Po krvnem sledu...1
Po krvnem sledu...1 Lovec št.2, l.1983
Razen o preizkušnjah in tekmah psov krvosledcev (barvarjev) je naše glasilo o delu po krvnem sledu malo pisalo. Na osnovi svojih izkušenj ni tega zahtevnega in napornega lovskega opravila opisal še noben vodnik lovskega psa, veščega dela po krvnem sledu. Tudi v LD posvečajo še vse premalo pozornosti delu po strelu, čeprav je bilo v zvezi s tem že več opozoril. Kako zanimivo in poučno je takšno zasledovanje obstreljene divjadi, nam je v prvi letošnji številki Lovca, opisal na svojem primeru Gorazd Jarc iz Ruš. Ker se uredništvo zaveda, da si naši lovci tovrstnih prispevkov, polnih zanimivosti, presenečenj - predvsem pa novih spoznanj o vedenju ranjene divjadi - še želijo brati, sem zaprosil Janeza, naj o krvnem sledu še sam kaj napiše. »Vedi Boris, da bi raje iskal 10 obstre-ljenih medvedov, kakor pisalo tem - pisanje mi gre težje od rok. Ker pa se zavedam, da se bo kdo drug od vodnikov lotil tovrstnega pisanja še teže od mene, bom poskusil,« mi je odvrnil. In kakor vsakega sleda se je Janez tudi pisanja lotil temeljito in vestno. Več tednov se nisva videla. Naposled je nekega dne stopil v uredništvo in mi na mizo položil zajeten sveženj svojega rokopisa. Zani-mivega in poučnega branja je toliko, da se je uredniški odbor našega glasila odločil, da ga bomo v nadaljevanjih objavljali celo leto. Pa kaj bi še govoril, besedo ima Janez.Urednik
Včasih so dejali, da položijo vile rojenice človeku že ob rojstvu v zibelko čopič ali pero, da bo kasneje slikar ali pisatelj. Meni niso položile ne čopiča in ne peresa, temveč kužka in lok, zato nisem ne slikar ne pisatelj, sem le velik ljubitelj narave. Imam pa še to srečo, da imam za očeta človeka, ki je znal zbuditi v meni ljubezen do živali že v otroštvu, za kar mu bom hvaležen vse življenje. S tem pisanjem ne mislim odkriti ne Amerike in ne smodnika, saj je oboje že odkrito. S skromnim znanjem in izkušnjami, ki sem si jih v več kot 30 letih, odkar šolam in vodim pse raznih pasem, pridobil in iz napak, na katerih sem se, in se še učim, bi rad povedal nekaj o delu po strelu - o krvnem sledu. Popolnoma se zavedam, da nisem stro¬kovnjak na tem področju, da imamo vodnike psov barvarjev, ki vedo mnogo več kot jaz in imajo več izkušenj, toda če svojega znanja ne posredujejo na¬prej, ga poznajo samo sami in nihče drug. Zato se moramo vsi drugi učiti na lastnih napakah. Napake pa vedno nekaj stanejo - tako gredo čas, živci in tudi kaka po nepotrebnem obstrelje¬na žival propade v lovišču. Da bi mla¬dim vodnikom krvosledcev prihranil vsaj nekaj najpreprostejših napak, pa tudi v pomoč lovcem-strelcem, sem se odločil, da popišem svoje izkušnje. Skušal vam bom pomagati z nasveti iz lastnih doživetij; če se mi bo to posrečilo, boste presodili sami. Le vnaprej se opravičujem vsem, ki jim moj pogled na delo po strelu ne bo ugajal. Vsem tistim svetujem, da obdr¬žijo od mojih nasvetov in izkušenj vse, kar se jim bo zdelo dobro- in poučno, kar pa bo po njihovem slabo, naj pre¬zrejo.
Preden nadaljujem, naj povem, da so vsi primeri dela po krvnem sledu, ki jih bom opisal, resnični, brez »lovske latinščine«. Z njimi želim prikazati, kaj vse lahko kot vodniki psov krvosledcev pri svojem delu doživimo in kakšne na¬pake lahko tudi pri tem delu napravimo tako kot vodniki ali kot lovci-strelci. Opisal jih bom zato, da bi bilo teh napak čim manj in da bi se lahko izognili napakam, ki sem jih delal sam. Ker pa nikoli nisem imel namena, da bi kdaj take primere opisoval, nisem spraševal upleniteljev, ali lahko ome¬nim njihove priimke in navedem, iz katere LD so. Iz prakse pa vem, da je veliko lovcev najbolj občutljivih prav za to. Če mu ne pade divjad »V ognju« si mislijo - bodo drugi menili: »Glej glej, kakšen slab strelec si!« Eden od vzrokov, da ne pokličejo na pomoč vodnika z barvarjem, je tudi ta! Raje strel utajijo, kot da bi veljali za slabe strelce. Zato sem se odločil (da ne bo zamere) zapisati samo upleniteljevo ime in približen kraj lova.
Ko hodim po naših slovenskih loviščih, slišim, vidim in doživim marsikaj. Vča¬sih mi po uspešnem iskanju pravi uple¬nitelj : »Janez, tako si me navdušil s svojim iskanjem, da bi si še sam rad priskrbel barvarja!« Ali pa: »Krvosledca ne bom nikoli, imel, ker takega gara¬nja ne zmorem!« Spet drugi je tako navdušen, da zatrjuje, da mu nobena knjiga ali film ne bi mogla dati tega, kar je doživel ta dan, ko je na lastne oči videl in spremljal, kaj zmore dober pes-krvosledec. Seveda se zgodi tudi, da po neuspelem sledenju lovec ne razume, da mu ne moreš najti srnjaka ali jelena, na katerega je streljal, po svojem prepričanju v pleča, še zlasti, če je našel na nastrelu kri! Veliko lovcev poskusi poiskati obstreljeno div¬jad brez šolanega in veščega krvo¬sledca. Na nastrel ponavadi privedejo kar najbližjega goniča in ga po dobrih 100 m sprčijo v upanju, da bo tako čim hitreje ujel ranjeno divjad. Ko so po uri ali dveh gonje še vedno praznih rok, pokličejo naslednji dan nas, saj menijo, da je nekaj kapljic krvi na na¬strelu, ki so jo našli, in naprej po sledu, dovolj, da lahko vodnik s svojim krvo¬sledcem najde ranjeno žival. To pa še zdaleč ni res! Kri na nastrelu in po sledu nam pove samo to, da je žival zagotovo nekam zadeta (tega brez naj¬dene krvi seveda ne moremo trditi). Po najdeni krvi (po njeni barvi, stanju, vonju ali celo okusu) lahko velikokrat pravilno sklepamo, kam je žival zadeta. Kasneje pa na podlagi najdene krvi nadzorujemo psa, ali je še na pravem sledu. Ni pa kri nikoli zagotovilo, da se nam bo v resnici posrečilo žival izslediti; še zlasti velja to za srnjadi. Velika večina lovcev meni, da je iska¬nje obstreljene srnjadi za dobrega psa in vodnika precej lahko delo. Sam pa ne mislim tako. Pri današnjih puškah in nabojih imajo streli v telo že tak učinek, da zadeta srnjad večinoma pade že v ognju ali jo najdemo do 100 m od nastrela. Za nas vodnike krvosledcev pa so prihranjeni v glavnem primeri strelov v noge in oplazni streli, pri katerih je na nastrelu navadno le malo krvi, dlake - strižine, ali morda kak košček mesa, če pa je prizadeta tudi kost, pa še kostni mozeg ali košček kosti. Iskanje po takih strelih (in če je prejšnji dan obstreljeno žival poleg tega pozneje preganjal še kak gonič ali terier, ki za to delo ni usposob¬ljen), zahteva od psa krvosledca veliko volje do sledenja, gotovosti na sledu, telesne vzdržljivosti in na koncu še dovolj ostrosti, da pes tako zadeto in pregnano srnjad izsledi, ujame in za¬drži na mestu. Srnjad se zaradi svoje telesne šibkosti ne more postaviti psu po robu kot kak samozavesten jelen ali bojeviti divji prašič, zato beži pred zasledujočim psom in človekom in se postavi psu v bran (srnjak) šele, ko spozna, da se z begom ne more več rešiti. Šele takrat postane srnjak napa¬dalen in bojevit in lahko se tudi zgodi, da psa onesposobi za nadaljnje iska¬nje. To se mi je že zgodilo.
Bila je sreda, 11. avgusta. Z lovcem Tonetom sva bila dogovorjena, da se dobiva ob pol sedmih v Zg. Lo¬gatcu in greva pogledat za srnjakom, na katerega je streljal prejšnji večer. Na nastrelu je Tone našel samo koščke kosti iz noge in malo mesa - krvi no¬bene! Nizek strel v nogo, prvo ali zad-njo, to je vedno težko ugotoviti po naj¬denih drobcih kosti. Ob sedmih sva bila na nastrelu, kjer tudi sam nisem našel nič drugega. Capija (bavarskega krvo¬sledca) sem dal na sled. Takoj je potegnil v pravo smer, vendar je vlekel dva do tri metre više, vzporedno s kap¬ljami krvi, ki jih je našel Tone 20 met¬rov od nastrela, ko je šel za mano. Verjetno so z bingljajoče srnjakove noge padale kapljice krvi tudi tja, ali pa je veter psu prinašal dah s strani; drugače si tega ne znam razlagati. Po dobrih 50 metrih je krvi zmanjkalo, zato psa ni bilo mogoče več nadzorovati. Capi je zavil po z grmovjem obrašče¬nem hribu navzgor proti kmetiji, kar je Toneta in njegovega prijatelja motilo. Medtem smo na srečo prišli na srnja¬kovo ležišče, kjer je bilo na enem hrastovem listu nekaj posušene krvi. Zdaj sem vedel, da sva s psom na pra¬vem sledu. Od tod je zavil sled (brez najmanjše kaplje krvi) proti makadam¬ski cesti in prek ceste na travnike, kjer stojijo tudi vikendi. Ker na beli makadamski cesti nisem našel niti kapljice krvi (tu bi se morala videti, če je srnjak še krvavel), sem postal tudi sam rahlo nezaupljiv. Zato sem se vrnil na označeno ležišče, kjer smo našli kri. Hotel sem se prepričati, ali bo Capi šel ponovno proti cesti; če bo, je sled pravi. Morda srnjak potem, ko je vstal z ležišča, ni več krvavel in je odšel že ponoči na pašo, saj je 50 metrov od ceste čudovita njiva z mlado sočna travo. In res je bilo tako. Capi je znova zavil proti cesti, prek ceste na njivo s travo,sledil po sre¬dini njive, se za trenutek ustavil na drugem ležišču, ki je bilo tu v travi, ga ovohaval in nadaljeval po sledu.
Ker me je pes močno vlekel naprej, nisem mogel tako na hitro pregledati ležišča, ali je tudi tu kaj krvi, motiti pa ga nisem hotel. Tonetu, ki je malo zaosta¬jal, sem zaklical, naj pregleda, ali ni morebiti to ležišče kake druge, zdrave srnjadi in je to Capija morda zapeljalo. Nisem si mogel namreč misliti, da bise šel ranjeni srnjak že isto noč past tik ob cesto. Tone mi je zaklical: »Kri« Torej ima Capi prav! Z njive je zavil proti grmovju, ga obšel in potegnil k drugemu; tu je bilo spet ležišče. ..Tone, razišči« sem mu zaklical in že mi je odgovoril: ..Kri!« Od tod je vodil sled znova na njivo, prek njive nazaj proti cesti in ponovno prek ceste proti drugemu hribu. V prvi tretjini hriba je bilo ležišče, ki ga je Tone raziskal, medtem ko sem sam s Capijem nadaljeval sledenje. »Kri!« je spet javil Tone. Po dobrih 100 met¬rih je Capi zavil proti globeli in začel dvigati glavo in z visokim nosom voh¬ljati po zraku. Džoni (moj drugi krvo¬sledec - hanovrski barvar - ki sem ga imel na sledu prostega, ne¬oprčenega) je bil medtem že v globeli in je že glasno pognal. Malo sem po¬čakal, da bi se prepričal, da ni po naključju dvignil zdravo divjad. Če bi živali bile zdrave, bi to sam spoznal in se, kakor je vajen, po 100 do 150 met¬rih gonje, vrnil. Vendar Džoni ni od¬neha1 in je gonjo nadaljeval, zato sem spustil še Capija, da bi oba psa srnjaka čimprej ujela. In tu sem napravil na¬pako.
Kmalu je Capi Džonija dohitel in tudi on začel glasno goniti. Gonja je zavila na levo pobočje hriba, od tam nazaj v dolino, se nekaj časa nadalje¬vala po dolini in nato zavila v desni strmi hrib. Džoniju, ki tehta 40 kilo¬gramov, so začele pojenjavati moči. Ker je tudi vročina neznosno pritiskala, je še prej omagal. Capi je gonjo na¬daljeval kakih 100 metrov nad nami. Zavil je za hrib in nismo ga več slišali. Medtem je prišel do mene Džoni, ves izčrpan. Ker imam vodo vedno v na-hrbtniku, sem ga lahko takoj napojil. Počakal sem še dobrih deset minut, da se je malo umiril in zavili smo v smer, kamor je Capi gnal smjaka. Vendar Capija ni bilo slišati, niti se ni vrnil. Prišli smo že do ceste. Še vedno ga ni bilo od nikoder, zato sem ga klical. Ko pa sem se obrnil protoi cesti, sem ga zagleda. Premikal se je počasi, korak za korakom, zadnjo desno nogo pa je vlekel za seboj, kot bi imel zlom¬ljeno. Stekel sem k njemu, ga dvignil v naročje in ga odnesel v travo. Na stegnu sem zagledal dvakrat presekano kožo od udarca srnjakovega rogovja. Na srečo je bila kost cela, le udarec v napeto mišico je bil tako močan, da je bila noga precej časa omrtvičena in jo je vlekel za seboj. Šele z mrzlimi obkladki in z rahlo masažo sem mu počasi nogo za silo usposobil, saj smo se morali takoj v istem lovišču ¬lotiti nove naloge poiskati obstrelje¬nega jelena.
Barvarja Džoni in Capi ob jelenu v LD Logatec
Foto J. Pernat
Ta dan sem napravil dvakrat isto napako - obakrat sem spustil oba psa. Prvič za srnjakom, kar se je končalo nesrečno, drugič za jelenom, ko je bil konec srečnejši in naloga rešena. Srnjaka se mi ni posrečilo najti, kljub temu, da je imel prestreljeno nogo in zdrobljeno kost in bi ga pravzaprav moral dobiti. Upam, da take napake ne bom več napravil. V čem sem torej ravnal napačno, ali pa je bilo samo nesrečno naključje! Capi ima za seboj že 40 uspešnih sledenj srnjadi; od tega je bilo treba več kot 20 živali ustaviti z gonjo in nikoli ga ni še noben srnjak nabodel. Vedno je on prej opravil z njimi, zato se mi je kaj takega zdelo nemogoče, psu pa tudi. Kot vidite, pa za to ni treba jelena ali divjega pra¬šiča, tudi star srnjak lahko onesposobi psa, celo tako močno, da ga nikoli več ne najdemo. Če ga nabode na pravem mestu in je pes oddaljen od nas recimo dva kilometra, je po njem. Pes lahko izkrvavi ali pa se zaradi zlomljenih kosti ali močnega udarca ne more premikati. Na srečo se je Capi še sam privlekel do mene; kolikšno pot je moral napraviti, ne bom nikoli zvedel, pa tudi tega ne, ali se mu je posrečilo srnjaka kljub temu zadaviti, ker nisem imel na voljo drugega psa, ki bi bil sposoben sled izdelati do kraja. Džoni je bil izčrpan, Capi pa je šepal. Če bi hotel iskanje nadaljevati, bi moral po¬čakati vsaj uro, da bi si Džoni spočil, sled, za katerega nisem vedel, kje natančno poteka, pa bi moral do zad¬njega ležišča ponovno izdelati, kar bi gotovo trajalo tri ure. In ker so me že čakali za iskanje jelena, sem moral dati prednost večji in težji divjadi -jelenu. Srnjak se bo mogoče še »zli¬zal« s svojo ranjeno nogo, jelen pa se z rano, ki jo je imel na vratu, ne bi mogel. Črvi bi ga požrli pri živem telesu. V takem primeru moraš zadevo pretehtati pač tudi z ekonomske plati! »Zjutraj je streljal na jelena naš naj¬starejši član družine,« mi je razlagal kurir, ki me je prišel iskat. »Po strelu je jelen takoj legel, po dveh minutah pa je vstal in zbežal. Tam, kjer je legel, je kri temna, naprej pa mehur¬časta, zato je verjetno težko ranjen in bo po 250 metrih leža1 že mrtev,« je končal svoje poročilo. Vse to je lepo in prav, toda, kaj storiti? Capi, ki je glavni mojster, šepa, Džoni kot po¬močnik pa je po moji krivdi izmučen. Vročina pa vedno huje pritiska. Kljub temu, da nisem verjel, da je res vse tako, kot je poročal (če bi jelen ležal po 250 metrih mrtev, bi ga že sami poiskali), sem se vseeno odločil, da bom poskusil poiskati jelena, seveda, če ,bosta psa sploh še sposobna slediti. Ob pol enajstih sem bil s še štirimi lovci na nastrelu. Ker kljub najboljši volji med tistimi skalami in drevjem nisem mogel najti ničesar otipljivega o zadetku, sem odšel proti 10 metrov oddaljenemu mestu, kjer naj bi po pripovedovanju strelca in spremljeval¬ca jelen legel. Res je bilo tam v krogu 5 centimetrov nekaj kapljic krvi, vendar je bilo po njih težko ugotoviti, ali gre res za dober zadetek. Od tam naprej nisem našel nobene kaplje krvi več. Tudi na tistem kraju, kakih 100 metrov naprej, kjer naj bi bila po pripovedovanju penasta kri, nisem na¬šel ničesar. Lovec, ki me je spremljal, je rekel, da je bila »ena kaplja« na listu, vendar ne ve več, na katerem. To pomeni, da bo treba za jelenom malo dlje kot samo 250 metrov! Capi je kljub bolečinam kar dobro napredoval po sledu in tudi Džoni, ki je hodil pred nami brez slednega jermena, je lepo nakazoval smer jelenovega po¬bega. Tu in tam bolj svež odtis stopala - parkljev - to je bilo vse, kar je po¬trjevalo, da smo na pravem sledu, ki sta ga psa izdelovala razmeroma hitro in tekoče. Po dobre pol ure hoje mi je nekaj kapljic krvi potrdilo, da iščeta psa po pravem sledu. Verjetno se je jelen tu za hip ustavil, ker naprej spet ni bilo krvi. Sledili smo že skoraj dobro uro, ko smo spet našli kapljo krvi. Spremljevalca sta po malem že obupo¬vala in začenjala dvomiti, da bi bil jelen težko ranjen. Bila sta za to, da bi ga nehali iskati, saj smo se že bližali sosednjemu lovišču. Sam pa sem vztra¬jal, da moramo jelena najti, da vidim, kaj je z njim; prej iskanja ne smemo končati. Ali bo pred psom pobegnil ali se mu postavil v bran, šele takrat bomo vedeli, kako močno je zadet in ustrezno ukrepali. Nadaljevali smo po sledu naprej in po uri in četrt hoda prišli na stezo, bolj podobno stečini, kjer smo na treh mestih spet našli po kapljico krvi in nič več! Malo na¬prej je jelen zavil s steze na desno med skale. Očitno je iskal primeren prostor, kjer bi legel. Ker mu prostor ni uga¬jal, je zavil nazaj na stezo in se po kakih 50 metrih napotil v hrib k drugim skalam, ki so se mu verjetno zdele varnejše zavetje. Spustil nas je na dobrih 15 metrov do sebe, preden se je dvignil nad skale in pogledal proti nam. Veličastno je dvignil rogovje (dva¬najsterak) kvišku, malo počakal, nato pa odskočil. Zastal mi je dih, ko sem ga zagledal naenkrat tako blizu. Samo: »Glej, jelen!« sem spravil iz sebe. Žal nisem imel svoje »mavzerice«, ker sem šel pač predvsem iskat srnjaka. Za tako delo je navadno ne jemljem s seboj, saj me skozi gosto grmovje in smrečje, po katerem navadno sledim ranjeno divjad, samo ovira. Streljati tako ne morem, če pes srnjaka drži, saj bi s streljanjem iz neposredne bližine spravljal v nevarnost tako psa kot sebe. Pa tudi krogla se ob udarcu na kamen lahko razleti in drobci ranijo psa, zato raje uporabljam lovski nož. Vi pa le napravite po svoje, da me ne boste kdaj preklinjali, ker niste vzeli puške s seboj! Pri meni vzame za vsak primer puško s seboj strelec, ki me navadno spremlja.
Džoni, ki je spremljal celoten sled nekaj metrov pred nami (brez sled nega jermena), je skočil takoj za njim. To, da nas je jelen pustil tako blizu, pre¬den je vstal, me je zavedlo, da sem odpel s slednega jermena še Capija, češ, ga bosta vsaj hitro prisilila, da se ustavi. Morebiti pa je le huje ranjen, kot se mi je zdelo. Tega do takrat nisem nikoli počel pri iskanju jelenjadi, divjih prašičev ali medvedov. Žival je vedno ustavljal samo en pes, ker sem se bal, da bosta dva le preveč pogumna in bi se ji preveč približala, kar je seveda lahko zanju usodno. Pa tudi ranjena žival se raje ustavi in postavi v bran enemu psu kot dvema.
Glasna gonja je zavila za greben, zato smo pohiteli na greben, da bi od tam bolje slišali, kam se bo usmerila. Preden smo prišli na vrh, so bili jelen in oba psa že nekje za robom in jih nismo več slišali. Meni se je dozdevalo, da so zavili v levo, drugemu, da so krenili v desno. Tretji lovec, ki je zapiral pot jelenu spodaj, in je prišel do nas, ni slišal, da bi tekli kje mimo njega. Usta¬vili smo se in čakali, a zaman; psov ni bilo od nikoder. Tudi klicanje ni pomagalo, zato smo se počasi vračali proti avtomobilom da bi videli, ali nista psa morda zavila tja. Sled, ki smo ga izdelovali, je potekal okrog hriba in obstajala je možnost, da sta prišla na sled, po kateri smo šli na nastrel, in da sta se, ko jima je jelen ušel, vrnila k avtomobilom. Toda tudi tam ju ni bilo. »Le kje sta?« sem se spraševal. Še nikoli se nista zgubila, tudi po dežju in v nevihtah sta se vedno vrnila. Ko sem tako premišljeval, mi je rekel lovec, ki je čakal pri avtomo¬bilu, da je eden od lovcev, ki je bil po naključju prav takrat v lovišču, slišal okrog 500 metrov niže po cesti goniti dva psa proti grapam na robu lovišča. Takoj sem stekel v tisto smer. Ko sem pretekel že kak kilometer in vmes nenehoma brez uspeha klical psa in se hotel nazadnje že vrniti, sem zaslišal, da se mi nekdo oglaša. Stekel sem še v tisto smer. Prišel sem do ljudi, ki so pospravljali les na kupe. Povedali so mi, da so slišali 100 metrov niže psa, ki je gonil. To je edino upanje, sem si mislil in stekel še naprej. Po dobrih 200 metrih sem se ustavil in prisluhnil. Zdelo se mi je, da slišim lajež, kot bi spodaj pri kaki kmetiji lajal pes. Ker sem vedel, da tod okrog ni nobene kmetije, sem stekel še nekoliko naprej in znova prisluhnil. Takrat sem že razločil, da lajata v grapi oba moja psa. To pomeni, da držita jelena na mestu - toda kaj, ko nimam puške. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem stekel nazaj k drvarju, ki je imel avto, da me je potegnil več kot 2 kilo¬metra nazaj do naših avtomobilov po puško. Spotoma, ko sem se vračal do drvarjev, sem si označeval pot nazaj, da ne bi pozneje mesta zgrešil, če bi psa medtem utihnila, saj sta že več kot uro držala jelena na mestu.
Ko sem se naposled vrnil s sposojeno puško, sta psa še vedno lajala na istem mestu. Torej je jelen še tu! Pre¬vidno sem se približal robu grape. Še preden sem se dobro nagnil čez rob, sem zagledal na polici pod veliko skalo jelena, ki je gledal naravnost vame, kot bi me pričakoval. »Bo po¬čakal ali odskočil?« mi je rojilo po glavi, saj sem moral napraviti še ko¬rak, da bi se mi odkrile še njegove prsi (Preveč bi tvegal, če bi streljal v vrat, brez naslona in zadihan, kot sem bil). Ko sem zagledal prsi, sem pomeril in sprožil. Po strelu je jelen še vedno stal, napol sede, na ozki polici; kot bi bil drogiran, psa pa sta ga še vedno glasno napadala. Naglo sem zamenjal naboj in še enkrat ustrelil. Jelen se je zavalil prek skale na spodnjo polico in tam negibno obležal. Zakaj ni padel že po prvem strelu, ki ga je zadel natanko v prsi, ne vem. Po skoraj šti¬riurnem utrudljivem iskanju je bilo delo poplačano. Rešili smo ga žalostne smrti zaradi muh in črvov. Lovec-uple¬nitelj mu je s strelom prebil spodnji del vratu tik pod sapnikom. Pri tem je krogla naredila pri vstopni in izstopni rani v koži tako veliko odprtino, da bi lahko muhe brez težav vanju zalegle jajčeca.
Še dve uri so porabili lovci, preden so ga z vitlom in vrvmi spravili iz teh skal. Skoraj ne bi mogel verjeti, v kak teren se je jelen zatekel pred psoma. Kot bi bil gams in ne jelen! Vendar bi lovce rad opozoril na to, da se jelen, če ima le možnost, rad zateče v skale ali police. Vedno skuša najti (preden se ustavi pred psom) teren, kjer bo lahko zavaroval svojo »zadnjo plat«. Če ni skal, bo izkoristil velik grm, rob strnjene goščave ali kako večjo kalužo z veliko gostega blata ipd., da ga tako pes ne more presenetiti od zadaj. Spre¬daj pa se jelen psa z rogovjem z lahkoto ubrani.
Iz opisanih primerov vidimo, da pri srnjaku prestreljena kost na nogi ni nobeno zagotovilo, da bomo žival tudi dobili. Pred psom se ustavi samo v skrajni sili. Jelen, divji prašič ali med¬ved pa se psu postavijo v bran tudi, če so laže ranjeni ali če jih je krogla samo oplazila. Vidimo tudi, kako po¬membno vlogo lahko odigra drugi pes krvosledec, če ga imamo in ga pravilno uporabimo. Koliko truda in živcev bi si prihranil, če ne bi naredil napake in spustil za srnjakom oba psa. En pes na slednem jermenu bi me brez težav pripeljal po sledu tako do srnjaka kot do jelena. In kako važno je, da se pomočniki, če so navzoči, postavijo na¬okrog na najbolj dvignjena terenska mesta, da lahko od tam slišijo, kam se je usmerjala gonja. Seveda pa morajo predvsem dobro poznati lovi¬šče in vsa mesta, kamor bi se lahko ranjena žival zatekla pred psom. Če v mojem primeru z jelenom ne bi bilo lovca, ki je bil po naključju v lovišču in je slišal smer gonje, ter drvarjev, ne vem, kdaj bi našel svoja psa; jelena pa verjetno ne bi dobili nikoli.
Džoni in Capi ob srnjaku, izsledenem v LD MokrcFoto J. Pernat