Po krvnem sledu...6

Po krvnem sledu...6   Lovec št.7/8, l.1983

Še na nekaj posebnosti bi rad opozoril. Divjad, zadeta v prednjo nogo, gre raje po hribu navzgor kot pa navzdol (ker s tem prenese vso težo telesa na zadnji, zdravi nogi, in narobe, če je zadeta v zadnjo nogo). Če jo zasleduje pes in je v stiski, gre seveda tudi po hribu navzdol. Če prečka strmino povprek, ima navadno zdravo nogo ob hribu. S tem prenese vso težo na zdravo nogo, da lahko obstreljeno varuje. Take stvari je dobro vedeti, da tako lovec, ki zapira pred nami, ve, po kateri strani hriba lahko pričakuje ranjeno divjad.

Divjad, ki ima nogo prestreljeno tako, da ji opleta, gre zelo nerada v goščavo in tudi nerada leže. Če pride do gonje, goščavo takoj zapusti in steče na plano. Vsaka divjad, ki je ranjena, se skuša nagonsko otresti zasledovalca tako, da dela kljuke in povratne sledove, kroži, ali pa prečka vodo (potok ali reko), če je v bližini. Povraten sled je lahko dolg tudi več sto metrov. Ko žival povraten sled zapušča, ga zapusti z vetrom, posebno, če se potem odpravi na ležišče. Z vetrom nas pravočasno dobi v nos in se lahko umakne ali pa pripravi, da nas z napadom preseneti. Ranjeni divji prašič vedno napade, ne glede na to, koliko je star in kako močan je, če je le še toliko pri močeh, da se giblje; napadel nas bo tako ozimec kot merjasec ali stara svinja. Pač pa divji prašič zelo redko napade, če je zadet v rilec. Tudi pred psom se tako ranjeni prašič ne ustavi rad. Na splošno se starejša in močnejša divjad, tudi če je laže ranjena, prej ustavi pred psom kot mlajša in slabotnejša. Če najdemo na sledu ranjenega divjega prašiča (če ni s tropom) večkrat sveže preobrnjeno zemljo, je to znak, da je močno obstreljen (ranjen). Če pa preobrnjeni zemlji sledi še povraten sled ali vsaj močna kljuka z vetrom, lahko z gotovostjo pričakujemo, da bomo kmalu pri kotlu, v katerem se zadržuje ranjeni divji prašič. Naj opišem še primer ali dva in povem nekaj o znakih, najdenih na nastrelu in po sledu ranjene divjadi, kot so odstreljena dlaka - strižina, kri, koščki pljuč, kosti, kostni mozeg in vsebina vampa.
Odstreljena dlaka - strižina, kot jo imenujemo, je pri iskanju ranjene divjadi za vodnika eden najvažnejših znakov. Le, če najdemo na nastrelu eno samo dlako, lahko sklepamo, da je divjad zadeta, četudi ni krvi. Zelo vešči vodniki lahko po barvi, obliki in velikosti dlake precej natančno določijo, kam je krogla zadela. Seveda moramo znati ločiti odstreljeno dlako - strižino, ki je vedno brez korenine, od naravno odpadle dlake, ki ima na koncu bolj slabotnega stebla še kak milimeter dolgo korenino. Odstreljena dlaka je ponavadi tudi razcepljena - zdrobljena ali pa jo krogla celo zmelje. Teoretično naj bi bila na nastrelu dlaka pri vsakem zadetku, ne glede na to, ali je krogla telo prebila ali ne. Seveda je količina dlake na nastrelu odvisna od letnega časa, od tega, kam je krogla zadela, kako je žival stala in s kakšno kroglo smo streljali. Gosta in dolga zimska dlaka da dosti več strižine in je v snegu tudi bolj vidna kot pa kratka letna dlaka. Tudi pri oplaznih strelih je veliko strižine. So pa primeri - in niti ne preveč redki ko na nastrelu ne najdemo niti dlake niti krvi, vendar je divjad zadeta, in to lahko celo smrtno. Zato niti kot strelci, še manj pa kot vodniki, nikoli ne smemo prehitro sklepati, da gre za zgrešen strel. Po vsakem strelu na veliko divjad je treba opraviti kontrolno iskanje z za to šolanim psom - krvosledcem!

Opisal bom še en primer iskanja srnjadi, pri katerem pa ne gre zgolj za srnjad. To se nam lahko pripeti pri vsaki divjadi, na katero smo streljali, zato bo dogodek še bolj poučen.
Bilo je proti koncu septembra, meseca, v katerem sem imel, kot sem že omenil, največ zapletenih primerov. Lovec Jože je zjutraj na Visokem s preže streljal na srnjaka. Po strelu je srnjak, kot je videl, normalno stekel v gozd. Tudi na nastrelu, ki je bil na njivi, in to na popolnoma povaljani ovseni slami, ni našel ničesar. Da bi bil zatrdno prepričan, da je zares zgrešil, je vseeno prišel pome, da bi nastrel pregledala s psom. Tako je tudi prav! Tega pravila bi se morali držati vsi lovci na parkljasto divjad, pa bi imeli vodniki dovolj primerov za šolanje svojih psov in lovci veliko manj slabe vesti, po gozdovih pa bi žalostno končalo manj obstreljene divjadi.

Okrog desetih smo prišli na Visoko. Da bi laže in bolj natančno določili mesto nastrela, sem poslal Jožeta na prežo, da bi me z nje usmerjal. Če prav je bila ovsena slama od sonca in dežja že skoraj bela in poravnana z zemljo, nisem na nastrelu našel ničesar, čeprav sem uporabil tudi belo krpo in lupo. Zato sem pripel Capija na sledni jermen, da bi še on poskusil. Pes je dvakrat zaokrožil s celim jermenom okrog nastrela, povohal je vsak šop slame posebej in se nato mirno napotil v smeri proti gozdu, kakor je tudi Jože videl, da je srnjak odskočil. Do gozda je bilo dobrih 25 m, pred njim pa je bil usek in pod njim pot. Ko sva prišla s Capijem do poti, še vedno ni bilo nobenih znakov, da bi bil srnjak zadet, zato sem rekel spremljevalcem, naj raje počakajo na poti, medtem ko greva midva s Capijem pogledat še nekoliko naprej. Komaj pa sva napravila nekaj korakov po gozdu, se je Capi ustavil, zato sem poprijel jermen in pogledal, kaj je našel. Zagledal sem kri in košček kosti s prednje noge. »Srnjak je zadet v nogo!« sem povedal čakajočim na poti. Jože in njegov oče sta naglo pritekla, da bi si še sama ogledala najdbo. »Le kako,« je dvomil Jože, »trdno sem prepričan, da sem zgrešil, srnjak pa tudi ni nič nakazal!«
In vendar je mogoče! Krogla, izstreljena v desno stran živali s 120 m oddaljene visoke preže, je tik ob prsnici levo nogo le oplazila pod zapestnim sklepom. Od oplaznega udarca krogle ob nogo je nožna kost samo počila in se ni zdrobila. Šele, ko je srnjak skočil čez usek na pot, se je od teže in udarca zdrobila. Pri tem mu je ostra kost prebila žilo in kožo, zato je začel krvaveti, skozi raztrganino na koži pa je izgubil tudi košček kosti. Šele od tod naprej je bila po sledu kri. Uro in tričetrt sva z Jožetom hodila za Capijem, ki je srnjaka neumorno sledil po strminah in grebenih sem in tja. Da bi se ga srnjak otresel, je napravil tudi povratni sled in šele zatem legel na greben, poraščen s praprotjo. Psa sta ga oba hkrati nakazala in srnjak je takoj odskočil, zato sem oba spustil. Po dobrih 500 m gonje po grebenu v dolino sta ga v jarku ustavila in potegnila na tla. Kar precej dela sta imela, preden sta ga umirila. Ko je Jože ves zasopel in rdeč kot rak pritekel do srnjaka, še vedno ni mogel verjeti, da mu je Diana naklonila to trofejo.

Srnjak s prestreljeno zadnjo levo nogo (nad skočnim sklepom) je skušal svoj sled zabrisati tako, da je preplaval rečico Bistro
Foto J. Pernat

S tem primerom sem hotel opozoriti ne samo na to, da dostikrat prenagljeno mislimo, da je strel žival zgrešil, ampak tudi na to, da pri oplaznem strelu obstaja možnost, da kost samo poči in se šele pri preskoku kake ovire ali jarka zdrobi. Tako lahko šele po kakem kilometru ali dveh najdemo na sledu koščke kosti in kri in tako spoznamo, da je žival močno zadeta! To se nam lahko primeri pri srnjadi, jelenjadi in pri divjih prašičih - skratka pri vsaki veliki divjadi, na katero smo streljali.

To, da nisem prenagljeno sklepal in obupal, mi je pomagalo tudi pri iskanju, ko me je poklical lovec Milan, ki je zjutraj v Robu streljal s preže na nekaj več kot 100 m oddaljenega jelena. Jelen je po strelu odskočil, ne da bi kakorkoli nakazal zadetek. Tudi na nastrelu in 50 m dolgem sledu do gozda, ki ga je Milan raziskoval celo uro, ni našel nobenih znamenj za to, da je jelena zadel. Na srečo se dober strelec s tem, da je zgrešil, težko sprijazni in ker je tak tudi Milan, me je prosil, naj mu pomagam pogledati, kaj se je v resnici zgodilo.
Ob enih sva se dobila na Robu in kmalu sva bila na nastrelu na poseki ob njivi, posejani z ovsom. Tudi sam na nastrelu pri najboljši volji niti z lupo niti z belo krpo nisem našel ničesar. Tako je bil na vrsti Capi, ki je na nastrelu hitro poprijel sled in potegnil v smer, v katero je videl jelena odskočiti Milan. Do gozda tudi Capi ni pokazal nobene krvi ali kakega drugega znaka, da je jelen zadet. Ko smo prišli v gozd, pa smo se znašli med samimi stečinami divjadi, ki redno prihaja na poseko po hrano, ki jo marljivi lovci te lovske družine radodarno pokladajo. Capi je počasi raziskoval zdaj to stečino zdaj drugo, se premikal v desno pa spet naravnost, se v polkrogu vrnil in zavil po stečini v levo. Z Milanom sva mu sledila v upanju, da stopa po pravem sledu. Ker ni bilo nobenih znakov, da je jelen res zadet, psa nisem mogel nadzorovati. Stečina je vodila po takem terenu, da sem sam pri sebi pomislil - tu lahko hodijo samo gamsi, ne pa ranjen jelen! Skoraj tričetrt ure je trajalo to vijuganje sem in tja, nato pa se je Capi ustavil na skali nad Iškim kanjonom. S prvimi nogami je stopil na rob skale in se nagnil naprej. Dvignil je glavo, nihal z njo sem in tja in vohljal. Kazal je proti prepadu, kot bi hotel reči: »Tam doli leži vaš jelen!« Po znakih na list ju pred skalo sem sklepal, da je odskočila večja divjad. Gledal sem listje in Capija, ki je vlekel proti Išci, in vprašal Milana, ali hodijo tod tudi gamsi. Ko je Milan pritrdil, sem bil še bolj prepričan, da je Capi sledil gamse, in če sem hotel priti stvari do dna, sem moral v kanjon. Milan mi je pokazal, kje lahko obideva pečino. Šele ko sva se naposled priplazila pod pečino, sem opazil, da to ni navadna pečina, ampak vsaj 12 m visoka in kakih 25 m dolga navpična stena; niti krošnje dreves niso segle do njenega vrha. Tu še gamsi ne morejo hoditi, kaj šele jelen, sem si mislil, ko sem gledal to gladko sivino. Časa za razmišljanje ni bilo, saj je Capi že vlekel od stene proti Išci in na strmini je bilo videti pomendrano travo. Na to sem opozoril tudi Milana, ki je še vedno gledal po steni navzgor. Pri tem je opazil v neki krošnji odlomljeno večjo vejo. Torej se je tu v resnici nekaj dogajalo. Po 30 m se je Capi ustavil, dvignil glavo in opozoril, da je divjad v bližini, zato sem ga spodbudil z besedami: »Kje imaš aport!« Pomaknil se je še za kakih 10 m naprej in znova obstal ter z visokim nosom vlekel vase zrak. Ko sem bolj natančno pogledal proti grmu kakih 12 m pred nama, sem opazil,da iz njega moli rogovje mrtvega dvanajsteraka. Še med tekom proti grmu nisem mogel verjeti, da je to mogoče. Od veselja sem Milanu glasno zaklical: »Našli smo ga!« A tudi Milan prvi hip kar ni verjel. Strmečemu sem mu izročil zeleno vejico in mu zaželel lovski blagor in tudi Capiju zataknil za ovratnica zeleno vejico za uspešno opravljeno delo. Nato sem odtrobil pozdrav lovini. Šele takrat je Milan popolnoma dojel, kako se lahko lovec zmoti, če je prepričan, da je zgrešil, kadar na samem nastrelu in v bližnji okolici ni nobenih znakov, ki bi potr-dili, da je zadel. Vsak izstreljen strel na veliko divjad bi morali v vseh lovskih družinah obvezno preveriti z za to šolanim psom. Ta člen bi moral biti z velikimi črkami zapisan v vsakem poslovniku LD; tako bi bilo dosti manj kadavrov divjadi po loviščih!
Jelen je bil zadet visoko v »mehko«. Krogla na svoji poti ni zadela ne jeter ne ledvic, nobene večje žile ali kosti; prebila je samo črevesje in obtičala v tolšči. Torej primer brez izstopne rane, vstopna rana pa je bila zelo visoko (ker je lovec streljal z visoke preže, jelen pa je stal niže na strmini) in tako majhna, da jo je bilo komaj opaziti. Dlako je imel še letno, kratko, ki se v travi razgubi, zato je zelo malo verjetno, da bi na nastrelu ali po sledu našel kakršnekoli znake za zadetek. Kaj je jelena gnala, da si je izbral za beg tako rekoč gamsje stečine? Je zaradi bolečine sam odskočil ali pa se je zaradi slabosti zvalil v brezno? To skrivnost je odnesel s seboj v večna lovišča.

Tudi pri tem jelenu je bilo treba' poiskati pomoč krvosledcev
Foto J. Pernat

Še en tak primer bi vam rad opisal in upam, da se mi bo z njim le posrečilo prepričati še kakega lovca, kako nujno je treba vse strele na veliko divjad preveriti s šolanim psom krvosledcem! Že tretje leto hodi lovec Andrej v Suho krajino v upanju, da mu bo Diana naklonila medveda. Naposled je le dočakal dan, ko mu je lovec Jule sporočil, da mu medved pridno pobira koruzo na krmišču, in če ne bo kmalu prišel, mu bo zmanjkalo koruze.
Tako sta se 6. oktobra proti večeru Andrej in Jule odpravila na prežo, da pogledata, ali bo tudi tokrat medved prišel na večerjo. Komaj so se kazalci približali osmi uri, je z desne strani prihlačal medved in začel luščiti koruzne storže. Jule ga je ocenil in namignil Andreju, da je »ta pravi«, vendar naj le še malo počaka, da se bo medved bolje postavil. Andrej pa je na ta trenutek predolgo čakal, zato je hitro pomeril in ustrelil. Medved je odskočil in naglo odhlačal v noč, ne da bi kaj »rekel« ali nakazal zadetek. Čez čas sta Jule in Andrej zlezla z zaprte preže, da bi si ogledala nastrel; morda pa je medved le zadet, čeprav ni pokazal nobenega znaka za to. Na nastrelu ni bilo ne krvi ne dlake ne kosti - skratka ničesar, kar bi potrjevalo, da je Andrej zadel. Ker je bila noč, sama nista mogla pogledati, ali morebiti le kje ne leži, saj bi bilo to prenevarno, zato se je Jule odpravil po svojega terierja. Ko je psa pripeljal, sta ga dala na sled in spustila. Pes je izginil v noč, se čez čas enkrat oglasil nekje daleč pod hribom in se kmalu vrnil. Naslednje jutro sta poskusila še z drugim psom, ki pa sleda sploh ni poprijel.
Na srečo je Jule prebral moj oglas v Lovcu, zato je Andreju svetoval, naj odide pome, saj mu le jaz še lahko pomagam, če seveda oglasa nisem objavil samo zaradi »važnosti«. Ko se je Andrej pripeljal, sem se ravno vračal s stikanja za gobami in žena mi je že na daleč razlagala, da bo treba iskati medveda, za katerega lovec ne ve, ali ga je obstrelil ali ne.
Po Andrejevem pripovedovanju sem sklepal, da je medveda po vsej verjetnosti zadel, in to visoko v »mehko«. Pri tem je mogoče, da krogla ni izstopila, ker je streljal nanj s preže. Motilo me je samo to, da se ni oglasil, saj je strel v mehko izredno boleč. Med njegovim pripovedovanjem sem pripravil opremo, da bi lahko čimprej odšla proti Suhi krajini.
Okrog desetih sva bila na mrhovišču in na nastrelu, a tam tudi sam nisem našel ničesar, po čemer bi sklepal, da je medved zadet. Tako sem spet zaupal samo Capiju, ki je poprijel sled v smeri, v katero je medved prejšnji večer odhlačal. Sled je vodil skozi majhen gozdiček in po močvirnatem travnatem svetu, poraščenem z grmovjem, proti večjemu hribu, zaraščenem z večjim leskovim grmovjem. Še preden smo prečkali večji travnik, se je Capi ustavil na mestu, kjer je bila trava precej pomendrana, kot da je medved počival ali pa se samo ustavil in pogledal nazaj proti mrhovišču, kot bi hotel pogodrnjati: »Kdo me preganja od slastne večerje - mlečne koruze?!« Od nastrela do sem smo prehodili že kakih 800 m, a nismo našli še nobene krvi. Capi je postajal čedalje bolj napet, v meni je raslo upanje. Medtem smo prišli do hriba. Ko smo se vzpeli kakih 150 m, se je Capi ustavil tam, kjer je bila zemlja precej na sveže razpraskana od medvedjih šap. Videti je bilo, kot bi si hotel medved na sveži zemlji hladiti trebuh, ali pa je to počel zaradi prevelike bolečine. Čeprav tudi tu ni bilo nobenih znakov (kri, vsebina črevesja itd.), razen čedalje bolj razpraskane zemlje, sem bil prepričan, da je medved zadet, in to v »mehko«. Od tod je sled zavil po strani hriba in po dobrih 300 m smo znova naleteli na razpraskano zemljo, na kateri smo opazili kake 3 cm velik madež; videti je bil tak, kot bi nastal od tekočine, ki je medvedu iztekla iz trebuha. Po dobrih 1500 m je bil to prvi znak, ki je potrjeval domnevo, da je medved zadet. Jule me je opozoril: »Mojster, bodi previden!« Sam ima precej slabih izkušenj z ranjenimi medvedi, saj je moral že na drevo pred njimi.
Zaradi gostega grmovja je bila vidljivost zelo slaba in medved bi nas lahko vsak hip napadel, ne da bi ga opazili. Vendar sem zaupal Capiju, saj sem vedel, da je dovolj previden in z značilnimi kretnjami vedno pravočasno nakaže, da je ranjena divjad v bližini. Tako smo hodili še nekaj 100 m, nato pa je sled spet zavil nazaj v dolino. Ko smo prehodili še kakih 120 m, se je Capi ustavil in z dvignjeno glavo nakazal, da je medved pred nami. Razgledal sem se okoli sebe in ga zagledal, kako leži kakih 20 m pred nami v plitki kotanji, naslonjen na debelo smreko; bil je mrtev. Capi in Džoni sta se mu previdno približala in začela lajati nanj. Glasno sem poklical spremljevalce, ki so verjetno iz previdnosti zaostali. Vsi smo se veselili, najbolj pa Andrej, saj je po tolikih letih ča-kanja uplenil prečudovito medvedko. Ko smo žival pregledali, smo ugotovili, da je bila res zadeta v »mehko«. Vstopna rana je bila visoko v dlaki, izstopna pa zaprta z za palec velikim kosom sala, zato ni bilo niti na nastrelu niti po sledu nič krvi. Tako bi se kaj lahko zgodilo, da bi lovec prenagljeno sklepal, da je medveda zgrešil.

Brez pomoči Capija in Džonija Andrej ne bi občudoval kožuha te medvedke

Kri je poleg dlake - strižine eden najvažnejših znakov, ki vodijo vodnika po sledu ranjene divjadi. Na samem nastrelu moramo dati prednost dlaki, od nastrela naprej pa je po sledu najvažnejši znak kri. Po njeni barvi, stanju, vonju, celo po njenem okusu lahko sklepamo, kam je krogla zadela. Po-gosto najdemo na nastrelu bolj malo krvi. To so navadno le majhni brizgljaji, ki so ob prodiranju krogle izsesani iz telesa divjadi. Po teh majhnih kapljicah navadno bolj težko določimo, od kod kri izvira (vendar so ravno taki streli lahko smrtni). Pri slabih strelih (oplazih, strelih v nogo) najdemo ponavadi na nastrelu največ krvi, ki pa je je potem po sledu vedno manj in je naposled popolnoma zmanjka. Nasprotno pa pri dobrih strelih najdemo kri šele po nekaj skokih in se potem po sledu raje stopnjuje kot pa pojenjuje. Seveda pa to ni pravilo, ki bi popolnoma držalo, ker je količina izgubljene krvi odvisna predvsem od tega, v kateri del telesa smo divjad zadeli in kateri organ smo pri tem poškodovali ter s kakšno kroglo smo streljali. Tolšča ali deli prebavil lahko strelno rano tako zaprejo, da žival sploh ne začne krvaveti (kar se vidi iz primerov, ki sem jih opisal) ali pa krvavenje hitro preneha. Pri strelih v nogo, posebno, če je zdrobljena kost in noga opleta - binglja - je kri včasih precej stran od sleda. Zgodi pa se tudi, da opletajoča noga žile stisne in zato nekaj časa na sledu ni nobene krvi. Čim hitrejši je beg ranjene divjadi, manj je krvi, in še ta je ob sledu; počasnejši ko je beg ali umikanje, več je krvi, in to na sledu. Pri visokih strelih odteče večina krvi v prsno ali trebušno votlino, nekaj krvi pa ostane med kožo in dlako, zato je je na sledu veliko manj, kot če je strel nizek.
Ker nas najpogosteje kličejo na pomoč pri strelih v nogo (če je noga prestreljena, ali pa je prestreljena samo mišica) in k oplaznim strelom, naj opozorim na nekatere stvari, ki nevešče lovce rade zapeljejo v zmoto. Pri vseh teh strelih je lahko barva krvi od svetlo rdeče prek srednje rdeče do temno rdeče, zato nas barva krvi ne sme zavesti, da bi po njej sklepali o tem, kam je žival zadeta. Barva je odvisna od tega, katero žilo je krogla prebila. Če je prebila arterijo - žilo, ki vodi od srca po telesu - je kri svetlejša, ker je nasičena s kisikom, če je prebila veno - žilo, po kateri teče kri nazaj v pljuča in je nasičena z ogljikovim dioksidom - je temnejša. Zato moramo poleg barve krvi nujno poznati še kak »dokazni material«, preden postavimo »diagnozo« o zadetku. Lahko se tudi zgodi, da bomo pri kakem dolgem iskanju našli na sledu svetlo rdečo kri, v kateri so naenkrat tudi mehurčki, ki učinkujejo prav penasto. Tako nenadoma pomislimo, da je divjad morebiti le zadeta v prsi ali vsaj v sapnik. Zakaj pride do tega pojava, ne vem natančno, mislim pa, da je to posledica trenja.
Večkrat se nam bo primerilo, da nas bodo poklicali ne samo mladi in še neizkušeni lovci, ampak tudi starejši, na sled, ki so ga že sami raziskovali, saj je bilo na njem veliko svetlo rdeče krvi, pomešane s »koščki pljuč«. Trdno so prepričani, da gre za strel skozi pljuča in da leži divjad gotovo vsaj po 200 m že mrtva na sledu. Zgodi pa se ravno narobe, po 200 m ni nobene krvi več in tudi mrtve divjadi ni nikjer, zato nas pokličejo na pomoč. Če tako kri natančno pregledamo, bomo ugotovili, da tisti koščki niso koščki pljuč, ampak svetlo rdeči strdki krvi, in če se nam bo posrečilo divjad najti, bomo videli, da gre samo za visok strel v nogo, in pljuča ali sapnik sploh niso bili poškodovani.
Še nekaj lovci radi zamenjujejo. Če krogla prebije kost na nogi, je kri posebno pri srnjadi na prvi pogled izredno podobna krvi iz pljuč. Videti je enako mehurčasta, zelo svetla in tudi najdemo jo bolj v kupčkih kot v kapljicah. Ti kupčki niso nič drugega kot kostni mozeg, pomešan s krvjo. Če primemo tak kupček s prsti in ga pomanemo, občutimo maščobo in pogosto tudi ostre drobce kosti. To si velja zapomniti! Precej takih primerov sem že imel in težko sem prepričal strelca, da je žival zadeta v nogo in da je košček »ploščate kosti«, ki jo je našel na nastrelu, od noge in ne od rebra. Šele ko pes srnjad izsledi in jo potegne na tla, se uplenitelj ponavadi pomiri, ko spozna, da ni vsaka mehurčasta kri iz pljuč in da ni vsaka ploščata kost samo rebro!
Da bi vse to še bolje razumeli, si poglejmo, kakšna je videti kri iz pljuč. Taka kri je svetlo rdeče barve, včasih penasta kot milnica - do povsem drobnih mehurčkov, še posebno, če jo divjad izpiha skozi gobec ali rilec. Koščki pljuč se dajo zelo dobro ločiti od koščkov strnjene krvi; če jih poma-nemo med prsti, ostane pri koščkih pljuč med prsti vlaknata substanca, medtem ko pri strjenih koščkih krvi ne ostane med prsti nič. Pri strelih v smrček, gobec ali rilec je kri bolj sluzasta in učinkuje precej vodeno. Če bomo našli po sledu bolj ali manj dolga sluzasta krvava vlakna, gre za-gotovo za strel v gobec ali rilec. Če je divjad zadeta v sapnik, bo kri z velikimi mehurji ležala precej stran od sleda, še posebno, če se žival umika v diru. Po strelu v žrelo je kri nekoliko temnejša in učinkuje bolj umazano; veliko,krat je pomešana z zeleno vsebino. Pri strelih v trebuh je tako na nastrelu kot po sledu navadno malo krvi, s skrbnim pregledom pa lahko dokaj natančno določimo, kateri organ je zadet. Tako najdemo pri strelu v jetra že na nastrelu, zlasti, če so zadeta bolj nizko, rjavo-rdečo kri v večjih sragah, v katerih so ponavadi delci jeter. Po občutku med prsti so ti delci mehko zrnati, medtem ko imajo vonj in okus enak kot kri - torej po jetrih. Če je zadeta vranica, najdemo po sledu debelejše temno rdeče kaplje krvi. Tudi po strelu v vamp je zelo malo krvi, ki je bolj vodena in navadno pomešana z zeleno vsebino vampa, zato je videti
bolj umazana. Tudi po vonju spoznamo, kdaj gre za strel v »mehko«.
Zelo važna opora pri iskanju je tudi lega krvi v sledu. Če zadenemo žival v glavo ali vrat, je kri na obeh straneh sleda. Pri strelu v prsnico je kri samo v sledu; če jo najdemo v stopinji (v odtisu stopala), potem je stekla po nogi. Kri, ki jo najdemo na grmovju, vejah ali travi, nam služi za določanje višine, kam je krogla žival zadela. Pri krvi na travi pa moramo biti previdni, ker se je lahko trava ob dotiku z živaljo upognila in pri tem obrisala kri, zravnana pa lahko kaže, da je strel više, kot v resnici je. Pri divjadi, pri kateri je strel napravil vstopno in izstopno rano, bomo našli kri na obeh straneh sleda na tleh ali pa potegnjeno po grmovju. Seveda moramo pri tem paziti, ali se ni morda ranjena divjad po istem sledu vračala; vodnik z veliko prakse lahko po načinu, kako je kri potegnjena po grmovju ali travi - celo po legli ene same kaplje - ugotovi, v katero smer je šla ranjena divjad. To dejstvo nam je lahko v veliko pomoč pri številnih kljukah in povratnih sledovih. Iz vsega tega lahko vidimo, da je kri na sledu eden najvažnejših znakov  za uspešno iskanje, posebno tam, kjer je zbrane veliko divjadi istega spola npr. jelenov ob ruku) na majhnem prostoru.
Koščki kosti, ki jih najdemo tako na nastrelu kot pozneje na sledu, so zelo zanesljivi znaki za oceno, kam je kroglla zadela. Cevaste kosti nog so dosti trše kot druge kosti, posebno v primerjavi z rebri ali prsnico. Samo kost iz spodnje čeljusti je tako trda kot nožne kosti in jih zlahka zamenjamo. Nožni drobci kosti so trdi in imajo zelo ostre robove. Če jih pomanemo med prsti, dobimo zaradi ostankov kostnega mozga občutek maščobe. Šele z veliko vaje bomo lahko po debelini in obliki drobcev vsaj približno ločili, ali gre za košček kosti iz podlahtnice ali dlančnice. Rebra in prsnica so veliko bolj porozne in koščki nimajo nikoli tako ostrih robov. Tudi pri strelih v nogo lahko včasih najdemo porozne koščke kosti, če je divjad zadeta blizu sklepa ali v sam sklep. Vendar pri teh koščkih skoraj vedno najdemo tudi gladko hrustančasto površino sklepa. Seveda je pri tem delu in razpoznavanju lupa nadvse dragocen pripomoček. Pri strelih v gobec ali rilec najdemo ponavadi na nastrelu koščke zob ali pa koščke čeljusti z značilnimi zobnimi jamicami. V takem primeru ni težko spoznati, da gre za strel v gobec ali rilec. Pri bolj nizkih strelih v spodnjo čeljustnico, kjer je kost zelo podobna nožni kosti, enako velja za zgornjo čeljustnico (še posebno pri divjih prašičih), je včasih zelo težko določiti, ali gre za strel v rilec ali ne, če ni nobenih drugih znakov.
Kostnemu mozgu tako na nastrelu kot po sledu večina lovcev ne posveča večje pozornosti in ga navadna tudi ne loči od tolšče. Kostni mozeg lahko najdemo v različnih oblikah tako na nastrelu kot po sledu in je vedno dokaz za to, da je prestreljena cevasta kost, četudi na nastrelu ne najdemo koščkov, saj so ti lahko s kroglo vred odleteli daleč stran ali pa ostali za kožo ali v sami rani poškodovane noge in izpadejo šele čez daljši čas. Pri nizki temperaturi se kostni mozeg zelo hitro strdi in je podoben tolšči, zato ga tudi zelo izkušeni lovci taka zlahka zamenjajo s tolščo. Če ga pomanemo med prsti, imamo občutek maščobe, podobne olju, ki kar izgine, brez kakršnih koli vlaken. Če pa pomanemo tolščo, nam med prsti ostanejo vlakna. Kostni mozeg, pomešan s krvjo, se sprime v majhne bele kroglice, ki so videti kat mehurjasta kri iz pljuč. Divjadi, ki je zadeta v noga in ima prestreljeno kost, pri begu kostni mozeg izteka in večkrat pade na stran (iz sleda)in ga najdemo na listih kot belkasto, mastno svetlikajoče se glazuro. Poleg koščkov kosti in kostnega mozga lahke na nastrelu ležijo tudi koščki tolšče, mesa in kože z dlake. Če je tolšča neposredno izpod kaže, je ponavadi bolj bela in tudi na nastrelu ni krvi, najdemo pa pogosto koščke kože z dlako. Po takih znakih lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je žival dobila samo manj nevarni oplazni strel. Tolšča, ki je močno krvava, lahka pa tudi umazana od vsebine vampa, je navadno iztrgana iz notranjosti telesa in nakazuje, da je divjad zadeta v »mehko« - v trebuh. Če leži na nastrelu nenavadno veliko dlake - strižine, koščkov kože in še koščkov mesa, moramo računati s slabim, navadno oplaznim strelom (ki pa ga maramo prav tako preveriti s šolanim psom!). Naštel sem samo nekaj značilnih znakov, ki so v pomoč, da laže določimo, kam je krogla divjad zadela. Za vodnika krvosledca so ti znaki nadvse pomembni, kot bomo videli pozneje pri vodenju psa. Vse to pa se bomo naučili samo z veliko volje in vaje, zato si vsako izsledeno divjad dobra oglej-mo od zunaj in od znotraj, da vidimo, kakšna je dlaka na določenih delih telesa, kako ležijo organi in podobno. Brez dobrega poznavanja dlake in telesne anatomije si je bolj težka misliti dobrega vodnika krvosledca.

Prvi medved (medvedka), izsleden in uplenjen na Javorju, LD Pugled pri Ljul/jani