Ime divjadi

Poimenovanje prisrčnih živalic

Jane Goodall, znana primatologinja in ambasadorka Disneynature je v časniku Time odgovarjala na vprašanja zakaj poimenuje živali po imenih. Prikupno, a vendar se postavlja vprašanje kaj to pomeni iz drugega kota.
Ko je še v letu 1960 Jane prvič predavala o osebnostih šimpanzev, so ji oporekali, da nima prav, ker da imamo osebnost samo ljudje.
Vendar je nad mnenjem profesorjev, ki so ji to zatrjevali, postavila prepričanje, ki ga je izgradila še kot otrok ob prijateljstvu s svojim psom. Trdi, da je nemogoče živeti z živalmi v pravem pomenu besede, najsi bodo psi, mačke, konji ali katerokoli, brez da bi spoznali da ima vsaka od teh živali svojo osebnost. Te osebnosti se med seboj razlikujejo in vse te živali z nami delijo različne kvalitete, med njimi čustva.
V primeru, da živali v filmu ali knjigi poimenujemo, to osebnost jasneje izrazimo in bralec ali gledalec to bolj zazna in vzpostavi empatičen odnos do osebe – živali.
Znanstveniki naj ne bi čutili empatije do živali, ki jo preučujejo, a Jane zatrjuje nasprotno.
Zanimiv članek s še nekaj drugih mnenj, ki jih poda Goodallova si lahko preberete na straneh Time časnika.
Tudi pri nas znanstveniki poimenujejo živali o katerih beremo v poročilih njihovih projektov. Vsakdo pozna usodo medveda Rožnika, volkulje Tine, Slavca in ostalih.
Kaj pravzaprav to doprinese živalim, znanstvenikom, javnosti in ne nazadnje nam lovcem?

Vsekakor priznavam živalim njihove osebnosti. Ne želim sedaj ugibati do katere stopnje to velja. Vsaj pri deževniku, če ne že prej bi bili po mojem pomisleki že upravičeni. Vsekakor pa priznavam osebnost vsem živalim, ki jih lovci pri nas lovimo. Kosmatine, ki se podijo okoli naših nog doma, najsi bodo psi, mačke ali kakšni udomačeni dihurji, zajci in podgane pa to svojo osebnost vsakodnevno v komunikaciji z nami jasno izražajo. Zato tudi ne dvomim, da ima svojo osebnost tudi srna, ki na pašniku doji mladiča, pa čeprav bom taistega mladiča in srno na jesen tudi uplenil.

Del javnosti nas lovce označuje kot krute brezsrčne morilce. Vemo, da ni tako. Mogoče je med nami res kdo, ki na divjad gleda le kot na pečenko ali strelsko vajo in priliko za postavljanje s trofejo pred drugimi. Ostali in prepričan sem da večina pa še kako poznamo neprijetne občutke, ko utrnemo življenje živali, katero smo še prej opazovali. Marsikatera solza je že potekla po tem dejanju in pravega Lovca ni sram to priznati. Ker je Lovec ravno zaradi te divjadi in ne kakšnih sprevrženih namenov.

Tudi mati Narava se zagotovo zaveda osebnosti v vseh teh svojih stvaritvah. Zagotovo, saj je njihova stvarnica. A kljub temu je v svoje delovanje vključila tudi krutost. Življenje vedno zaključuje s smrtjo in to ne samo tisto po pretečenem odmerjenem  času. Tudi in v veliki meri smrt služi za drugo življenje kot obrok, za izbor najsposobnejših preživeti in nadaljevanje vrste, za pretok energije in nove stvaritve. Pravim, da je narava lepa, kruta a tudi neizmerno pravična. Pravična tudi v določanju smrti.
Je pa ta naša mati Narava naredila eno napako, nekaj se ji je skazilo. Človek. Včasih bi kar verjel, da smo prileteli iz kakšnega drugega planeta, da na tej ljubi Zemlji naredimo štalo. Kakorkoli, red Matere narave smo podrli in sedaj se Lovci po najboljših močeh trudimo popraviti, kar mislimo, da se popraviti še da. In počnemo kar smo prepričani, da bi počela Narava, če ne bi v velikem delu sveta to uničili. Izvajamo odstrel in tako selekcioniramo in reduciramo divjad, da bi njene populacije čimbolj zdrave, čimbolj naravne preživele ta čas, ko še ugibamo ali bomo svet zares popeljali v prepad ali pa nam morebiti le uspe vzpostaviti neko naravno ravnotežje.

Kje v tem razmišljanju ima mesto poimenovanje živali? Poimenovanje vpliva na vse vpletene. Lovci, vsaj nekateri to že itak počno ko večkrat opazujejo določen osebek divjadi, mogoče še s kakšno telesno ali značajsko posebnostjo in jo po njej poimenujejo. Znanstveniki poimenujejo predvsem zaradi zbujanja empatije in s tem povečanega zanimanja javnosti za te živali, s tem za njihovo delo in tako posledično za večji uspeh teh pozitivnih prizadevanj.

Tu pri javnosti pa to poimenovanje postane občutljivo. Nič ni narobe, dokler ljudje to sprejemajo tako kot lovci ali tako kot znanstveniki. Ko se ob zavedanju osebnosti zavedajo tudi pomembnosti delovanja naravnih mehanizmov.
Težava nastane, ko zaradi poimenovanja določen del javnosti, in ta je vedno večji to poosebljeno žival dejansko počloveči. Ko ji začne pripisovati isto vlogo kot človeku in iste pravice. Ne trdim, da ima žival manjše pravice kot človek, trdim pa, da ima drugačne in da posamezni osebek, tako trdi narava, v preživetju vrste ne pomeni nič.

Ko se pomembnost lova postavi pod vprašaj zaradi simpatije določenega ponavadi dokaj agresivne dela javnosti do ene poimenovane živali, postane to poimenovanje nevarno in sporno. Medvedka B375 ne bi nikoli uživala take naklonjenosti, kot če ji je ime Urška. In ko B375 postane nevarna zaradi rednih obiskov v naselju in nekajkratnih nevarnih situacij z meščani, je njen odstrel mnogo manj konflikten, kot če lovci ubijejo »našo Urško« ali srno »Pepco«, ki se je redno pasla na travniku ob robu mesta.
Tako da dajmo živalim namesto imen raje naše lastno zavedanje, da čutijo, se veselijo in trpijo, borijo, zmagujejo in izgubljajo, a obenem jim pustimo njihovo mesto v naravi brez človeških imen, pravljice pa naj ostanejo le pravljice!
V čem je torej dejanski problem tega poimenovanja? No mogoče ga celo ni in je problem le v določenem delu človeške populacije, to pa je le razmišljanje nekega lovca, ki živali rad opazuje, fotografira in ko je potrebno tudi pleni, brez da bi jim podeljeval imena.