Draga 2016
26. državna tekma lovskih psov v vodnem delu
Prehodni pokal občine Ig s podelitvijo CACT / R.CACT. Lovska družina Ig je v svojem lovišču tradicionalno že 26-tič priredila tekmovanje psov vseh lovskih pasem v vodnem delu. Neutrudni organizatorji so se ponovno izvrstno izkazali v tehnični izvedbi tekmovanja kakor tudi kot gostitelji.
Meni so te kratice, ki jih uporabljajo izkušeni kinologi v ptičarskem svetu že malo bolj jasne. Tako da poleg PZP in JZP poznam že nekaj drugih, a kljub temu mi delajo manjše težave kakšne številke. Recimo tiste na budilki, ki se tako čudno pokažejo pri postelji takrat, ko bi moral biti skoro že v avtu in na poti na sicer ne tako oddaljeno mesto dogodka. Nekateri od tekmovalcev že na jutranjem razgibavanju na barju, prireditelji na poziciji, snemalec pa še v postelji. Resnost pa taka!
In tako se je moj francoz priprašil na parkirišče pred čudovitim lovskim domom točno minutko pred pričetkom prireditve. Hvala bogu za akademsko četrt, ki mi je omogočila pravočasno postavitev opreme in pozdrav s prijatelji in znanci lovci kinologi.
O visoki ravni organizacije dogodka, ki je za to lovsko družino že tradicionalna, ni izgubljati besed. Le da ko Gerbčev Matjaž nekaj reče, to drži in če se nečesa loti, to stori. Ob pomoči marljivih prijateljev je uspeh zagotovljen in le narava bi se lahko zarotila s kakšno nevihto, a je bila to leto lepo pohlevna in nam je naklonila čudovit sončen dan.
Kakor sledim zadnjih par let, so imeli primat na teh tekmovanjih vedno kinologi s ptičarji iz ptujskega konca. No, štajerci ali kakor koli že, te delitve sonarodnjakov preko Trojan mi niso najbolj jasne. Ker pa je lovska fovšija pregovorna tudi v »pasjih« krogih, in ker je konkurenca zdrava stvar, na osnovi katere se spoprimejo sicer prijatelji s svojimi psi, smo letos dočakali še eno ekipno zasedbo iz domačih logov. LKD Ljubljana, je kot soorganizatorica dogodka sestavila ekipo zagnanih mladincev s pisano pasemsko zasedbo. Letos jim sicer ni uspelo premagati starih mačkov iz Ptujskega konca in so zasedli drugo mesto. Kaj bo drugo leto, bomo pa šele videli! Glede na to, da je v zmagovalni ekipi tudi oče mojega Belina, naj bo, a tudi ta se bo upam trudil ko odraste dokazati očetu, da nosi dobre gene svojih staršev.
Ne bi podcenjeval starejših mačkov z ogromno kilometrino in v veliki meri penzionistov ali blizu nje, a menim, da je potrebno te mlajše kinologe še posebej spodbuditi, da se usposobijo za prevzem vajeti, da bodo kvalitetno peljali to našo drago lovsko kinologijo naprej. Če jih malo podražimo in če pade še kakšna hudomušna stava, pa še toliko bolje.
Tekma je potekala po ustaljenem redu. Sodniki so zasedli svoja mesta, tekmovalci so se razvrstili na osnovi izžrebanih številk in se tresli, znojili, navijali, pridušali, oddahnili, počivali in vse kar spada zraven do zapovedanega časa malice. A malica je bila samo time out, rezultati še nepopolni, napetost pa tako na višku. In kaj kmalu so sodniki zavpili za nadaljevanje, končni obračun se je bližal.
Tudi po koncu tekmovanja, ko je vsak zase in večinoma tudi za druge vedel, kako se je odrezal, saj so sodniki tako tekmovalcem kot nam prisotnim glasno komentirali svoje ocene, je bilo potrebno počakati na uradne izračune. Tisti najboljši so bili najbolj na trnih ali so njihove kalkulacije pravilne, ali pa se je kje kaj za kakšno točko zaobrnilo. No, saj to vendar spada na take tekme. Zato pa so aplavzi ob razglasitvi toliko bolj siloviti in od srca.
Mlada kinologinja Katarina Košir je prikazala, da je sposobna s svojim znanjem in zagnanostjo ne samo odlično voditi tečaje poslušnosti, temveč da hoče in zna pripraviti psa, da posega po najvišjih lovorikah na takih tekmah. Zato sem prepričan, da bo ta tako srčna lovka in vodnica lovskih psov s takimi uspehi še kako prisotna v našem in tudi širšem lovsko kinološkem svetu.
Slovenska lovska kinologija ima kar nekaj dobrih in sposobnih tako vodnic kot tudi sodnic in na sploh strokovnjakinj iz tega področja. Zato ni presenečenje, da so se na tej tekmi pomerile tri predstavnice zapisane ptičarjem. Lidija kot uveljavljena sodnica, Vilma kot predstavnica sokolarsko kinološkega področja in Katarina kot gonilna sila domače ekipe.
Letos ne naštevam uvrstitev in ostalih »tehničnih« podrobnosti. To je za tiste, ki niso bili prisotni razvidno iz priloženih fotografij. Kajti pomembno se mi zdi in me veseli, da na področju, kjer tudi sam vodim svoje pse vidim sveže vetrove, nove zagone v lovsko kinološkem delu. In kar me najbolj veseli, da so ti premiki premiki dobre volje, prijetnega druženja in tako upam da tudi kazalci sprememb na bolje, na odlično.
Zamere, delitve, prepire, polena pod noge, komolčarstvo in ostalo kar nas odbija in kvari pustimo v kraj, naprej pa z dobro voljo, druženjem, sodelovanjem in iskrenim prijateljstvom.
Naši psi to zaslužijo! In na 26. DTVD so to v polni meri uživali z nami. Vsaj jaz zase to lahko zatrdim.
V nedeljo pa je budilka spet nekam čudne pozne številke kazala!
