Biti moramo prepričani in prepričljivi

Podajamo odličen članek, ki ga je v Lovca spisal Blaž Krže.

Prav bi bilo, da bi skoraj po desetletju uveljavitve nove lovske zakonodaje v slovenskih lovskih organizacijah, od najvišjih do upravljavk lovišč, opravili razpravo, zbrali izkušnje in pobude in tako vplivali na spremembe v korist divjadi in lovstva nasploh.

Naj že v uvodu poudarim, da že vnaprej ne odklanjam očitkov o pretirani kritičnosti in črnogledosti, ampak je treba upoštevati tudi moje štiridesetletno poklicno delo v lovstvu in več kot polstoletno članstvo.
Pa vendar. Nekateri dogodki novejše zgodovine, podkrepljeni s podatki o odstrelu, oprostite »odvzemu«, so več kot zgovoren dokaz, da je slovenska lovska barka zašla v nevarne viharne vode, ob tem pa se je pokvaril tudi kompas. Dokaz temu je tudi dejstvo, da se upravljavci lovišč namesto z ekologijo in etiko spopadamo z arogantnim načrtovanjem, pri čemer divjad plačuje visoko, previsoko ceno. Tudi zato je eden od večjih osebnih problemov, kako v času, ki mi preostaja, načrtovalske privide nadomestiti z oživljanjem petošolske ljubezni do divjadi, ki skupaj z nami, čeprav se tega premalo zavedamo, izgublja bitke z birokracijo. Ker izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne, jo moramo v imenu divjadi in slovenskega lovstva nemudoma ultimativno napovedati državi in paradržavnim ustanovam z zahtevo po vrnitvi krivično odvzetih načrtovalskih in soodločevalskih pravic. Obdobje, v katerem amaterji, instantni strokovnjaki in brezdušniki določajo pogoje našega dela, se mora končati. To velja tudi za umetno ustvarjanje in potenciranje problemov, ki to niso in ki kot dimne zavese omogočajo, da ne bi videli jasno. Dovolj je govoričenja in odločanja v imenu ponarejenega interesa države, kar nam je ponekod skoraj izpraznilo lovišča.
Tisti, ki se zavzemamo za pravice divjadi, se srečujemo tudi z zamerami in ljubosumjem v lastnih vrstah. Čas, ta večni parameter življenja, tokrat ne deluje nam v prid, pač pa prav obratno.
Med večja osebna razočaranja sodijo tudi neizpolnjene pobude za gradnjo zelene infrastrukture oz. mostov (prehodov) za divjad. Na cedilu nas ni pustila Evropa, ampak lastna država! Tudi sicer nekatera ključna vprašanja varstva habitatov za divjad ostajajo brez jasnih in nedvoumnih zagotovil in konkretnih uresničevanj leporečne vizije. Habitate namerno in z razlogi postavljam na prvo mesto. Ob tem nikakor ne sme umreti upanje za več zrelosti in odločitve, ki ne smejo biti talec ne političnih ne ekonomskih in ne socialnih atributov. Potrebni sta večja enotnost in odločnost v naših lastnih vrstah.
Prevladujejo naj dolgoročnost, stabilnost in vzajemna solidarnost. Kot nepopravljiv optimist verjamem v miselni in akcijski preobrat ter ponovno odkritje resnice, da smo predvsem organizacija, ki skrbi za divjad. Vse drugo moramo podrediti temu cilju. Biti moramo prepričani in prepričljivi. Prepričani tudi v to, da se nam bo vložek vrnil s pozitivnimi obrestmi. In ne pozabimo, kdo nam je zaupal Naravo in komu smo jo dolžni izročiti.

Blaž Krže