunov (Findermeute) za medvede.
Vkljub vsej svoji slovitosti kot najboljši med vsemi braki Avstro-Ogrske istrski brak ni bil priznan v avstrijski in nemški kinologiji kot samostojna pasma do leta 1926, ko se je zanj zavzel naš KLB. Gospodom, ki so imeli takrat glavno besedo v avstrijski kinologiji, je lebdelo namreč pred očmi povsem nekaj drugega, kakor pa samo strokovna opredelitev posameznih vrst ali pasem brakov takratne Avstrije. Šlo jim je zato, da ustvarijo samo en tip brakov in sicer : a v s t r i j s k eg a b r a k a.
Na to izbrano mesto so postavili braka, ki ga mi imenujemo alpskega. Dotedanje nazive “koroški brak”, “Vieraugel”, “Brandl” itd. so potisnili na stran in mu dali oficialno ime avstrijski brak.
Na neumstnost tega naziva opozarja avstrijske kinologe že Laska sam, ko piše v omenjenem kinološkem letniku doslovno:

“Avstrijski brak! Kako lepo to zveni! In vendar moram reči: avstrijskega braka v pravem pomenu te besede - NI. Ni pa tudi nemškega ogrskega, poljskega braka ali kakor naj bi se že imenovali. Pred menoj leže razprostrti celi skladi slik brakov vseh dežel Evrope in še nekaj eksotičnih mejašev. Zbiral sem jih tekom let za dete moje bolesti, za mojo knjigo o brakih Evrope, ki je domalega že gotova, vendar še ni tiskana. Dokler ne izide, moram žal ostati dokaz za to svojo trditev s slikami dolžan in ta trditev se glasi: naše, po deželah imenovane vrste gladkih brakov so v tipu vse enake: zanje je pravilen naziv samo eden in sicer: kontinentalni ali srednje-evropski brak. Pa tudi prav je tako, kajti brak, kakor ga imamo, je pravrsta vseh pasem lovskih psov, ona je neizpremenjeni c a n i s s a g a x in ta živi še danes povsod, celo na Francoskem in v Švici. Na Nemškem se je lansko leto ustanovil Klub ljubiteljev brakov, ki je v kratkem času svojega obstoja že zelo dosti dobrega storil na svojem poprišču. Do kakih zanimivih in presenetljivih zaključkov bi pa prišli ti gospodje, če bi izrabili priliko, prav temeljito prebrskali za vrstami brakov predele našega gorskega sveta, samotne in oddaljene doline in žlebine Alp in Karpatov ! Dobre stare znance bi tukaj srečali:holštajnskega šarivca (Holstainer Stober), drobnega skalnega braka (steinbracke), dobravskega braka (Haide-bracke) in lesnega braka (Holzbracke), kakor nam jih opisuje najmerodajnejši nemški poznavalec brakov Ludvik Beckmann. Toda vsi le-ti nikakor niso monopol Nemčije, morda bi jih našli tudi pri nas, kjer se lov z braki tako nasilno ne zatira, še bolj in lepše ohranjene, kakor pa v Nemčiji ! Ti psi popolnoma sličijo našim vrstam brakov v Avstro-Ogrski”.

Tako piše Laska: Ne bo odveč omeniti, katere pasme bivše Avstro-ogrske monarhije ima pri tem pred očmi: Holštajnskega šarivca najdemo samo še na Norveškem (Stover) in Švedskem (Stovare), dočim je na Nemškem skoraj popolnoma izginil in ga oficialna nemška kinologija med svojimi braki več ne navaja.
Po slikah soditi, najdemo slične pse še na Balkanu, zlasti v Bosni, Šumadiji in Albaniji. Največkrat so temno sivorjave barve z belim ovratnikom ali vsaj belim grlom, goste in trde dlake s ščetkastim repom. Višina do 60 cm. Z nazivom skalni brak (Stein-bracke) in lesni brak (Holzbracke)nemški kinologi označujejo nižje brake, ki so jih svoj čas gojili v Porurju in na Vestfalskem, da bi jih ločili od težjih dobravskih brakov, ki so doma na Hanoveranskem. Poslednji so še najbolj podobni našim posavskim brakom, za katere velja kot tipična barva pšeničnorumena ali lisičje rdeča, z belim ovratnikom ali vsajbelo piso ali liso na glavi ali po prsih, vratu ali šapah, kratke toda goste dlake. Brakov, ki bi spadali vsaj na videz k vestfalskemu lesnemu ali skalnemu braku iz Porurja, v naših krajih ne najdemo, kajti naši balkanci jim sicer po barvi sličijo, zlasti kar se tiče črnega plašča, razprostrtega po hrbtu, so pa vendarle na višjih nogah, kajti skalni brak imej po sedaj veljavnih predpisih okrog 35 cm, nikoli pa preko 40 cm plečne višine. S prikločitvijo Avstrije k nemškemu Rajhu je oficialna kinoligija črtala naziv “avstrijski brak” in mu vzdela naziv “Karntner Brandl”. Pri tem je pojem nemškega braka opredelila na sledečih pet pasem:
1./ severozapadno-nemški braki. V to skupino spadajo prej omenjeni braki Vestfalskega in Porurja. Med temi so najbolj znani trobarvni finen-tropci ( Finnentropper) in olpci (Olper);
2./ tirolski braki;
3./ braki, ki jih oficialna nemška kinologija zaznamuje z nazivom “Wildbodenhunde” in jim odkazuje ozemlje od Turinškega (Thuringen) do črnega lesa (Schwarzwald). Kateri braki naj bi prav za prav spadali v to skupino, ni lahko razumeti, kajti v knjigi “Die Kennzeichen unserer Rassenhunde”, ki jo je uredil znani nemški kinolog Fr.Bazille in jo leta 1938 na novo izdal, pasemski znaki za to skupino sploh niso navedeni. O teh brakih pravi ta knjiga samo to, da spadajo v to skupino zlasti črnordeči četverookci (besonders Vieraugel);
4./ kot četrto pasmo navaja Bazzile korošce pod nazivom “Karntner Brandln” in pristavlja, da so podobni brakom tretje skupine. Kaj je privedlo ali bolje rečeno zavedlo nemške brakologe, da korošce ločijo od četverookcev, ni prav lahko razumeti. Do zadnjega časa so se vendar smatrale prav pri korošcu kot tipični pasemski znak žolte pike nad očmi in so prav zaradi tega znaka tega braka imenovali četverookca. Laska v svoji spredaj navedeni razpravi poudarja, da sega ta znak v čase starih Indogermanov, ki opevajo četverooke pse kralja podzemlja Jame. Po mojem mnenju bi zgodovinskemu razvoju in sedanjemu položaju bolj ustrezalo, četverookce izločiti iz tretje skupine in jih podrediti četrti skupini, to je korošcem, saj sta korošec in četverookec vendar eno in isto;
5./ v peto skupino uvršča nemška kinologija štajerske pajntigerce (Steierische Peintinger). Že prej sem omenil, da so pajntigerci nastali iz hanoveranskega barvarja in resastega istrskega braka. To poudarja tudi prej omenjena druga izdaja Bazillejeve knjige, ki pravi doslovno:

“Štajerski pajntingerci, resasti, v nasprotju k prejšnjim, ker mešanica resastega belega ali belordečega istrijana in hanoveranskega barvarja. Ti resasti braki ustvarjajo nemškega vidrarja.”

Za pričujočo študijo o istrskih brakih je ta odstavek zaradi tega važen, ker oficialna nemška kinologija prvikrat omenja našega istrijana z njegovim pravim imenom. Da so ga Nemci že prej dobro poznali, sem že gori omenil, toda potiskali so ga na stran, ker ga niso smatrali za nemško pasmo. Besede “v nasprotju k prejšnjim” v Bazillejevi knjigi razumem tako, da se te besede nanašajo na odlakanost in da je hotel avtor s tem poudariti, da so vse štiri ostale pasme kratke dlake, v nasprotju s peto, s pajntigerci, ki so resasti. Res pa je da moti beseda “ker mešanica...” in bi se pravilneje glasilo: “ki so mešanica...” Ako je hotel avtor izraziti nasprotje med pajntigerci in ostalimi prej naštetimi štirimi pasmami z ozirom na p o r e k l o , češ, da pontiger ni čist nemec, potem ni prav razumljivo, zakaj korošca šteje med nemce, ko je vendar nesporno, da je korošec, ali kakor ga mi imenujemo, alpski brak razširjen po vsem Balkanu in po alpskih +deželah in ko omenja Bazillejeva knjiga v začetku poglavja o nemških brakih doslovno opozarja:

“da je pojem nemški brak razumeti ožje, kakor če bi šlo za brake nemškega jezikovnega ozemlja”.

Pred priključitvijo Avstrije k Rajhu je nemška kinologija priznavala samo eno pasmo brakov, namreč vestfalce, enako kakor avstrijska samo avstrijce. V Bazillejevi prvi izdaji (1906) stoji doslovno:

“Imamo samo eno pasmo nemških brakov. Ostanki prejšnjih zvrsti te pasme: dobravski brak, skalni brak itd... se ne razlikujejo anatomično od glavne zvrsti (Hauptvarietat), ki danes še obstoji, od vestfalskega lesnega braka (Finentroper). Samo velikost se menja med različnimi plemeni, vendar ne bolj kakor med vestfalskimi lesnimi braki samimi. Strmeti je za psi od 51 do 53 cm plečne višine”

Istega leta (1938), kakor je izšla druga izdaja Fr.Bazillejeve knjige, je izdala nemška kinološka organizacija “Fachcshaft Bracke, Landesstelle Ostmark” knjižico Merkblatt No.1, v kateri na strani 30 opisuje na kratko rojstvo pajntingercev. Avtorju tega opisa se je pri tem pripetila zelo težka pogreška, kar se tiče naših istrijanov. Tu namreč stoji doslovno:

“C.Peintinger, imetnik rudnika in veleposestnik v Vordernbergu na Štajerskem, si je leta 1870 nabavil hanoveransko barvarko “Hello 1”, ki jo je križal z izvrstnim istrskim plemenjakom. Ti so, kakor je znano, bele barve s črnimi (!) znaki po glavi in uhljih in so trde resaste dlake.”

Ko sem to čital, sem glasno vzkliknil:”Oho!” To je vendar vsakemu kinološkemu šolarčku znano, da sme imeti istrijan samo oranžnorumene lise in da je že senca črne ali črnikaste barve pri istrijanu absolutno i z k l j u č e n a. Opozoril sem na to pogreško predsednika te organizacije vet.svetnika Otona Byloffa. Seveda mu je bil ta spodrsk zelo neljub in obljubil je, da to napako takoj popravi. Toda do zdaj poprave še ni. Ljubitelje naših istrijanov utegne zanimati, da vet. svetnik Byloff istrijana prav dobro pozna še izza svojih mlajših let, saj je prihajal večkrat v Ljubljano, v Istro in Dalmacijo in sva ravno o istrijanih mnogo kramljala. On je glavni rejec pajntigercev in jih skuša ohraniti s krvjo naših resastih istrijanov. Oporeka pa mu znani brakolog prof. Grunbauer, češ, da je ta pasma že med prvo svetovno vojno izginila, kar pa, kolikor jaz vem, ne bo držalo.
Prav tako živo se zanima za naše istrijane največji sedaj živeči nemški brakolog dr.phil.et med.Friderik Junglkaus pl.Willmshaide, ki je duša vsega nemškega kinološkega gibanja, v kolikor pridejo braki in lov z braki v poštev. Napisal je nešteto člankov o nemških, francoskih, holandskih in drugih brakih po nemških časopisih in izdal leta 1936 knjigo “Die Bracken” V tej knjigi omenja na več mestih tudi naše istrijane in sicer s pravilnim imenom. Osebno jih pa ne pozna, vsaj tako mi je pisal, ker naši braki niso prišli še na razstave v Nemčiji.
Da je istrski brak eden najstarejših in najplemenitejših brakov, Nemci sicer priznavajo, nimajo pa prave slike o njem. V kinološki enciklopediji, ki je izšla leta 1933 v redakciji Henrika Zimmermana z naslovom “Das Lexikon der Hundefreunde”, stoji doslovno:

“Istrianer, Name der Bracken in Istrien und Krain; sie sind weiss mit “Vieraugen” (s.Brandl), haben zuweilen auch rote Platten und kommen in kurz-und rauhhaariger Varietat vor;leztgenannte diente zum Aufbau der Peintinger (s.d.) Bracken.Die Aufhebung der sog. Patrimonialherrschaften, die als Feudalsystem die Meutenhaltung gefordert hatten, war fur die Rasseebenso verderblich wie der letzte Krieg aber Dr. Lovrenčič (s.d.) ist die Rettung dieser Rasse zu denken, die zu den altesten und anerkannt edelsten zahlt”.

Temu besedilu je dodana slika štirih gladkih istrskih brakov (Diana, Capo, Schwerin in IIka) po. graščak J:B:Koslerja iz Orteneka. Slika je bila že prej objavljena v Sport-Blattu in jo je sprejel v svoje znamenito delo “Pasme psov” grof H.von Bylandt. To velepoučno delo je izšlo leta 1897. v drugi izdaji. Pisano je v štirih jezikih, v holandskem, nemškem, francoskem in angleškem jeziku in obsega 2150 slik in 1000 ilustracij. Za vsako pasmo so številnim slikam dodani tudi oficialni pasemski znaki v vseh štirih jezikih. V svoji skromnosti je grof Bylandt, rodom Holandec, častni predsednik neštetih kinoloških društev, holandščino postavil na zadnje mesto. K temu delu se povrnem pozneje!
Opis istrskega braka, kakor ga vsebuje navedeni leksikon, priča, da Nemci včasih mešajo korošca z istrijanom, ker bi sicer pisali, da je istrijan bel z žoltimi pikami nad očmi (Vieraugen) ali celo žigec (Brandl). Ne pisali bi, da ima istrijan včasih (zuweilen)tudi rdeče lise. Istrijan ima skoraj vedno lise vsaj po glavi (masko) in ni nikoli četverookec kakor korošec, četudi lisa leži kedaj okrog oči. Ta lisa pa tudi ni rdeče barve, marveč sme biti samo oranžnorumena in sicer sočna, ne bleda, toda tudi ne zamolkla ali celo rjava kakor kostanj, kar je znak tuje krvi. Tretja barva je nedopustna, pa najsi je morda samo nekaj dlak tretje barve. Priznati pa moramo, da smo deloma mi sami krivi, če nimajo Nemci točnega opisa naših istrijanov, ker se domači lovci niso pravočasno potrudili, da bi bili predstavili istrijana tujim kinologom v pravilni obliki in obleki.
Ne mislim pa pri tem na naš KLB, saj on je začel svoje delo šele pred nekaj leti. V mislih imam lovce prejšnjega stoletja, ko se je v Avstriji pričelo kinološko gibanje. Zlasti se mi zdi zelo čudno, da se za stvar ni zavzel Laska sam, ko vendar v svoji razpravi piše doslovno:

“V prvi vrsti bi bilo misliti na to, tej pasmi- namreč resastim istrijanom - pri Avstrijskem društvu za vzrejo psov priboriti v najkrajšem času priznanje konstantne pasme obenem spravico vpisa v Avstrijsko rodovno knjigo.”

Obrača se v prvi vrsti na Koroško društvo za zaščito lova v Celovcu in njemu polaga na srce, naj to izvede. Zakaj ni tega apela naslovil na “Krajnsko društvo za varstvo lova” v Ljubljani, ne morem prav razumeti, saj je tiste čase bilo na Krajnskem gotovo vsaj toliko istrijanov kakor na Koroškem. Res pa je, da je koroško društvo bolj živahno delovalo na torišču kinologije kakor pa krajnsko: zlasti je prirejalo smotre in razstave psov, dočim se krajnsko društvo dom kaj takega ni povzpelo. Korošci se pa seveda za našega istrijana spet niso tako živo zanimali kakor za svojega korošca in so svoje kinološko delo usmerjali predvsem za sloves svojega “avstrijskega braka” in pa za novo zvezdo, za pojntingerca. Na ta način je ostal naš istrijan, ki je gotovo vsaj tako stara in konstantna pasma kakor korošec, v ozadju.
Šele po priključitvi Avstrije k Rajhu so to stališče, kakor sem že gori opisal, revidirali. Toda tudi pri tej reviziji naš istrijan ni mogel priti v poštev, ker ni spadal v nobeno prej navedenih petih nemških skupin. Danes je istrski brak v inozemski kinologiji priznan kot konstantna pasma s pravico vpisa v rodovne knjige le na podlagi reprocitete, ki velja za vse kinološke organizacije, združene v “Mednarodni kinološki federaciji”s sedežem v Bruslju(“Federation Cynologique Internationale”)kratica: (F.C.I.) Mimo grede bodi omenjeno, da federacija živi danes prav za pprav samo na papirju, ker je sedanja svetovna vojna njeno delovanje zavrla, vprav ko se je imela vršiti glavna skupščina leta 1942 v Ljubljani.
Ker že govorimo o inozemstvu, ne bo odveč, če se ozremo nekoliko po inozemski literaturi, kako piše o našem istrijanu. V poštev pridejo seveda samo v nemškem jeziku pisana dela, kajti Francozi, Angleži in Italijani poznajo našega istrijana samo toliko, kolikor je najti kako drobtino o njem v nemško pisanih člankih. Ruskim kinologom je istrijan povsem nepoznan, kar velja tudi za Čehe in Poljake: O Srbih in Hrvatih ne govorim, ker se je kinološko gibanje pri njih začelo šele z ustanovitvijo našega kinološkega saveza (JKS).
Najtemeljitejše delo o pasmah psov v nemščini je brez dvoma “Zgodovina in opis pasem psov” (Geschichte und Beschreibung der Rassen des Hundes), ki jo je spisal Ludvik Beckmann in izdal leta 1894 v Braunschweigu. Bil je po poklicu slikar in se je posvetil predvsem študiju in slikanju živali. Rojen 21.II.1822 v Hanovru, je prepotoval zaradi študija psov vso Nemčijo, Švico, Belgijo, Francijo itd. Knjiga obsega dva debela zvezka, ima nad 700 strani in mnogo izvirnih podob raznih pasem. V uvodu se bavi z anatomijo psa in njegovim zgodovinskim razvojem. Istrskega braka žal ne pozna, vsaj ne navaja ga nikjer. Celo pri zgodovini pojntingerca pogrešno navaja, da je nastal s križanjem hanoverskega barvarja s korošci(!) Doslovno pravi:

“Danach entstanden die rauhhaarigen, roten steiermarkschen Bracken durch wiederholte Kreuzung hannoverscher SchweiBhunde mit karnthner glatt-und rauhhaarigen Bracken”

Naš resasti istrijan, ki je dognano pravi oče pajntingerca, tudi pri tem sicer temeljitem nemškem kinologu ni prišel doveljave ali vsaj do milosti, da bi ga imenoma navedel in mu priznal očetovstvo pajntingerca.
Da so resasti belorumeni braki pri tirolskih lovcih v rabi, mu je znano, kajti na koncu opisa pajntingerca piše doslovno:

“Rauhhaarige, weiBe und gelbe Bracken kommen in Sudtyrol unter dem Namen, welsche Bracken; vor.”

Pri Beckmannu najdem še eno mesto, ki se mora nanašati edinole na našega istrijana in sicer na kratkodlakca. Ko opisuje tirolskega braka, ki takrat še ni bil priznan kot samostojna pasma, navaja pismo barona Lazzarinija iz Inomosta, ki pravi:

“V splošnem tukaj ne uporabljajo tako velikih in težkih brakov kakor v Avstriji. Žalibog, malo dobrih in čisto vzrejenih psov je tukaj, vendar se tu in tam pojavi še kak precej lep primerek. ... V dolini gorenje Inne, so bili doma beli, rumenolisasti kratkodlaki braki, ki so bili morda s švicarskimi tekuni (Laufhunde) v sorodu: tako težkih uhljev kakor jih imajo švicarski tekuni je tukaj malo videti in opaziti.”

Prav ta opomba glede uhljev kaže, da so bili to gladki istrijani in ne švicarji.
Druga nemška kinološka veličina, Rihard Strebel, našega istrijana tudi ne pozna. V svojem obširnem delu Nemški psi (Die Deutschen Hunde), ki je izšlo v Frankfurtu a.M. po 1903 ga sploh ne omenja, vsaj jaz nisem našel nobene besede o njem. Pač pa pozna našega ilirskega ovčarja pod imenom “istrski ovčar” ( Istrianer Schaferhund”. Pri tej priliki naj omenim, da je naš Savez hotel vpeljati našega ovčarja v ofecialno inozemsko kinologijo pod imenom “kraški ovčar” in ga je pod tem nazivom prijavil F.C.I. kot avtohtonega psa Jugoslavije. Ob naziv “kraški ovčar” so se spotaknili Italijani, češ da Kras ne pripada le Jugoslaviji, marveč tudi njim in da zato mi ne moremo kraškega ovčarja proglašati za avtohtono pasmo Jugoslavije. Da ta spor rešimo po najkrajši poti, smo dali kraševcu ime “ilirski ovčar”pa je bil mir. Naziv “istrski ovčar”, kakor ga je izbral dunajski kinolog Ch.Kammerer, nam ni bil všeč; prvič lahko vodi do zamenjave z istrskim brakom, drugič pa je ta pasma razširjena po vsem Krasu notri v Albanijo in ni omejena samo na Istro.
Strebel v svojem delu ne opisuje niti “avstrijskega braka”, niti “Pajntingerca”, najbrž zaradi tega ne, ker je svoje delo omejil le na nemške pasme, Avstrija pa takrat še ni pripadala Rajhu.Pač pa opisuje v besedah in slikah švicarske brake skoraj gotovo iz pietete do svojega prijatelja, švicarskega kinologa Maksa Siberja. Četudi sličijo naši istrijani skoraj na las švicarskemu tekunu (Schweizer Laufhund), znanemu pri švicarskih lovcih pod imenom “Gelbscheck”, pa bodi kratke ali resaste dlake, te sličnosti Strebel vendar ne omenja, pač pa sličnost s francoskim “vendejcem”. Iz tega bi človek sklepal, da Strebel naših istrijanov sploh ni poznal. Toda če že ne iz lastnega opazovanja, so mu morali biti znani vsaj iz slovstva, saj je spise Fr.B.Laske čital. Glede resastih švicarskih tekunov pravi namreč doslovno:

“Die rauhhaarige der Schweizer Laufhunde ist meiner Uberzeugung nach nicht schweizer Ursprungs; sie treten an der franzosischen und italienischen Grenze auf, so daB ihre Abstammung wohl viel eher jenseits diser Grenzen zu suchen ist. Wir haben dort die Griffons und die Spinone, auf die solche rauhhaarige Formen zuruckzufuhren sind. Ihren Ursprung, wie Lasker(!) meint, im Balkan zu suchen, erscheint mir doch zu sehr forciert und durch nichts zu beweisen.”

Priimek Lasker je najbrž tiskovna napaka in bi moralo stati Laska, kajti mnenje, da je izvor resastih brakov iskati na Balkanu, brani Laska, dočim kak kinolog z imenom Lasker sploh ne obstoja in ga tudi navedeni leksikon noma. Pritrditi pa je Streblu v tem, da švicarski resavci niso domačega izvora, o čemer bo še pozneje govora.
Bolje odrežejo istrski braki v že omenjeni knjigi “Pasme psov” grofa Bylandta. Istrskih brakov sicer pod tem nazivom tudi on ne pozna in uvršča istrijane deloma pod avstrijske, deloma pod bosanske brake, nazvane “barak”. Očividno se tukaj naslanja na opredelitev, kakor si jo je zamišljal Laska. Ni pa ta opredelitev dosledno izvedena. Bylandt navaja pri pasemskih znakih avstrijskega braka dve skupini in piše pri členu odlakanost:

A - gosta in polna, gladka in prožna s svilenim leskom.
B - poldolga, srhla (rauh), brez leska “

Temu nasproti pa nemški oficialni pasemski znaki tudi pri avstrijcu še vedno priznavajo za pravilno samo kratkodlakost.
Tudi glede barve avstrijca krene Bylandt od oficialne poti vstran. Dočim pravi oficialni standard glede barve doslovno:

“črna, z rjastorjavimi ali rumenimi lisami; bela je dovoljena le kot mala pisa na psih ...”

navaja Bylandt doslovno:

“črna z rjastorjavimi ali rumenimi lisami, rjava in rdeča v vseh odtenkih in enobarvno bela.”

Da bi bil oficialni standard glede odlakanosti in barve tako spremenjen, kakor navaja grof Bylandt, nisem mogel ugotoviti, in Fr.Bazille se v svoji najnovejši izdaji drži doslovno še starih pasemskih znakov. Po pasemskih znakih, kakor jih navaja Bylandt, bi istrijane lahko uvrstili pod avstrijskega braka in sicer kratkodlake pod skupino A), resavce pa pod B). Resasti istrijan bi po Bylandtu spadal lahko tudi med “barake”, kajti on obravnava našega resavca še posebej kot samostojno bosansko pasmo “barak” Drži se pri tem točno pasemskih znakov, kakor jih je podal Laska, le pri barvi je Bylandt krajši kakor Laska: Prvi priznava “baraku”sledeče barve: rdečo, rjavo, belo z rumenimi ali rdečimi lisami in trobarvnost, dočim razlikuje Laska tri skupine:

1./ rdeče, jelenje rdeče, rdečerumene, rdečerjave in rumene pse;
2./ bele pse z rumenimi ali rdečimi lisami;
3./ črno - bele -rdeče (trobarvne) pse;
4./ suholistne pse (durrlaubfarbige Hunde, griffonbraun)

Očividno je Laska razdelil svoje “barake” zato v štiri skupine, da utemelji svojo trditev, da najdejo francoski braki svoje prednike v Bosni: To kolebanje kaže, da inozemski kinologi glede pasemskih znakov istrskega braka nikoli niso bili na jasnem. V Laskovi knjigi “Das Waidwerk in Bosnien und der Herzegowina”, ki se obširno in temeljito bavi z bosanskimi braki, so braki razdeljeni v tri skupine: v kratkodlake, dolgodlake in resaste. Kar se barve tiče, navaja Laska pri resavcih (barakih) štiri vrste, kakor je bilo že zgoraj povedano. Prav tako deli kratkodlake v štiri skupine in sicer:
1./ Črni psi s štirimi očmi (četverookci), ki so v teh krajih (Bosni in Hercegovini) v pretežni večini. Poudarja, da so popolnoma taki kakor avstrijci, to je “korošci” ali po naše “alpski braki”
2./ Črni z rumenim plaščem, to so naši balkanci.
3./ Rdeči, rdečerumeni ali jelenje rdeči brez črnega, torej naši posavci.
4./ Beli, ki so bolj redki. Tu misli na naše kratkodlake istrijane.
Ta porazdelitev glede barve pa ni prišla v oficialno avstrijsko kinologijo in tako je glede pasemskih znakov ostalo do priključitva Avstrije k Rajhu vse pri starem. Seveda so se na razstavah takoj pokazale težkoče, kadar so prišli nanje istrijano. Na mednarodno svetovno razstavo leta 1910, sem poslal dva kratkodlaka istrijana, Peruna in Tarasa, ter dva resavca, Bohuna in Rajo. Sodniki so bili v zadregi, kam naj te pse uvrste. V razstavnem katalogu sta bila Perun in Taras uvrščena pod novo skovanko “pisani avstrijski braki”, Bohun in Raja pa med “resaste avstrijske brake”, to je med pajntingerce. Sodniki so priznali, da uvrstitev ni pravilna. V svojem poročilu, ki ga je napisal pok. W.R.v.Furer v “Weidwerk und Hundesport” z dne 5.avgusta 1910 pravi:

“Strogo vzeto ne spadata ti dve pasmi brakov skupaj, kar smo sodniki takoj spoznali, toda ločitev ni bila mogoča, ker je vodstvo razstave bilo izbralo naziv, resasti avstrijski braki”

Kljub temu so bili vsi štirje psi odlikovani in vpisani v avstrijsko rodovno knjigo pod imenom “avstrijski (istrski) braki”
Leta 1923 sem poslal na razstavo na Dunaju spet svoje brake in sicer resavce: Branka (šampionat), Burina (odlično) in Bistro (šampionat) ter dva kratkodlakca: Zorina (prav dobro) in Cvetko (dobro). Tudi ti psi so vpisani v avstrijsko rodovno knjigo kot “avstrijski (istrski) braki”. Na poznejših razstavah na Dunaju so bili naši istrijani ponovno odlikovani, vodijo se pa še vedno kot “avstrijski (istrski) braki”, četudi oficielnih pasemskih znakov nemška kinologija za nje - nima.
Nekoliko bolje se godi istrskim brakom v najnovejšem kinološkem delu večjega formata, v knjigi Age grofice Hagen “Die Hunderassen”, 6.izdaja, ki je izšla pred par leti. Na strani 95 dodatka piše:

“Istrianer Bracken, kurz - und rauhhaarig, weiBrote Platten-hunde, wie die Schweizer Rotschecken. Hauptzuchter Dr.jur.J.Lovrenčič, Laibach (Ljubljana).”

V knjigi pod št. 281 a je tudi slika treh kratkodlakih istrijanov z razstave 1936 v Ljubljani.
Zelo živahno so se bili naši lovci začeli zanimati za istrskega braka konec prejšnjega stoletja pod vplivom Laske. On se je ponovno mudil na Krajnskem in stopil v stik z vodilnimi lovskimi krogi, zlasti s tistimi, ki so takrat še redili istrske brake. V prvi vrsti pridejo tu v poštev gg. Adolf Galle, graščak v Spodnji Šiški, Fran Galle, graščak v Bistri, Leo grof Auersperg s Turjaka, dalje Janez B.Kosler, graščak v Orteneku, sodni svetnik Šuflaj iz Vel. Lašč, gg. Pavser, Picek in Novak iz Ribnice, državni poslanec kanonik Klun iz Prigorice pri Ribnici itd. Pod vplivom Laske je bilo leta 1898, na dunajsko razstavo poslanih 6 istrijanov, ki so bili vsi odlikovani in sicer Kastor, last J.B.Koslerja, s I, Lord, last grofa Leona Auersperga, z II., Belo, last Dan. Šuflaja, s III., Belica, last Dan.Šufljaja, s I., IIka, last Picka, z II in Valdina, last J.B.Koslerja, s III.oceno. V razstavnem katalogu so vsi ti psi vpisani pod imenom “kratkodlaki beli braki” in ne kot “avstrijski braki”, pa tudi ne kot “istrijani”. Središče zanimanja za isrtrske brake je bila ribniška dolina, kjer sta zanje največ delala in žrtvovala J.B.Kosler in Šufljaj. Po smrti teh dveh so istrijani osiroteli, ker ni bilo nikogar, ki bi delo prej omenjenih ljubiteljev nadaljeval, ne samo v lovišču, marveč tudi na razstavah in v tisku. Istrijane je začel izpodrivati brak-jazbečar. Naša lovišča so se v tistih letih, kar se srnjadi tiče, izdatno dvignila. Zahvaliti se je zato seveda veleposestvu, ki je imelo ne le obširne gozdove, marveč tudi zadostno število lovskih čuvajev. Lovišča kneza Thurn-Taxisa ob krajnsko-hrvaški meji, kneza Aursperga na Kočevskem, ribniškega graščaka Rudeža v Veliki Gori, industrijalca Bois de Chesna v Loškem potoku, J.B.Koslerja v Orteneku, princa Schonburg-Waldenburga v Snežniku, grofa Aursperga na Turjaku, Fr.Galetta v Bistri, kneza Windischgratza v Planini itd. so postala neizčrpna vrela srnjadi, od koder se je seveda razširjala tudi v občinska lovišča. Zaradi zvišanega staleža srnjadi je bilo treba predrugačiti tudi lovljenje v teh loviščih. Dočim se je prej povsod lovilo z braki in rogom, največ z istrijani, so prišli zdaj na vrsto predvsem zalaz in klic ter lov z gonjači. Na mesto domačih istrijanov, kiso jih prej posluževale tudi graščine in ne samo zakupniki občinskih lovišč ter jih redile v velikem številu, je stopil brak-jazbečar, po poreklu bavarec. Četudi se je brak-jazbečar v Južni Nemčiji in Avstriji že prej pojavljal na razstavah in smotrah psov, začenja procvit te pasme šele z letom 1896., ko je bil ustanovljen “Mednarodni klub brakov-jazbečarjev” (Internationaler Dachsbrackenklub) pod predsedstvom monakovskega profesorja G.Grunbauerja, ki ga gori pri pajntingercih omenjam. Po nekaterih graščinah so pa brakade sploh opustili n.pr. v kočevski, snežniški, planinski i.dr. in držali kvečjemu še kakega barvarja. Drugod so se oprijeli braka-jazbečarja in polagoma je prodrl brak-jazbečar tudi v naša lovišča. Tako je n.pr. istrske brake nadomestila z braki-jazbečarji graščina Bistra, kjer se pa niso mogli obdržati, in pa graščina Ortenek, ki velja še danes za glavno zaščitnico te pasme v naših krajih. Tudi veliki ljubitelj resastih istrijanov Frc Burger, industrijalec v Hrastniku, se je oprijel te pasme V Lovcu 1939 piše o tej spremembi sledeče:

“V letih 1880 do 1890 sem lovil v hrastniških loviščih, v katerih so bili kot edina divjad zajci, z istrskimi braki. Te brake sem največkrat dobil s Krasa. Bili so krasni psi, resasti, beli z rumenimi lisami, visokonogi ter zelo uporabni za to vrsto lova. Po letu 1890 sem dobil v zakup lovišče na pobočju Kuma. V teh loviščih je bilo precej srn. Moji istrijanci so gonili srne vneto in vztrajno toda predaleč, tako da smo jih čakali cele ure, preden so se vrnili. Zgodilo se je celo, da so slabše kose ujeli in načeli. Že po prvi lovski dobi sem spoznal, da moja istrijanska tropa ne ustreza temu lovu. Uvidel sem, da je lov na srne s tako ostrimi psi popolnoma nelovski. Po svojih znancih s Koroške in iz Sudetov sem spoznal pasmo braka-jazbečarja. Odločil sem se takoj za rejo teh psov... Priznam, da se je istrski brak pri nas bolj udomačil in da sta mi bila nekdaj istrijana Kolombo in Bisara na zajčjih brakadah v veliko veselje. Vendar pa je moje mnenje, da spada v revirje z obilno srnadjo samo brak-jazbečar.”

Tudi graščina Smlednik barona Lazarinija, ki je svoj čas gojila resaste istrijane, je presedlala na brake-jazbečarje, katerim je največ utiral pot že gori navedeni Viljem pl.Furer, višji geometer v Kočevju. Vendar se brak-jazbečar v naših loviščih kljub veliki propagandi ni mogel prav prijeti in istrijana povsem izpodriniti. Moj prijatelj in lovski tovariš Henrik baron Lazarini, ki iz lastnih izkušenj pozna istrijana in braka-jazbečarja, je podal svoje mnenje v sledečem stavku:”Če hočeš gojiti, vodi braka-jazbečarja, če pa hočeš loviti, vzemi istrijana!” Ni pričujoča razprava primerno poprišče, da bi se pretresalo vprašanje: ali brak-jazbečar, ali istrijan. Naj to vprašanje reši vsak lovec po svoji lovski vesti. Pri tem naj pa ne pozabi, da je istrijan naša domača pasma, dočim je brak-jazbečar tujec. Tudi tega naj ne pozabi, da je delo izučenega, šolanega braka, za kakršnega se zavzema naš KLB, precej različno od braka, ki ga nisi že spočetka vzel v šolo.
Pa ne samo to ! Če misliš, da boš bolje opravil z mnizkimi psi, sežeš lahko po švicarskih nizkih tekunih (Niederlaufhunde) ali francoskih basetih, ki sijajno gonijo in imajo nedosegljivo lepe glasove. Z baseti sem lovil več let v svojih loviščih Vrhnike, Št.Jošt, Rovte, Horjul, kjer sta glavna divjad zajec in lisica, srna pa bolj redka. Baseti gonijo zares odlično, počasi pa vztrajno in pri tem zvonijo, da se človek nehote spomni na stihe ruskega pesnika Nekrasova, ki pravi približno, pač bolj šaljivo:

“Zvonijo mi gonjiči ubrano lepo!
Kje zad! sta Rossini, Beethoven celo?”

Reči pa moram, da tudi nizki pes, pa naj bo brak-jazbečar ali baset ali nizki švicar, srn ne zameta in gre prav tako daleč za njimi kakor istrijan: Dobe sa pa pri vseh pasmah, zlasti pri istrijanih psi, ki imajo rajši zajca kot srno, posebno psi, ki so bili spočetka učeni na zajca. Prepričal sem se pa tudi o tem, da se da istrijan popolnoma odvaditi srne, pa ne samo pes-novak, ampak tudi pes, ki je srne že več let gonil. Toda o tem ob drugi priliki.
V okviru te študije hočem še spregovoriti o poreklu istrskega braka, četudi je ta naloga več kot težavna. Belili so si učene glave z vprašanjem o poreklu braka sploh kinologi svetovnega slovesa, ne da bi se mogli zediniti.
Poreklo našega istrijana omenjata prav za prav samo Laska in dr.Jungklaus, dočim ga W.Tschudy iz Basla obravnava kot bosanskega braka. Laska je napisal svoje mnenje o poreklu našega istrijana v uvodno omenjenem Kinološkem letniku 1897, še obširneje pa v svojem delu o lovu v Bosni in Hercegovini. Laska stoji na stališču, da so bosanski braki, kamor prišteva, kakor rečeno, tudi naše istrijane, izvor vseh evropskih brakov in verjetno tudi različnih pasem ptičarjev. V Bosno so braki prišli po njegovem mnenju iz Grčije, se razširili od tam po vsem Balkanu, zlasti ob obali Jadranskega morja, prešli v Italijo, Švico in Nemčijo ter Francijo in od ondod celo v Anglijo. Od kod naj bi bili braki prišli v Grčijo, se Laska naravnost ne izraža. Pospeševale so razširjenje brakov po mnenju Laske sledeče okoliščine: Rim je potreboval za svoje zabave, zlasti za bojne igre mnogo psov in jih je nabavljal predvsem iz Azije, Grčije ter z Balkana. Pri tem ni jemal samo molosov in drugih krvoločnih psov za svoje prireditve v cirkusih in arenah, marveč tudi lovske pse, saj se je Rimljan naučil umetnosti lova od Grkov. Na ta način so lovski psi starih Grkov prodirali polagoma v Italijo in sicer po morju.
Prodirali so pa tudi po kopnem in sicer predvsem po vojnih pohodih Keltov. Galijski Kelti so okoli leta 380 pr.Kr. iz južne Francije prodrli v Severno Italijo in zasedli severovzhodno stran Balkanskega polotoka. Najprej so si podjarmili ilirski rod Tribalcev, ki so takrat stanovali na bregovih reke Morave, nato tudi njihove ilirske sosede Ardiajce in pozneje leta 335 pr.Kr. Avtarjate; s tem so zavzeli sedanjo Bosno in Hercegovino, kjer so se obdržali okrog 170 let, dokler jih niso leta 167 pr.Kr. Rimljani pregnali iz teh krajev in jih zapodili nazaj v tedanjo Galijo, sedanjo Francosko. Razume se, da so Kelti vzeli s seboj tudi lovske pse, ki so jih našli na Balkanu.
Tretja okoliščina, ki je pospeševala prodiranje grških psov proti severu v Avstrijo, Nemčijo in na Francosko, so bile križarske vojske. Le teh so se udeležili vitezi cele srednje Evrope in hiteli po kopnem preko Balkana v Bizanc: Prvi križarji do Bizanca sploh niso prišli, marveč so zastali v Bosni in so se vrnili v svojo domovino, ne da bi videli obljubljeno deželo. Razumljivo je da so vzeli s seboj v domovino marsikaj, kar so na Balkanu našli zanimivega, seveda tudi tamkajšnje bosanske brake. V dokaz navaja, da je bil n.pr. v Nemčijo prenešen petelin plemena razširjenega v okolici Banje Luke, ki je v Nemčiji znan pod imenom vestfalski petelin. Na to zanimivost ga je opozoril ornitolog Gironcoli, ki je bil okrog 1897 ravnatelj, eraričnega zavoda za perutninio v Prijedorju v Bosni. Na ta način si razlaga Laska čudovito sličnost nemških, švicarskih in francoskih brakov z bosanskimi, kar velja zlasti za resaste brake “barake”. Vprav pri resavcih najde močno oporo v opisu keltskih brakov, kakršnega nam je podal grški pisatelj Flavius Arrianus iz Nikodemije v Mali Aziji v svoji knjigi “Kynegetikon”. To delo je bilo napisano v prvi polovici drugega stoletja po Kr. kot dopolnilo enako glasečega se dela znanega grškega pisatelja Ksenofonta, ki je živel okrog 430 - 355 pr.Kr. Obe ti deli sta izredno poučni za vsakega lovca, ki lovi z braki. Vse to, kar opažamo danes pri tem načinu lova, zlasti kar se tiče dela brakov, najdemo že izčrpno obdelano pri teh dveh lovskih pisateljih. Zato bi bilo zelo umestno, da bi se “Kynegetikon”prevedel tudi na naš jezik.
Ksenofon omenja samo dve pasmi brakov in sicer brake Kastorja (pasma, ki jo je vzrejal znani grški junak Poluksov dvojček Kastor ) in lisičarje, ki so po njegovem mnenju križanci prej omenjene pasme z lisico. Arrian ga dopolnjuje in opozarja na keltske brake, pišoč:

“Vsi Kelti, ki ne žive ob lovu, marveč lovijo radi zabave, lovijo brez mreže. Je namreč tudi tam pasma psov, ki za gonjo ni manj spretna kakor karijska in kretska, toda otožna in mrka na pogled.”

S prislovom “tudi tam” meri Arrian po mnenju Laske na severozapadne kraje Balkana. Ker so bili Kelti z Balkana pregnani že 167 pr.Kr. je dvomljivo, če je Arrian, ki je pisal svoje delo v prvi polovici 2 stol po Kr. z izrazom “tudi tam” meril res na severozapadne kraje Balkana in ne morda na Galijo (Francosko), kamor so se bili Kelti vrnili.
Ti psi so, tako pripoveduje Arrian, resaste (kocaste) dlake in se imenujejo “heguzijski”, po keltskem rodu Heguzijcev, od koder izvirajo. Keltski rod Heguzijcev ali Seguzijcev, tudi Sebuzijcev je stanoval takrat deloma v sedanji pokrajini Rhone in Loire: večja mesta so bila: Forum Segusianorum (sedaj Feurs), Lugdunum (Lyon) in Rodumna (Roanne) deloma v Savovah (Sabaudia) in Piemontu, sedaj Susa, nekgaj Segusio, Segusium. To ime se je ohranilo še danes v italijanski besedi “segugio”, v španski “sabueso”, portugalski”sabujo”, staro francoski “seuz”. Italijan rabi besedo “segugio” še danes v smislu našega braka. O teh seguzijskih psih pripoveduje Arrian kot posebnost, da so “resasti in bedni na pogled: in baš najčistejši so najbednejši, tako da najde pri Keltih največ odobravanja, kdor jih primerja s cestnimi berači”.
Pravilno, torej ne samo slovnično, marveč tudi smiselno pravilno prevesti grške izraze tega pisatelja na naš jezik ni ravno lahko in ti izrazi delajo tudi Nemcem težave. V prvi vrsti gre tu za posrečen prevod Arrianovih besedi: “toda po zunanjosti otožna in mrka” V grško pisanem izvirniku stoji: “aniaron kaj theriodes” Christian H.Dorner, ki je oskrbel za Langenscheidtovo zbirko nemški prevod Kynegetika, prevaja pridevnik “aniaros” z “ murrisch”, pridevnik “theriodes” pa z “bosartig”. A.pl.Engelhart prevaja v svojem leta 1925 izišlem delu “Die Bracken des Westens” ta dva izraza s “trubselig und wild” in utemeljuje to takole:

“Izraz, trubselig* se vsekako bolj ujema s podobo cestnega berača, kakor pa izraz ,murrsch*. Tudi je pomniti, da se rabi izraz ,aniaros* in to ne redko v izrazitem smislu žalosten ali pobit (n.pr.:Xenophon,Cyrop 1,4,14)”

Izraz “theriodes” pa utegne biti vsekako mnogo verneje in točneje podan z besedo “wild”, kakor pa z “bosartig”, pravi Engelhardt.
Kako bi se po naše ta dva izraza prevedla, da bi ustrezalo smislu pisatelja, sem v zadregi; brez dvoma je hotel Arrian izraziti, da seguzijec ni kak vesel pes, ki bi skakal okrog človeka in se mu dobrikal veselo mahajoč z repom. Predstaviti ga je hotel bralcu kot mirnega, resnega psa, ki se ne zmeni mnogo za svojo okolico, marveč leži, sedi ali stoji mirno na svojem mestu in čaka, kaj mu bo gospodar ukazal. Ker je bil kocaste ali resaste dlake, je imel gotovo tudi košate obrvi in štrleče brke okrog gobca. Tak pes je navidez mrk in hud. Če pa globlje, ne površno, motriš izraz njegovih oči, najdeš, da iz njih ne seva toliko mrkost, marveč neka otožnost. To se opaža tudi pri našem istrskem resavcu, zato smo pri pasemskih znakih to lastnost izrecno poudarili z besedami:”Obrvi košate, izraz mrk in resen, včasih celo otožen”. Prav to opaža znani lovski pisatelj E.pl.Dobrovski pri barvarjih. Pravi, da so bili vedno tisti (namreč barvarji) najbolji, “ki so v mirnem stanju kazali oni nerazložljivi (undefinierbar) izraz, ki bi ga najtočneje označil s skrbipolno resnobo (mit kummervollen Ernst)”. In v barvarju teče po mnenju kinologov kri seguzijca.
To otožnost je najbrž hotel poudariti Arrian s pridevnikom »aniaros« in po mojem mnenju je tudi Engelhardt z izrazom »trübselig« bliže izvorniku kakor pa Dörner z izrazom »mürrisch«. Tudi naš izraz »mrk« bolje ustreza grškemu »theriodes«, kakor pa Dörnerjev »bösartig« ali Engelhardtov »wild«. Tretji izraz, ki dela prevajalcu težkoče je beseda »poneros« Arrian pravi, da so seguzijci na pogled »poneros«. Pri tem misli na cestnega berača in hoče s tem atributom povedati, da napravlja seguzijec enak splošen vtis kakor cestni berač. Dörner rabi izraz »hässlich«, Engelhart pa »leidvoll«. Kako bi se po naše reklo »poneros«, da bi ustrezalo pojavi cestnega berača, naj pač odločijo jezikoslovci. Jaz sem izbral izraz »beden«.
Ko že pišem o Ksenofontovem delu o brakih, naj omenim, da tudi on trdi, kar sem sam ugotovil in od starih lovcev večkrat slišal, da braki o polni luni teže drže sled kakor sicer. Ksenofon pravi poslovno o jakosti sledov:
''Ploha in dež jih (namreč sledove) izpereta in luna, zlasti kadar je polna, jih slabi s svojo toploto.''
Pa vrnimo se k seguzijcem! To pasmo smatrajo nekateri kinologi za osnovno pasmo francoskih težkih brakov (chiens d'ordre) in švicarskih tekunov ter poudarjajo, da je brak Sv. Huberta seguzijcu najbližji.
Tudi Laska spravlja svoje ''brake'' v zvezo s seguzijci odnosno s sedanjimi resastimi francoskimi braki, zlasti ker je najti med njegovimi bosanskimi ''baraki'', kar se barve tiče, prav tako štiri skupine , kakor pri francoskih resavcih, to je jelenje rdečo, ali rdečerjavo, kar ustreza francoskim ''bretanjcem'', belo z rumenimi lisami, to so francoski ''vendejci'', trobarvni (črno-belo-rdeči) znani na Francoskem kot ''nivernejci'' in sivordeči, kakor braki provinceBresse, ki so že skoro popolnoma izginili. Laska najde med svojimi ''baraki'' še celo sive resavce, ki bi se skladali s francoskim brakom, znanim pod imenom ''chiens gris de St. Louis'', pasma, ki je na Francoskem že popolnoma izginila.
Za pravilnost svojih domnev se sklicuje Laska na znamenitega francoskega kinologa in lovskega pisatelja Du Fouillouxa (1561), ki trdi, da so francoski resasti braki (grifoni) na Francosko prišli pod Ludvikom XI. (1461-1483), kamor so jih prinesli trgovci iz Grčije. Mnenju Laske, da je ''barak'' povsem sličen francoskim brakom, zlasti ''bretanjcem'' (chiens fauves de Bretagne) je pritrdil v posebnem pismu z snw 5.III. 1896 znameniti francoski kinolog grof E.le. Couteulx de Canteleu, avtor knjige ''Manuel de venerie Francaise, Paris 1890''. Na temelju teh ugotovitev se je Laska potem zavzemal za to, da bi se za resavce opustil izraz ''istrijan'' in naj bi se na njegovo mesto uvedel izraz ''keltski brak''. Seveda ima Laska, kadar govori o istrskih brakih, vedno pred očmi le resavce, ne pa tudi kratkodlakce. Po mnenju Laske je resasti istrski brak Arrianov seguzijec, ki je po morju prišel najprej v Italijo, po kopnem pa potom Keltov iz Bosne proti severu v kraje ob vzhodnem Jadranu, v Alpe in preko njih celo na Francosko. Glede kratkodlakega istrijana stoji pa Laska na stališču, da je zvrst ''bosanskega braka'' in se je razširjal prav tako iz Grčije proti severu na Balkan čez Alpe v Nemčijo in Švico kakor alpski brak.
Nekoliko drugačnega mnenja je dr. Jungklaus. On deli brake v štiri skupine in postavlja vsaki skupini za temelj poseben tip. V prvo skupino: canis familiaris Linne b r a c c o t a t a r i c u s šteje on brake vzhoda, zlasti ruske kostromiče.
V drugo skupino: can. fam. b r a c c o m e d i t e r r a n e u s prišteva brake evropskih polotokov, Male Azije in Egipta; ti braki so po večini stoječih, ne klapastih uhljev, n. pr. španski ''podenco''.
Tretji skupini je podlaga can. fam. b r a c c o c e l t i c u s , ki naj bi ga bili ustvarili Kelti še pred vdorom Alemanov v Galijo. Kriterij za pripadnost k tej skupini je dolgi zaviti uhelj in pa – urlanje ob gonji. Sem spadajo vsi težki francoski braki in švicarski tekuni. Iz Galije so jih Kelti zanesli v Švico, v severno Italijo, na Angleško (bloodhound in foxhound) in deloma v Nemčijo kot barvarje.
Za nas je najvažnejša četrta skupina: can. fam. b r a c c o i n t e r m e d i u s . Semkaj je zmetal dr. Jungklaus vse ostale brake, torej tudi naše istrijane, severonemške in avstrijske brake in celo francoske brikete ter brake severnih dežel: Švedske, Norveške, Finske, Danske itd. Poslednje imenovane severne dežele so dobile brake iz Nemčije. Naše lovce utegne zanimati poročilo gen. Saveznega tajnika g. kapetana Dreniga, ki se je udeležil leta 1939. glavne skupščine F.C.I. v Stockholmu. Ob tej priliki je bila prirejena tudi velika razstava psov. G. Drenig pripoveduje, da je na tej razstavi videl švedske brake, ki so docela sličili našim kratkodlakim istrijanom. Kolikor je meni znano, švedski čistokrvni braki (stovare) niso bele barve, pa naj bo to pleme Hamilton, Schiller ali Smaland, prav tako niso beli finski ali danski braki. Zato ni izključeno, da so naši istrijani prodrli celo v severne dežele. Vendar je to težko verjeti in gre tukaj najbrž za švicarje (Gelbscheck), ki so bili v severne dežele večkrat uvoženi.
Svojo delitev zagovarja dr. Jungklaus, kakor rečeno, z obliko uhljev in z urlanjem pri gonji. Francoski braki in švicarski tekuni, pravi on. Imajo veliko bolj dolge uhlje, ki so spodaj zaokroženi in nimajo oblike trikotnika; razen tega so vedno zaviti.
Dalje pravi: francozi in švicarji ob gonji glas zavijajo (hurleur), česar nemški in avstrijski braki ne poznajo. Ker Arrian izrečno poudarja, da seguzijci ob gonji ''plakajo in moledvajo'', torej zavijajo, nemških in avstrijskih brakov, ki te modulacije glasu ne poznajo, ne moremo prištevati k seguzijcem ali h keltom sploh.
Domovine seguzijcev po dr. Jungklausu ni iskati na Balkanu, kakor meni Laska, marveč pri Seguzijcih samih, torej na Francoskem v pokrajini, ki se je imenovala Galija Celtica, ki smo jo že prej omenili. Pri tem se sklicuje na Arriana, češ, da le-ta izrečno poudarja, da so seguzijci nastali pri tem rodu Keltov. Ta trditev ni povsem točna. Arrian pravi le, ta se mu zdi, da so seguzijci nastali pri tem rodu Keltov. Najčistejši seguzijec po dr. Jungklausu, ki pobira stopinje za Francozom dr. Castetsom, naj bi bil pes Sv. Huberta, katerega potomec je angleški bloodhound. Beseda bloodhound pomeni lovskega psa najčistejše k r v i in nemorda psa, ki divjad sledi po krvnem sledu, torej barvarja. Res pa je, pravi Jungklaus, da se je kri seguzijca ohranila preko nekdanjega ''vodnika'' (limier, Leithund) pri nemškem barvarju in celo pri poljskem ''ogarju''.
V četrto skupino odkazuje Jungklaus, kakor omenjeno, tudi francoske brikete, sledeč tu francoski oficialni kinologiji, ki zahteva za s a m o s t o j n o s t pasme ne samo čistokrvnost, marveč tudi dokaze o zgodovinskem poreklu. Teh dokazov za zgodovinski razvoj posameznih vrst briketov ni ali vsaj dosedaj še ni, zato briketi, četudi so hubertoidi (kakor jih imenuje nemški brakolog R. Friess), ne štejejo v skupino bracco celticus, marveč v četrto skupino bracco intermedius kakor naše istrijane.
Ta opredelitev se objektivnemu kinologu upira. Že na prvi pogled se vidi, da so briketi starejši kakor chiens d'ordre in da so se le-ti razvili iz briketov, ne pa obratno. Ako so chiens d'ordre – kelti in celo seguzijci, kako je potem mogoče iz skupine can. fam. bracco celticus izključiti brikete, ki so vendar pradedje onih? K temu vprašanju se še povrnem.

Slednjič naj omenim še stališče švicarskega kinologa W. Tschudyja, kakor ga je obrazložil in obširno utemeljil v svoji knjigi ''Geschichte des Hundes'', Bern 1925). On trdi, da je brak ustvaritev starih Egipčanov in da je v ozki genetični zvezi s hrtom. Nastanek braka polaga on v dobo od dva do tri tisoč pr. Kr. in trdi, da se je razvil iz srednje-afriškega lovskega hrta (bloodhounds of Katzena), ki ga je konec prejšnjega stoletja odkril švicarski kinolog Maks Siber v Centralni Afriki, pokrajini Katzena, zapadno od Kordofana, kjer sta Brehm in Hilzheimer našla številne izredno lepe potomce staroegipčanskih hrtov. Lovski hrt pa je nastal bodisi slučajno, bodisi s smotrnim križanjem paria-psa iz Sudana z egipčanskimi hrti. Do Tschudyjevih dognanj so konologi splošno menili, da je nastal brak iz psa, ki ga kinologija vodi pod imenom can. fam. intermedius Woldrich. Tega psa je odkril češki učenjak v ostankih iz bronaste dobe pri Weikersdorfu in Pulkavu na Nižjem Avstrijskem in pri Ploši na Češkem. Ostanki so se pozneje našli tudi na Bodenskem jezeru in v švicarski pokrajini La Thene ob jezeru Neuenburg. Spočetka so menili, da gre za glave mostiščarskih psov (can. fam. palustris Ruttim), kakršne nahajamo tudi med ostanki mostiščarjev Ljubljanskega barja. Prve ostanke le-teh je odkril švicarski naravoslovec Ruttimeyer v plasteh švicarskih jezer, kjer so nekoč stala mostišča novokamene dobe. Drugo skupino ostankov predhistoričnega psa je odkril pri Olomucu na Moravskem naravoslovec Jeittelles okrog leta 1872. Svoje odkritje je posvetil svoji materi, zato se Jeittellesov pes imenuje can. fam. matris optimae. Profesor Studer je potem ugotovil, da najdbe prof. Woldricha ne predstavljajo niti mostiščarja Rutimeyer, niti Jeittellesovega psa, ampak novo skupino med prvim in drugim in ji dal označbo can. fam. intermedius. Opozarjam, da je razlikovati med skupino can. fam. intermedius predzgodovinskih psov in skupino can. fam. b r a c c o intermedius, ki jo navaja Jungklaus pri brakih.

Pse Woldrichove skupine označuje znanstvena kinologija na kratko – pepelne pse (Aschenhund) in prof. Dr. Keller pravi v svoji knjigi ''Geschichte der schweiz. Haustierwelt'', ki je izšla leta 1919, da je pepelni pes križanec mostiščarja in bronca (Bronzehund). Kakor rečeno so kinologi prej menili, da so se braki razvili iz tega pepelnega psa in da je torej pradomovino brakov iskati v zapadni Evropi, od koder naj bi se bili razširili proti jugu in severu. Temu je odločno oporekal dr. Keller, vztrajajoč pri svoji domnevi, da je pradomovina brakov, vsaj zapadno in južno-evropskih, severovzhodna Afrika in da so jih vzredili stari Egipčani. Njemu se je pridružil Tschudy in njegovo domnevo izpopolnil s tem, da so se braki razvili iz egiptovskega lovskega hrta in psov, ki jih nahajamo še danes v Sudanu pod imenom ''paria''. Ti ''paria'' psi naj bi se bili razvili iz velikega šakala ob Belem Nilu, imenovanega v zoologiji ''canis anthus'' ali ''dib'', kakor mu še danes pravijo Arabci. Svojo domnevo opira Tschudy na čas in pravi: ''Prve slike brakov najdemo pri Egipčanih za prve ali druge dinastije, torej 3000 let pr. Kr. Doba brona se je pričela v Srednji Evropi okrog 1500 pr. Kr., torej ni mogoče, da bi bil pepelni pes, ki je križanec mostiščarja in bronca prišel v Egipt že v času prve ali druge dinastije.''

Tschudy zanika tudi možnost, da bi bil egiptovski brak že do pričetka bronaste dobe prišel v Srednjo Evropo, tako da bi bil Woldrichov pes prav za prav egiptovski brak. Po njegovem mnenju je pričelo prodiranje egiptovskega braka in obenem tudi egiptovskega hrta v Evropo šele po Ramsesu III. (1180-1150 pr. Kr.) z razpadom egiptovskega kraljestva, ko so Feničani začeli ustanavljati svoje trgovske postojanke na obrežju Sredozemskega morja, n.pr. okrog 900 pr. Kr. Massillio, sedanji Marseille, okrog 800 pr. Kr. Kartago itd. Prav nič ni dvomiti, nadaljuje Tschudy, da so Feničani na svojih trgovskih potovanjih razširili tudi lovske pse v Evropo in jih kot dragoceno blago zamenjavali. Isto so delali tudi Grki, ki so tekmovali s Feničani v trgovini in jih polagoma izpodrinili. Grki so ustanovili že zelo zgodaj na obali Sredozemskega morja in na sosednih otokih svoje kolonije in trgovske postojanke. Tudi v Mali Aziji so imeli trgovska središča, n. pr. v l0 stol. Pr. Kr. Milet, ki je postal matica celi vrsti trgovišč. Prav ti Miletčani so v 7. stol. pr. Kr. prodrli zmagovito v spodnji Egipt in v delti Nila ustanovili grško trgovsko mesto Naukratis. Važna taka postojanka je bila tudi mesto Kyrene na severni afriški obali. V teh dobah je valoval živahen trgovski promet med kolonijami in Egiptom in v teh dobah so prodrli egiptovski braki v vse te kraje, s katerimi so imeli Feničani izvrstne trgovske zveze. Važna je v tem oziru Massillia ob izlivu Rhone in po tej poti je prišel egiptovski brak lahko tudi v Galijo do Keltov in našel ravno pri rodu Seguzijcev novo domovino.

Čudno se mi zdi, da se Tschudy, ko govori o lovskih hrtih centralne Afrike (Jagdwindhunde), ne sklicuje tudi na Lasko, ki v svoji knjigi ''Das Waidwerk in Bosnien und der Herzegowina'' na strani 67. izrečno poudarja, da so bili taki lovski hrti, ki niso kakor današnji hrti sledili divjad le na oko (a vue), marveč z nosom kakor braki, znani tudi v Bosni. Imenovali so se ''zagar''-i, dočim so rekli braku ''ker''. Obe ti turški besedi sta se ohranili v srbskih narodnih pesmih, n.pr.

''Al češ ostat na ček u planini

Al češ puštat hrte i zagare ...?''

V tej pesmi se torej razlikuje med pravimi hrti, ki l o v e  n a  o k o in lovskimi hrti (zagari), ki g o n i j o divjad (... ''srne in leljene'').

Lovce opozarjam na lep, pristen izraz ''na ček'' za nemški Anstand ali Vorpass.

Tschudy piše, da so bili staroegipčanski braki kratke dlake in najbrž rdečerumene barve. Resasti brak je po njegovem mnenju mlajšega porekla in je križanec egipčanskega prišleca z že obstoječim broncem, ki je bil bolj dolge dlake. Po Tschudyju se je resasta oblika lahko ustvarila na različnih krajih in v različnih dobah iz enakih krvnih linij. Ker pripoveduje Arrian o seguzijcih, da so bili resasti ali kocasti, je že mogoče, da so kratkodlakega egipčana križali Kelti z broncem in ga potem razširili na svojih bojnih pohodih tudi na Balkan in v Grčijo, kjer ga je odkril Laska. Prav tako lahko se je pa to križanje izvršilo kje na jugu in so resavci na Balkan prišli enako lahko iz Grčije, kakor iz Galije. To mnenje zastopa Tschudy glede resavcev.

Kratkodlakci so po njegovem mnenju iz Egipta prodrli najprej na grške otoke in Balkan ter od tod ob obrežju Jadranskega morja proti severu do konca Adrije, dalje v Tirole, na južno Bavarsko in južno Badensko. Glede švicarskih tekunov pravi Tschudy, da so prišli v Helvecijo ali iz južne Galije v latenski dobi (La Thene 400-50 pr.Kr.) ali pa so darilo Rimljanov, ki so v začetku krščanske dobe v stari Helveciji zagospodovali. Kaj točnejšega se ne bo dalo nikoli ugotoviti, pravi Tschudy.

Na vsa ta izvajanja Laske, Jungklausa, Tschudyja bi imel nekaj pomislekov, vsaj kar se tiče porekla istrijanov. Pradomovino zapadnoevropskih brakov, torej tudi istrijanov, je že prej iskati v Egiptu kakor pa na Balkanu; Tschudy ima najbrž prav. K vsem drugim razlogom, ki jih navajata on in Keller, bi dodal jaz vsaj za istrijane še enega, namreč – barvo. Bela barva je pri braku za tropične kraje najprikladnejša in je zelo verjetno, da so se lovci posluževali rajši belih psov kakor pa drugobarvnih. Res favna južnih dežel nima živalstva bele barve, toda ne pozabimo, da je brak že produkt vzreje in ne divja žival, prav tako kakor arabski konj, ki je pretežno belec.

Pri presojanju vprašanja barve ne smemo prezreti, da se je barva ravnala po namenu živali; človek, ki je določal barvo konju, psu in živalim sploh (selekcija), se je v prvi vrsti oziral na to, kakšno nalogo bo imela ta žival. Braku, ki je imel nalogo, da goni divjad ure in ure dolgo, dokler se ni zaplela v nastavljene mreže ali dokler se ni upehala, ni mogel dati ali mu pustiti rdeče ali celo črne barve, ker bi bil sicer pasji hrbet, kakor pravi francoski kinolog Castets, ''veritable accumulateur de challeur'', pravcati akumulator za gorkoto. Zdi se mi samo po sebi umevno, da so že v starem Egiptu više cenili belo barvo, pa najsi bo pri psu ali konju, kakor kako drugo, n. pr. črno. Ksenofon poudarja pri barvi samo to, da ne bodi enolična, n. pr. zgolj lisičja, zgolj črna, zgolj bela, češ, da taka barva ne kaže plemenitega pokolenja. Črni ali rdeči psi morajo imeti bele lise vsaj po glavi, beli pa rdeče. Arrian mu ugovarja, češ, da je tudi enolična barva dopustna, samo da je svetla in čista.

Želja, imeti bele brake, sega gotovo že v pradavnino, ko je človek začel z braki loviti, ker bela barva pomeni že od nekdaj plemenito pokolenje. Ta želja je ostala živa do danes. Zato mislim, da je že v Egiptu pri lovskih psih prevladovala bela barva, vsaj tako kažejo starogrške podobe.
Kakšne barve je bil Arrianov seguzijec in kakšne drugi starogrški braki, kakor kretčani, karijski, lakonijci itd., ni točno znano, najbrž se je barva ravnala po okusu lovca, ker bi sicer Arrian šestega poglavja svojega Kynegetikona ne začel z besedami:

''...barva naj bo, kakršna hoče ...''

Ksenofon pa podčrtava, kakor sem že omenil, enoličnost za napako.

Francozi in za njimi tudi Nemci vidijo najčistejšega seguzijca v lovskem psu, ki so ga več stoletij čistega vzrejali benediktinski menihi v samostanu Sv. Huberta (+ 727) v Ardenih, zgrajenega na razvalinah poganskega svetišča boginje Diane Arduine in po samostanu dali psu tudi ime. Tschudy odločno pobija domnevo, da bi bil seguzijec nastal v Galiji, in trdi, da je tako kakor ostalim zapadnoevropskim brakom tudi seguzijcu iskati zibelko v Egiptu; od tam šele se je razširil v Galijo in lahko tudi v Ardene. Ker je bil pes Sv. Huberta črnožolte barve in četverookec (quatrosilliers de rouge), domnevajo Francozi in Nemci, da je bil rudi seguzijec črnožolt četverookec. Toda seguzijec, oziroma pes tega samostana se ni pojavljal samo v črnožolti barvi, marveč tudi v beli in kot tak je bil znan pod imenom ''Talbot''.

Res je bela zvrst prej izginila kakor črnožolta, toda ohranila se je v svojih naslednikih gaskonjcih, sentonžijcih, ariježijcih in artežijcih, iz česar sledi, da seguzijec prvotno ni moral biti črnožolte barve in je utegnil biti – bel. Za vele brake so se celo zanimali tudi francoski kralji. Franc I. (1515-1547) je ustanovil kraljevo tropo, znano pod imenom beli psi kralja (''chiens blancs du roy''). Pri tej novi pasmi je kumoval beli brak iz Ardenov ''Soullard'' po imenu, in bela psica iz Italije, last kraljevega tajnika (greffier). Ta bela psica iz Italije je utegnila biti – istrijanka, kajti Italija ni imela belih brakov lastnega porekla.

Koliko važnost polagajo Francozi in Švicarji na poreklo belih brakov, kaže tudi spor glede belega braka, ki mu pravijo Francozi porcelanec (chiens de porcelaine). Toda o tem pozneje!

Končno pa govori za belo barvo tudi ta okoliščina, da se bel pes od daleč vidi, da se razloči v goščavi, pa tudi ponoči itd.
Vse to me navaja k prepričanju, da najdemo brake bele barve, torej barve naših istrijanov, če pri starih Egipčanih in da je poreklo našega braka iskati v Egiptu.

Da je bil prvotni istrijan bele barve, se da sklepati tudi iz tega, ker imamo vprav pri resavcih, ki jih zaznamujemo s pridevkom keltski (toda ne v Jungklausovem smislu), belo barvo zastopano prav v obilni meri, pa naj bo že to temeljna barva ali pa samo barva ovratnika, grla nog ali samo stopal in konice repa.

Toliko o barvi! Zdaj si pa oglejmo še – odlakanost!

Verjetno se mi zdi, kar trdi Tschudy, da je resavec mlajši od kratkodlakca. Kakor nimamo med favno južnih dežel belih živali, tako nimamo tudi živali resaste dlake, kajti resavost je umetno ustvarjena. Potreba bo resasti dlaki je pa nastopila takoj, ko je brak prišel v hladnejše podnebje in v kraje, kjer se vrste grmovje, močvirje in gozd. Lovci so potrebovali psov, ki se niso bali trnja in goščave in ki jim tudi mraz ni mogel do živega.

Zelo verjetno se mi zdi, da je resavec nastal, če že ne pri Egipčanih, pa gotovo že pri Ilirih ali Grkih. Staroegiptski brak, ki ga najdemo v Siberjevi monografiji ''Die Afrikanischen Hunde'' naslikanega, kako urla, kaže vsaj po repu resavost. Pa mogoče se motim in da Egipčani resavca še niso poznali. Gotovo so ga pa poznali Grki in Iliri.

Zapadna polovica Severne Grčije se je od 5. stoletja pr. Kr. dalje imenovala Epeiros (Epir), zelo gorata dežela, ki so jo zasedli že mnogo stoletij pr. Kr. stari Iliri in sicer največ rod Molosov, potisnivši prvotne stanovalce Grke proti jugu. Slovela je ta dežela po preročišču v Dodoni, kjer so stare ženice (pelejade) prerokovale iz šelestanja mogočnega hrasta bodoče dogodke. Ti Molosi so imeli, kakor poroča rimski pisatelj Columella (roj. 42 po Kr.) v svojem delu ''De re rustica'', velike pse treh različnih tipov: hišnega, ovčarskega in lovskega. Naši ilirski ovčarji se prištevajo k ovčarskemu tipu moloscev in so jim najbližji. Po barvi so bili molosci sivi kakor naši ilirci ali beli. Kar se pa odlakanosti tiče, so bili vsi kocasti. Psi prvega tipa so večinoma čuvali hiše in hleve, drugega črede, tretji tip so pa predstavljali psi za lov.

K preročišču v Dodoni so se stekala ljudstva od blizu in daleč in pri tej priliki spoznavala tudi mološke pse. Ni dv oma, da so se našli med temi romarji tudi bogati kupci, ki so pse kupovali. Zato je postal molosec najpopularnejši pes antike.

Na dlani leži, da so ali že grški lovci ali vsaj ilirski belega kratkodlakca križali z belim moloscem lovskega tipa in tako ustvarili belega resastega braka – našega resastega istrijana.

Za nas je velezanimivo, da sta obe naši domači pasmi psov, to je istrski brak in ilirski ovčar prišli k nam vsaj iz istega kraja. Pa ne samo to! Obe pasmi, ilirec in istrijan, nastopata povsod skupaj od Istre do Albanije. Ta sovpadnost (koincidenca) ni slučajna in vsaj meni jasno kaže pot, ki jo je prehodil istrijan, preden je prišel v naše kraje.

Glede te poti sem istega mnenja ko Laska, ki domneva, da so Kelti prinesli našega resavca z Balkana na Francosko in ne obratno. Potrjeno je, da najdemo resavca, oziroma istrskega braka sploh na zapadnem delu Balkana, tudi v Črni Gori, Albaniji, Epiru in pa na grških otokih, čeprav ne tako pogosto, kakor ravno v Istri, ki je bila od nekdaj središče te pasme. Tudi bosanski begi so si nabavljali pse te pasme večinoma iz Istre, najrajši resavce, ki so jim vzdeli pridevek ''barak'' in ''barakast''.

Kratkodlaki brak je napravil v teku tisočletij isto pot, najprej iz Egipta v Grčijo, na Balkan, dalje ob obali Jadrana v severno Italijo, Avstrijo in Nemčijo ter Francijo. V tem sta si Tschudy in Laska edina; ne strinjata pa se glede švicarskih tekunov. Dočim je Laska mnenja, da so tudi tekuni istega pokolenja kakor ostali kontinentalni ali zapadnoevropski braki in da so prišli v Švico iz Grčije, oziroma z Balkana po kopnem, izraža Tschudy svoje prepričanje, da so prišli tekuni v takratno Helvetijo v latenski dobi iz južne Galije. Dopušča pa tudi možnost, da so jih v Helvetijo pripeljali Rimljani, kar sem že prej omenil. Zakaj bi ne bil brak preko Grčije, Balkana, severne Italije ali Nemčijemogel priti v Švico, Tschudy ne pove. Najbrž ga motita dolgi, zaviti uhelj in urlanje kakor Junghklausa. O tem bom pozneje govoril.

Rešiti bi bilo zdaj vprašanje, je-li istrski brak potomec ali vsaj sorodnik Arrianovega seguzijca? Laska o tem prav nič ne dvomi, Jungklaus pa potomstvo zanika, vprav z ozirom na uhelj in glas. Kar se uhljev tiče, je po mojem mišljenju stvar ta: res imajo francoski težki braki (chiens d'ordre) in baseti tako dolge uhlje, da to meji že na hipertrofijo. Ali ne smemo pozabiti, da pri briketih, ki so predniki francoskih težkih brakov, zavitih uhljev ne najdemo vedno, zlasti ne pri psih, ki se niso polegli v kaki psarni, kjer se pazi na poreklo. Pa tudi švicarski tekuni v stari obliki niso kazali takih zavitih uhljev. Vse to so si pridobili šele pod vplivom Francozov.

Ni prezreti, da se oblika uhlja da umetno prikrojiti, nekaj že s tem, da se mladičem uhlja natezata, in pa s tem, da se pari le take živali, ki imajo dolge uhlje. Zanimivo je, da je med lovci že od nekdaj vkoreninjeno mnenje: čim daljši uhelj, tem boljši nos. Francoski lovski pisatelj marki de Mauleon dodaja k temu še glas in pravi: čim daljši uhelj, tem bolji nos in tem močnejši glas. Ko sem sam še lovil z baseti, sem opazil, da ta vera ni prazna. Tako si tudi razlagam, zakaj so Francozi svojim brakom uhlje tako podaljšali.

Dolgi uhelj se že sam po sebi vije in lahko si je razložiti, zakaj imajo francoski braki zavite uhlje ali kakor Francozi pravijo: papilote. Naši istrijani nimajo zavitih uhljev; zavit uhelj se smatra za hibo. Sicer so pa zavit uhelj poznali že Rimljani in Arrian pravi, da naj bo pri lovskih psih uhelj dolg in mlahav, tako da se vije; pristavlja pa, da je dober tudi uhelj, ki plosko visi, samo da ni kratek in trd. Trioglatost uhljev, ki jo Jungklaus pri francoskih in švicarskih brakih izključuje, se tudi pri čistokrvnem istrijanu ne opaža, četudi je uhelj na koncu nekoliko ožji kakor v sredini.

Potemtakem ni razloga, da bi naš istrijan zaradi prekratkih in nezavitih uhljev ne spadal v skupino seguzijcev.

Močnejši razlog se mi zdi – glas. Pri mnogih francozih in švicarjih najdemo včasih poseben glas, ki se v kinologiji imenuje- urlanje (hurleur) ali po naše vriskanje. Dočim naši braki ob gonji zvonijo, ne sicer enakomerno, vendar ne toliko spreminjajoče kakor francozi, prelivajo le-ti glas iz nižje lege v višjo in obratno. O tem predmetu sem pisal že pri basetih (Lovec 1934, stran 122), zato se tu ne bom ponavljal. Urlanje so poznali že vstarih časih in Arrian izrečno omenja, da seguzijski gonijo ''plakajoče in moledvajoče'', kar bi kazalo na urlanje. Jungklaus navaja baš to urlanje kot tipični znak seguzijca in sklepa iz tega, da psi, ki ne poznajo tega glasu, niso seguzijske krvi. Zdi se mi, da je ta zaključek nekoliko prestrog. Urlanje zavisi, kakor pravilno poudarja Engelmann, od stopnje lovske strasti, ki zagrabi braka ob gonji. Pri naših brakih se pač sliši včasih vrisk, zlasti kadar divjad dvignejo ali jo celo zagledajo. Iz takih vriskačev se lahko razvijejo urlači. Če ne enak, pa vsaj podoben glas mora biti ruski ''zaliv'' ali ''zarev''. Ne poznam sicer ne prvega, ne drugega in tudi ruski lovci mi niso mogli zadosti jasno dopovedati, kakšen razloček naj bi bil med urlanjem in ''zalivom'' oziroma ''zarevom''. Če se je torej pri ruskih brakih, ki spadajo v skupino ''tatarskih brakov'' (can. fam bracco tataricus), razvil tak poseben glas, četudi nimajo prav nič keltske krvi, se ne more trditi, da je vprav urlanje tak tipičen znak pripadnosti k seguzijcem, da brakom, ki ne urlajo, ne moremo priznati sorodstva. Urlanje je prav tako lahko uspeh selekcije, kakor zaviti uhelj. S tem ta Jungklausov razlog mnogo izgubi na svoji teži in dokazni sili.

Po vsem tem ni prav za prav tehtnega razloga, da bi istrijanu odrekli kri seguzijcev.

Prebirajoč vse te učene razprave se ne morem ubraniti vtisa, da si kinologi, pa najsi bo Francoz dr. Castets, ali Nemci Jungklaus, Engelmann i. Dr., Arrianovega seguzijca predstavljajo drugače, kakor je bil v resnici ob tem času. Engelmann celo trdi, da angleški bloodhound ni samo podoben seguzijcu, marveč da je bloodhound – seguzijec. Do takega zaključka jih največ zavaja Arrianova prispodoba seguzijca s cestnim beračem. Sličnost vidijo predvsem v o b l i č j u bloodhounda, češ da ima prav tako nagubano obličje in bolesten izraz kakor kak berač. Jaz tega ne najdem. Mene spominja fizionomija bloodhounda prej na modrijana kakor pa na berača. Po mojem mnenju je Arriana do prispodobe z beračem privedla o d l a k a n o s t seguzijca. On pravi, da ne ve nič drugega posebnega povedati o njem, kakor to , da je kocast in resast in zaradi tega beden na pogled. Arrian rabi izraz ''dasus'', ki ga Dorner prevaja s ''struppig'', Engelmann pa ''dicht behaart''. Splošno se smatra, da so bili seguzijci resaste ali kocaste dlake (rauhhaarig). Prav ta odlakanost napravlja enak vtis kakor raztrgana ali razcapana obleka, v kakršni se pojavljajo še danes cestni berači, ki v starih časih najbrž tudi niso bili bolje oblečeni. Ni torej fizionomija, ki spominja na berača, marveč odlakanost. Potemtakem pa je tipičen znak seguzijca vprav resasta ali kocasta odlakanost in ne toliko zavit uhelj in urlanje. Iz tega sledi, da ima naš resasti istrijan vsaj toliko pravice do tega sorodstva kakor angleški bloodhound, ki ni bil nikoli kocast ali resast. Med francoskimi braki, ki jih oficialna kinologija priznava za pristne potomce seguzijca, je resavec samo bretanjec in sivi lundvigovec, dočim je pes Sv. Huberta kakor tudi gaskonjec in sentožec kratkodlakec, vsaj odkar se pojavljajo v psoslovju.

Leta 1927. sem imel priliko, ogledati si francoske in švicarske brake v njihovi domovini. Bil sem naravnost presenečen, kako slični so vprav naši istrski resav ci francoskim briketom iz Vendeje, istrski kratkodlakci pa francoskim porcelancem (chiens de porcelaine) ali švicarskim rumenim šekcem (Gelbscheck). Ogledal sem si pse ne samo na razstavi, marveč tudi po psarnah in pri posameznih lovcih. Še zdaj se spominjam, da sem videl v neki vasi blizu St. Nazaire briketko, ki je bila v vsakem pogledu model našega resastega istrskega braka, ne le kar se tiče postave in odlakanosti, marveč tudi oblike glave in uhljev. V Švici me je presenetil švicarski kratkodlaki tekun, znan pod imenom ''Gelbscheck''. To je naš kratkodlaki istrijan, le uhlja sta morda nekoliko niže nastavljena, bolj dolga kakor pri istrijanih in nekoliko zavita. Vendar se tem psom takoj vidi francoska kri. Srečaš pa tudi pse, ki imajo uhlja, rekel bi, po stari modi kakor naši resavci.

Sličnost med švicarskim šekcem in francoskim porcelancem je predmet ostrega prerekanja med francoskimi in švicarskimi kinologi. Francozi pravijo, da so porcelanci francoskega izvora, Švicarji pa trdijo, da so švicarskega. Pa tudi med Francozi samimi so mnenja deljena in eden glavnih francoskih brakologov, namreč M. De Kermadec, pravi doslovno:

''Ta stvar s porcelanci ni tako jasna (Cette affaire de porcelaine n'est pas si clare).''

Najbrž pa porcelanec po poreklu ni ne švicar, ne francoz, marveč – istrijan.

Če bi se kak ljubitelj kratkodlakega istrijana za to vprašanje zanimal, mu priporočam knjižico ''Le Chien Courant dit de Porcelaine – par le comm. G. de Marolles, Bruxeless 1923''.

Ob presoji porekla kake pasme psov, torej tudi našega istrijana, je treba imeti vedno pred očmi, kakor pravi dr. Castets, na splošno tri zakone in sicer: z a k o n d e d n o s t i , ki pravi, da vsako živo bitje prenese na svoje potomce večino svojih lastnosti (Remy – Perrier). Drugi zakon, ki ga poudarja Geoffroy Saint Hi laire, je p r i l a g o d l j i v o s t o k o l j u . Vsaka žival, torej tudi pes, se sčasoma prilagodi okolju, miljeju, v katerem živi. Razume se, da je ta prilagodljivost tem večja, čim mlajša je žival. Tretji zakon je zakon umetne s e l e k c i j e , ki daje človeku možnost, da z razumno izbero (selekcijo) postopoma doseže tip, ki si ga je postavil za cilj.

Če imamo te zakone pred očmi, si ni težko razložiti, zakaj so vsi kontinentalni braki v bistvu prav za prav eno jedro, ki se pod vplivom prej omenjenih zakonov danes kaže v dokaj različnih oblikah, ki jim pravimo pasme. Točno se pač ne bo dalo nikoli dognati porekla posameznih pasem. Eno je gotovo, da je istrski brak prastara pasma. Po mojem mnenju je prišla na Balkan iz severne Afrike preko Grčije in se je potem širila proti severu. Zlasti velja to za našega resavca, ki je bil v Italiji, če ne morda že v Istri, preoblikovan v italijanskega spinona, čeprav trdijo Italijani, n. pr. Luigi Ghidini v svojem ''Nouvo manuale del cacciatore 1942'', da je spinone čisto italijanska pasma (pertamente italiana).

Po mnenju nekaterih nemških kinologov je naš resavec kumoval tudi nemškemu resastemu ptičarju.

Na Francoskem so našega resavca preimenovali v briketa in ga po svoje prikrojili ter ustvarili iz njega celo vrsto chiens d'ordre in basetov. Od tam je prišel resasti istrijan tudi na Angleško, kjer se je ohranil kot vidrar (Otterhound).

Kar se imena tiče, nad katerim se spotika že Laska, češ, da pasme, ki je tako razširjena, ni imenovati po eni sami deželi, je pa stvar ta: Ime keltski brak, kakor ga predlaga Laska za vse resavce, se mi ne zdi prikladen. Treba je predvsem pasmo istrijanov omejiti samo na bele pse z oranžno-rumenimi lisami, bodisi kratke, bodisi resaste dlake. Le na ta način jo moremo ohraniti čisto. Označba ''barak'' za vse resavce, torej tudi za našega resastega istrijana, je res bosanskim lovcem domača. Barak izvira iz besede ''bar'', kar pomeni v turškem in morda tudi v drugih orientalskih jezikih ščetinasto travo kakor sirek. (Borstenhirse – setaria italica). Tudi naši botaniki rabijo besedo ''bar'' za to travo. Očividno naj beseda ''barak'' označi ščetinasto odlakanot psa, približno tako, kakor pri Italijanih beseda spinone (spina – trn). Ker se pasma ne omejuje samo na pse resaste dlake, marveč tudi na kratkodlakce, je po mojem mnenju že umestnejše, da ostanemo pri besedi istrijan. Omenim naj, da so avstrijski Nemci našega istrskega kratkodlakca označevali z besedo: kranjski brak (Krainerbracke) in to označbo omenja celo Zimmermmanov Lexikon, ki piše:

''Krainer Bracken gleichbedeutend mit Istrianern.''

Nekateri lovci, n. pr. Kraševič iz Karlovca, so hoteli za naše istrijane uvesti označbo ''jugoslovanski brak''. Mislim pa, da storimo najbolje, če pustimo istrijanom njihovo staro ime. To ime ima pa še drug, za nas mnogo važnejši pomen, ki ga tuji kinologi vedoma ali nevedoma prezirajo, Kdo pa so bili Istrijani, po katerih je dobila ta pasma lovskih psov svoje ime? Mar niso bili Istrijani rod starih Ilirov, ki so gospodovali še pred Rimljani in Kelti ne le po naših krajih, marveč po vsem vzhodnem Jadranu, po Bosni, Hercegovini, Dalmaciji, Albaniji, Epiru itd. Bili so gospodarji morja, saj že Vodnik poje:

''Mogočen na morju Ilirjan je bil,
ko se je Rimec še ladje tesat' učil.''

Ni treba prav nič dvomiti, da so imeli ti Iliri trgovske zveze tudi z jugom in severom, z Egiptom, Grčijo, Malo Azijo, Britanijo itd. Potom teh zvez so mogli priti tudi lovski psi iz Egipta in Grčije v naše dežele.

Pa tudi o tem ni dvomiti, da so imeli Iliri bogata lovišča, saj Kras ni bil takrat gol, kakor je danes; zlasti pa to velja za Istro. Naravno je, da so bili Iliri tudi vneti lovci in Istrijani med njimi morda najizkušenejši vprav zaradi svojih bogatih lovišč in zaradi svoje obrežne lege najbolj znani in razgledani po svetu.

Prav tako naravno se mi zdi, da so njihovi lovski psi zasloveli daleč po svetu in ohranili svoj sloves še potem, ko so se okrog 380 pr. Kr. morali Iliri umakniti Keltom, le-ti pa Rimljanom.
Ako imajo Kelti svojega seguzijca po rodu Seguzijcev, imajo Iliri svojega istrijana po rodu Istrijanov. Res nam tega ne opisuje kak Ksenofon ali Arrian, toda pripoveduje nam to – zdravi razum.

Ako bi šli do dna, bi morda prišli do zakljujčka, da stari seguzijec ni nič drugega, kakor naš – istrijan, ki so si ga pridobili že stari Iliri in ga zapustili – Keltom.

Epilog

Ta svoja razmotrivanja o istrskem braku sem vrgel na papir, da bi služila za oporo kinologu, ki bi se hotel temeljiteje baviti s postankom in razvojem istrskega braka. Ne domišljam si, da sem povedal kaj novega in mi bo že to v veliko zadoščenje, če vzbudim pri naših mlajših kinologih zanimanje za to prastaro pasmo lovskih psov, pasmo, ki zasluži našo pažnjo ne le z lovskega, ampak tudi z zgodovinskega in narodopisnega vidika.

''Ak' pa naklonijo jim smrt bogovi''

in je ali bo lovu z braki – odzvonilo, potem naj jim bodo te vrste častna posmrtnica.

 

LOVSKI ZBORNIK, V Ljubljani 1944
Dr. Lovrenčič Ivan

Prepisal: Slavko Žlebnik, december 1995