Je narava samo lepa?

Brezmejno pravična in kruta narava

V današnjih časih odtujenosti od našega naravnega izvora in utopljenosti v modernih civilizacijskih dobrinah ima marsikdo sprevržen pogled na naravo in življenje bitij. Na to me je opomnila ena od čudovitih fotografskih stvaritev naravoslovnega fotografa Tomaža Velikonje.

Kakšno leto nazaj je po spletu krožila slika dveh muflonov, ki sta se v spopadu zapletla z rogovi in ju je bilo potrebno usmrtiti, saj ju ni bilo možno ločiti. Dogodek je bil opisan tudi v lovski reviji.

Taki nesrečni zaključki ženitvenih spopadov niso redkost. Na spletu najdemo kar nekaj posnetkov tudi drugih vrst rogatih živali, ki v svojem življenskem poslanstvu store bridki konec. Borci za naklonjenost samic ne popuščajo, sa se borijo za obstoj svojega genetskega zapisa na potomce. To pa je osnovno gonilo življenja, zagotovilo, da se najboljši geni prenesejo v naslednje rodove in najboljše upanje za obstanek vrste. Zato srnjak prebode tudi do smrti drugega srnjaka. Zato medvedi napadajo in požrejo mladiče drugih samcev in oplodijo njihovo mater. Zato to počno levi in tudi druge živali.

Na koncu preživijo in nadaljujejo rod le najboljši, najbolj prilagodljivi.

Ob tem se v naši civilizacijsko izprijeni okolici postavlja le še vprašanje, koliko ta naravna selekcija še lahko deluje in kakšna je vloga lovstva v tem. Ali je bolje, da sta fotografirana muflona na ta način storila bridki konec ali pa bi bilo bolje, da bi bila uplenjena?

Stvar debate in različnih pogledov.

Fotografija je tudi lep opomin vsem tistim, ki v naravi vidijo le zeleno jaso sredi gozda, kjer se v miru pasejo srnice, volk pa leže na robu jase grizlja travno bilko in kramlja z medvedom.

Vsekakor pa fotografija še vedno prikazuje veličastnost teh samcev in vzbuja spoštovanje do bitij, ki gredo v smrt za izpolnitev svojega življenskega poslanstva.

Odkrivam lovski klobuk pred ovnoma in fotografom, ki ju je ovekovečil!