Šakal pridanič ali koristen?

Raziskovanje prehranjevalnih navad je bistveno za odnos ljudi do vrste.

Šakal je vedno bolj prisoten tudi v Slovenskih loviščih. Odnos lovcev do njega je večinoma negativen, temelji pa predvsem na govoricah in predsodkih, mnogo manj pa na znanstvenih raziskavah, ki pa na našem področju še niso bile zadostno izvedene. Tematika je zanimiva tudi z vidika uvrščanja šakala na listo lovnih vrst, kar želi lovska organizacija. Ne glede na to, ali bo šakal postal loven, je pomembno to vrsto spoznati in dognanja predstaviti javnosti in lovcem. Na Hrvaškem, kjer je šakal loven so raziskovalci agronomske fakultete izvajali raziskave (PrehranaŠakala.pdf) in prav je da si pogledamo kaj so ugotovili.

V zadnjih petnajstih letih je populacija šakala ( Canis aureus)  v vzhodnem delu Hrvaške znatno porasla. Prehranjevalne navade so bile raziskovane v obdobju 2008-2011 z analizo vsebnosti 238 želodcev. Zlati šakal je tipičen preračunljiv vsejed ki porablja glede na sezono in habitat najlažje dostopno hrano, primarno živalskega izvora, kot so trupla, glodavci in mesni odpadki. Z deli velike divjadi, se, kot ugotavlja raziskava, hranijo predvsem v obdobju glavne sezone lova v zimskem času. Male živali so prisotne v prehrani predvsem pomladi in poleti, v sezona vzreje mladičev. Odpadki živine so v prehrani šakala redno prisotni med sezono kolin na podeželju. Rastlinski material se v prehrani šakala pojavlja občasno, odvisno od sezone zrelosti poljskih pridelkov in zorenja sadja. Na raziskovanem področju vzhodne Hrvaški konflikt med šakalom in živinorejci ni zaznan.
Podatki o prehranjevalnih navadah odraslih zlatih šakalov, ki živijo v različnih delih Evrope so še vedno premalo raziskani. Nekateri avtorji raziskav so mnenja, da je zlati šakal pobiralec mesnih odpadkov in trupel (Setzer 1961 Dorst 1970), ter občasen smetar (Rowe - Rowe 1976).
Raziskave o sestavi prehrane zlatega šakala v jugozahodnem delu Madžarske navajajo, da je šakalov obrok sestavljen iz 54 % živalske in 46% rastlinske hrane (Lanszki in Heltai 2002), z glodalci in trupli parkljarjev, kot zelo pomembnim virom hrane pozimi in spomladi (Lanski et al . 2006 ; Lanski in Heltai 2010) .
Zlati šakal v severni Dalmaciji, se večinoma hrani z zajci in prepelicami, občasno pa lahko napade ovce ( Kryštufek 1984). V jugovzhodnem delu Bolgarije šakal resno ogroža živino, poročali  so o 1053 napadih v obdobju 1982-1987, predvsem na ovce, jagnjeta, kot tudi divjad, kot so teleta jelenjadi (Genov in Vassilev 1991).
V zadnjih petnajstih letih se je v vzhodnem delu Hrvaške populacija šakala precej povečala. Odnos lovcev do šakala kot plenilca, ki naj bi  povzročal škodo na divjadi v loviščih pa je izrazito negativen. Namen raziskati prehranjevalne navade ravno na tem področju je bil zaradi tamkajšnje raznolikosti živalskega sveta in porasta šakalove populacije.

Od 238 analiziranih vzorcev želodcev je bilo 33 praznih, brez sledi hrane. To je bilo ugotovljeno pri osebkih, uplenjenih v večernem času, ko žival še ni našla nobene hrane, prejšnji obrok pa je bil že prebavljen. Iz sezonskega vidika, so imeli osebki šakala prazen želodec bolj pogosto spomladi ( 23,3% ) in poleti ( 19,6% ), med lovopustom, ko je bilo v okolju na voljo malo živalskih odpadkov. Nasprotno je bilo praznih želodcev manj v jeseni ( 9,1%) in pozimi ( 9,0 %), kar kaže na lažjo dostopnost hrane v času lovske sezone.
V 205 želodcih z vsebino so zabeležili v 113 primerih samo živalske ostanke, v 5 primerih le rastlinsko hrano, mešano, torej tako živalsko kot rastlinsko hrano pa v 87 primerih. V 5 želodcih so znašli tudi umetne materiale (plastične vrečke in aluminijaste folije)

Rezultati kažejo, da prehrana šakala v območju vzhodne Hrvaške ni tako raznolika ( Bošković et al .
2009 ; Bošković et al . 2010). Za primerjavo, Lanszki et al . (2006 ) poročajo, da v obalnem območju Grčije prehrana šakala vsebuje 20 rastlinskih in 37 živalskih vrst, vključno z morskimi nevretenčarji, ki jih nabirajo ob oseki ( Lanszki et al . 2009). Odstotek živalskega tkiva izvirajočega iz živinoreje (27,9% ), je v sestavi prehrane šakala v vzhodni Hrvaški relativno nizka. V Grčiji, Izraelu in Bolgariji je ta vrednost okoli 50% ( Giannatos 2004; Macdonald 1979 ; . Yom - Tov et al 1995; Stenin et al . 1983).

Živinski odpadki in ostanki živalskih trupel (prašiči in govedo) prevladujejo v pozni jeseni in pozimi. To je obdobje tradicionalnih kolin na podeželju vzhodne Hrvaške. Mesne odpadke sestavljene iz maščobnega tkiva, črev in delov kož zavržejo izven naselij, kljub dejstvu, da je to neprimeren in nevaren način odstranjevanja živalskih odpadkov, zaradi česar so lahko dostopni tudi šakalu. Ostanki mišic prašiča niso bili zabeleženi v nobenem od analiziranih želodcev. Goveje ostanke (mišično tkivo, koža z dlako) so zabeležili v dobrih petih vzorcih pri šakalih, ki so se hranili na živalskih odpadkih in truplih odvrženih bližini govedorejskih kmetij.
Odpadki in deli trupel, ki izvirajo od velike divjadi, divjega prašiča, srnjadi in jelenjadi so bili zabeleženi večinoma v pozni jeseni in pozimi, v času glavne sezona lova. Dlako in kožo divjega prašiča so zabeležili v 64 analiziranih želodcih (43,9%). Mišično tkivo je bilo prisotno pri 16
vzorcih ( 7,8%), in je bilo običajno najdemo pri posameznikih ustreljenih v bližini minskih polj. Na teh območjih tako ranjena divjad postane lahek plen šakala.
Mišično tkivo srnjadi je bilo prisotno v osmih želodcih, medtem ko so v 21 primerih našli tudi kožo, dlako in drobovje(10,2 %). Ostanke mladičev jelenjadi, ki so jo šakali verjetno ujeli, so našli le v dveh vzorcih. Kože in drobovje jelenjadi, vendar brez mišičnega tkiva, so našli v petih želodcih (2,4%) izključno v jesensko- zimskem obdobju.
Dobljeni rezultati ustrezajo raziskavam, ki se izvajajo v Bolgariji (Demeter in Spassov 1993) in na Madžarskem (Lanszki et al . 2006), kjer zaznavajo nizko porabo jelenjadi in srnjadi v šakalovi prehrani, medtem ko je divji prašič srednje zastopan.
Od malih živali vključujoč tako divje kot domače so najdeni: glodavci, kunci, domače mačke, fazan, ptiči in žuželke. Šakali v vzhodni Hrvaški plenijo različne majhne živali bolj pogosto poleti. To je obdobje vzreje in vzgoje mladičev, ko je manj dostopnih mesnih odpadkov v lovišču. Intenzivno razmnoževanje malih živali v naravnem in pol- naravnem okolju, daje šakalu dober vir prehrane. Glavna značilnost poletne sezone je zorenje divjih in gojenih vrst sadja, kot tudi poljskih pridelkov in vsebina želodca je običajno mešanica živalskih in rastlinskih živil.

Z glodavci se šakal hrani sezonsko, predvsem pomladi in poleti. V času poletnega obdelovanja kmetijskih površin so glodavce zabeležili v 30 želodcih. Miši in voluharice so našli v 25 vzorcih , predvsem pri šakalih uplenjenih na kmetijskih površinah. Črno podgano so ugotovili v petih vzorcih, pri osebkih, uplenjenih v bližini naselij, odlagališč klavniških odpadkov ali povoženih v prometu.
Raziskave na Madžarskem prikazujejo, da so glodavci, voluharica, črna podgana in polh, pogost sestavni del v prehrambenem spektru šakala. Ostanki zajca so najdeni v dveh želodcih ( 1,0 %) , in domače mačke v štirih želodcih (2% ). Perutnino enakomerno porazdeljeno tekom celega leta so zabeležili v 16 želodcih (7,8%). Žuželke in njihove ličinke so bile ugotovljene v 14 želodcih (6,8%). Višji odstotek žuželk so poročali pri prehrani šakala v Sredozemlju: 29,5 % na polotoku Pelješac ob hrvaški obali, 18% v Grčiji, 17% v Indiji in 10% v Bangladešu.
Pogostost rastlinskih ostankov (neprebavljeno sadje, zelenjava , semena, veje, trave in posušeni listi) v analiziranih želodcih je znašala 44,9 %. Rastlinski material je bil mešan  z živalsko hrano v 87 želodcih, medtem ko je bilo pet želodcev napolnjenih le z rastlinskimi ostanki. V nižinskem delu vzhodne Hrvaške prevladujejo kmetijska zemljišča ( v povprečju 62% celotne kopenske površine ), primerna za intenzivno kmetovanje. Šakal tam pobira mlečno koruzo, oves in sončnice. Koruzo so našli v 13 želodcih (6,3% ), sončnična semena pa v sedmih želodcih (3,4%).

Šakal, ki živi v vzhodni Hrvaški, je izrazito oportunistični prehranjevalec, ki uporabi najlažje dostopen rastlinski in živalski vir hrane, v odvisnosti na letni čas in življenjski prostor. Ilegalno zavrženi klavni odpadki, kot tudi ostanki divjadi v loviščih mu zagotavljajo zadosten vir hrane in podporo njegovi populaciji. Ugotovljene prehrambene navade jasno prikazujejo, da je zlati šakal neupravičeno obravnavan kot škodljiva vrsta v loviščih. Raziskave so potrdile, da šakal redko pleni živino in divjad in ima koristno vloga pri čiščenju odpadkov in nadzoru škodljivcev, kot so glodavci.
Med pomanjkanjem živalskih odpadkov, lahko šakal pleni tudi divjad. Do sedaj pa ni zabeležen napad na živino, kar kaže na odsotnost konflikta med šakalom in živinorejci in kmeti v vzhodni Hrvaški. Tu lahko omenimo pred leti primer suma plenjenja ovac na Bovškem v Sloveniji, kjer strokovnjakom z gensko analizo ni uspelo dokazati, da bi šlo za šakala, po neuradnih informacijah pa naj bi škodo povzročila lisica.