Obtožujem! Pa kaj potem?

Avtor nam je posredoval svoj pogled na nesrečo na Notranjskem.

Janez Černač:

Obtožujem!  Pa kaj potem? 

Iz sredstev javnega obveščanja smo bili seznanjeni, da je 11. marca letos medvedka pri Ponikvah pri Cerknici hudo poškodovala domačina v gozdu pred brlogom, ker je medvedka ocenila, da človek ogroža njena mladiča. Človek bo zaradi poškodb verjetno ostal invalid, dva šest tednov stara mladiča sta po treh dneh od lakote poginila v brlogu, ker so lovci s streli nanjo in v zrak pregnali medvedko, da bi mladiče lahko nahranila. Poskušali so pokončati tudi medvedko, saj so v ta namen postavili ob brlogu prežo in jo čakali, da se vrne. To vse so tragične posledice zaradi nespametnega ravnanja domačina, ki ga je spremljal celo lovec s skoraj štirimi desetletji lovskega staža. Zapozneli in surov poseg lovcev za hitro posredovanje iz Zavoda za gozdove Slovenije ni mogel več v ničemer preprečiti ali vplivati na nesrečo, ki se je že zgodila! To je pomembna ugotovitev pri vsem nadaljnem razsojanju ali slepomišenju. Lovci iz zavoda niso ničesar rešili, pač pa so povzročili samo še dodatno škodo, ker so s svojim neprimernim ravnanjem uničili medvedja mladiča in verjetno zastrelili še mati medvedko.
 
  V sredstvih javnega obveščanja so ob tem dogodku dokaj korektno predstavili problematiko sobivanja človeka in medveda, vendar so bile ob tem tudi hude obtožbe, kar na primer pove že naslovnica  časopisa, ki je bil natisnjen v več kot trideset tisoč izvodih: Mrtva mladiča pogasila človeško željo po krvi ( Direkt, 15. 3. 2007 ). Še pomnite, tovariši lovci, koliko denarja je izplačala Lovska zveza Slovenije agenciji za stike z javnostmi, da bi izboljšali podobo lovcev v javnosti? Ali veste, da smo imeli zato celo redno zaposlenega človeka? Se spomnite, koliko zgražanja in obtožb je bilo v javnosti zaradi mučenja nekaj domačih mačk, ki so ga zakrivili kranjski mladoletni šolarji?   

Zaskrbljeni lahko ugotavljamo, da je bil med številnimi podobnimi primeri to samo še en nepotreben in surov pomor vodeče medvedke z mladiči. Za take primere gotovo ne moremo uporabljati ustaljene lovske izraze, kot so lov ali odstrel, ki veljajo za lovsko pravičen lov, ki naj bi bil vedno v skladu z etičnimi normami našega lovstva. Zaradi težkih poškodb nesrečnika je ta primer prišel v javnost, sicer ne bi tega izvedel nihče, razen lovcev iz  zavodove intervencijske skupine, ki so pri tem sodelovali. Primer zasluži širšo obravnavo predvsem zato, ker je v marsičem poučen, čeprav bi si pred takimi primeri večina lovcev rado zatiskalo oči in ušesa. Pa ne gre tako! Tega tudi ne smemo dopustiti  zaradi nas samih in naše odgovornosti v lovstvu, in tudi ne zaradi mnenja javnosti. Prav je, da spoznamo vse podobne primere, čeprav je vsak dogodek drugačen ter ima sila različne razloge in posledice, ker je v naravi pač vsak primer v drugačnih pogojih. Kolikor težji so primeri, toliko bolj  hitro in korektno mora biti o tem seznanjena strokovna in splošna javnost. Slej ko prej ljudje vse vedo, le resnico od verodostojnih in pooblaščenih ljudi slišijo redko kdaj. Tako je bilo tudi v tem primeru. Po prvem šoku ob nesreči začnejo navadno vsi vpleteni prirejati resnico v svoj prid in zagovor, zakaj so tako ravnali, predvsem pa zato, da bi iz nesreče čim več iztržili. Tožbe ob takih nesrečah se vlečejo več let, ker gre za velik denar. Take so pač dosedanje izkušnje ob vseh takih in podobnih nesrečah.
 
  Zavod za gozdove Slovenije ima v svoji sestavi intervencijsko skupino za hitro posredovanje, ki odstreli medvede, če so " problematični ", ker ogrožajo ljudi ali njihovo premoženje. Dober namen za resnično izjemne primere se je povsem izrodil, saj ta skupina pride na poziv vsakega občana, ki opazi medveda ob naseljih ali ob kmetijah, kjer si navadno išče hrano na odvrženih odpadkih ali na divjih smetiščih, pogosto tudi ob kmetijah. Profesionalni lovci iz zavoda brez resne in strokovne presoje posameznega primera na poziv takoj postrelijo opažene medvede. Vsak opažen medved je postal       " problematičen " medved. Poišči in uniči! Očitno je to edino navodilo skupini za hitro posredovanje. Samo ob Sodražici so lovci zavoda v presledkih postrelili kar tri medvedke in vse njihove mladiče, nazadnje se je pa izkazalo, da med vsemi sedmimi žrtvami ni bilo pravega medveda, za katerega je bila na hitro določena smrtna obsodba. Med ljudmi so znani številni primeri pomorov vodečih medvedk in mladičev na Kočevskem in na Notranjskem, vendar zavodovi lovci tega ne razglašajo, ker imajo verjetno taka navodila in se očitno bojijo javnega mnenja.
 
Najpogosteje so žrtve ravno medvedke z mladiči, ki si iščejo hrano ob naseljih, ker je oblast prepovedala krmljenje medvedov. Dokler so lovci zadnja desetletja in celo stoletja zadrževali medvede s krmljenjem v najbolj odmaknjenih gozdovih, so bili samo izjemoma kdaj medvedi ob naseljih. Zato tudi ni bilo konfliktov.  Kdo tega ne ve? Tisti že gotovo tega nočejo ali ne smejo vedeti, ki se na pritisk razumnih lovcev in veterinarjev končno pripravljajo na poskusno uvedbo mrhovišč za krmljenje medvedov. Krmljene medvedov in s tem njihovo zadrževanje v najbolj odmaknjenih delih lovišč je bilo uspešno vsaj dve stoletji. Poskus je uvedla oblast v zadnjih desetih letih, ko je mrhovišča prepovedala zaradi evropske direktive ob bolezni norih krav, namesto, da bi prepovedala medvedje meso za prehrano ljudi! Pa še to ne bi bilo potrebno, saj v vsej Evropski uniji ni prepovedano za prehrano ljudi meso divjih prašičev, čeprav so vsejedi in jedo tudi mrhovino.  

Ob sprejemanju novega zakona o divjadi in lovstvu Lovska zveza Slovenije ni uspela uveljaviti svojega predloga, da bi ustanovili neodvisni Zavod za lovstvo Slovenije, kjer bi delali strokovnjaki različnih strok. Namesto tega je Zavod za gozdove Slovenije dobil velika pooblastila v slovenskem lovstvu, s tem pa je prevzel tudi veliko odgovornost. Strokovnjaki v zavodu naj bi bili namreč profesionalna opora ljubiteljskim lovcem za najbolj zahtevne strokovne naloge, ki presegajo ljubiteljsko in prostovoljno delo. V Sloveniji je v lovskih družinah kar dvaindvajset tisoč lovcev, ki brezplačno in obvezno opravijo približno milijon delovnih ur na leto v loviščih, kar je gotovo v javnem interesu. Tako obsežnega dela na terenu, stalnega opazovanja ter nadzora lovišč ne zmore s plačanimi delavci organizirati in ne plačati nobena država! Resnica pa je tudi ta, da deset tisoče lovcev ne zmore opraviti nalog, ki zahtevajo, da strokovnjaki z rednim poklicnim delom izdelajo projekte, programe in strokovne podlage ter mnenja, da bi lahko enakopravno uveljavili interese varstva divjadi in lovstva pri gospodarjenju z  gozdovi, pri posegih na kmetijskem prostoru, ob melioracijah... , pri raziskovalnem delu, pri načrtovanju, analizah... 

  Prava in že dolgo nujna rešitev je zato le v medsebojnem sodelovanju ljubiteljskih lovcev v lovskih družinah, poklicnih lovcev v loviščih s posebnim namenom ter strokovnjaki v javnem zavodu za gozdove, kar vse bi bilo v korist divjadi, varstva narave in tudi zelo pomembno za ugled slovenskega lovstva. Taka pričakovanja se do sedaj, to je po treh letih veljavnosti novega zakona, žal še niso uresničila. Na eni strani ostajajo ljubiteljski lovci v lovskih družinah in njihovih zvezah, ki se nikakor ne morejo sprijazniti, da jim je novi zakon odvzel najzahtevnejše strokovne naloge ter te naloge prenesel na javni zavod za gozdove ter na območna združenja upravljavcev lovišč. Na drugi strani pa so poklicni strokovnjaki v javnem zavodu, ki so dobili izjemno velika pooblastila v lovstvu, pri tem pa ne upoštevajo in ne spoštujejo nenadomestljivega in celo brezplačnega dela lovcev v lovskih družinah in njihovih zvezah, ki ga lahko opravijo za državo pri varstvu divjadi, monitoringu divjadi in razmer v naravi, izobraževanju, osveščanju, nadzoru, biotehničnih delih, v založništvu in kulturi...

Vse dobro zamišljeno sodelovanje obeh strani se je za lovce v lovskih družinah skrčilo le v trde zahteve zavoda po doslednem odstrelu vse divjadi, ki so jo določili za odstrel. Vse visoke odstrele divjadi v loviščih lovskih družin morajo opraviti lovci iz teh družin, samo interventni odstrel medvedov je izjemoma dodeljen skupini za hitro posredovanje pri Zavodu za gozdove Slovenije. Dosedanja praksa pa kaže, da bi tudi tak izjemen in nujen odstrel medvedov bolj odgovorno ter z več presoje in strpnosti opravili lovci, ki tudi sicer gospodarijo v svojih loviščih. Zato takih poklicnih lovcev za odstrel v lovskih družinah ne potrebujemo!

Ugotavljamo, da  javni zavod celo izgublja zaupanje med lovci in v splošni javnosti, predvsem zaradi previsokih odstrelov parkljaste divjadi, v širši javnosti pa še posebno zaradi številnih lahkomiselnih in surovih pomorov vodečih medvedk in mladičev. Rjavi medved je pri nas in v evropskem merilu strogo zavarovan. Med drugim jo varuje habitatna direktiva EU, kjer je medved na seznamu II iz tega predpisa, ki za naštete vrste še posebej prepoveduje vsakršno lovljenje, zadrževanje in namerno ubijanje ter celo vznemirjanje, zlasti pa med razmnoževanjem, vzrejo mladičev in prezimovanjem. Seveda je dopusten izjemen odstrel, vendar le s primernimi in trdnimi strokovnimi utemeljitvami. Kdo med strokovnjaki ter poklicnimi lovci javnega zavoda tega ne ve? Kdor tega ne ve ali noče vedeti, ne bi smel opravljati tega dela!

Naj ob tem opozorimo na določbe Etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Etični kodeks slovenskih lovcev vsebuje obvezne norme obnašanja lovcev do narave, divjadi in drugih živali, do družbenega okolja, do lovskih tovarišev ter do lovskih psov. Sprejet je bil 13. 6. 1998 in velja za vse lovce v lovskih družinah in za vse poklicne lovce v Zavodu za gozdove Slovenije. Po teh normah ne more nihče prisiliti lovca, da bi izvršil neetično dejanje, kar gotovo je pomor vodečih medvedk, odganjanje medvedke od mladičev, da ti od lakote poginejo v brlogu in pred nosom poklicnih lovcev, ki čakajo na preži ob brlogu, da bi odstrelili še medvedko... Etične norme so sestavni del izobraževanja na vseh stopnjah v slovenskem lovstvu. Odbor Etičnega kodeksa med drugim razsoja in ocenjuje posamezna dejanja, če so v skladu z Etičnim kodeksom.

Seveda se ob nesrečah, ko medved ogroža ali izjemoma celo poškoduje človeka, vedno ponavlja, da je potrebno zavarovati človeka, ne pa divjo zver. Seveda je potrebno zavarovati življenje ljudi in premoženje, nikakor pa ni opravičila za uničenje medvedke in njenih mladičev po nesreči, ki se je že zgodila ob brlogu zaradi spleta okoliščin, ki jih je povzročil človek iz nevednosti, nerodnosti ali zaradi izzivanja nesreče. S tako logiko bi morali postreliti vse vodeče medvedke, saj so nevarne, ker varujejo svoje mladiče. Vsaka medvedka varuje svoje mladiče! Zato je naravno, da medvedka prepodi ali napade človeka, če po svoji pameti oceni, da jih človek ogroža. Večina primerov se tudi tako konča, da ljudje ob odločnem nastopu medvedke pospešijo svoj tek, srečanje pa se za obe strani srečno konča. Če bi bilo medvedki do tega, da človeka pokonča, ga ne rešijo najhitrejše noge in nobeno vejnato drevo, kamor bi se rešil, ker medved z lahkoto pleza. Kdo od lovcev tega ne ve?

Se ljudje kdaj vprašajo, koliko je pri nas resnih nesreč zaradi sobivanja z medvedi v skupni deželi? Dobijo ljudje od lovcev sploh kdaj verodostojne in resne odgovore na taka vprašanja? Spomnimo na nekatera dejstva, ki bi jih moral poznati vsak lovec, še več, moral bi jih tudi redno predstavljati, kjer je to potrebno in primerno, še posebno ob redkih nesrečah z medvedi. Primerjave različnih vrst nesreč so lahko vedno sporne, pa vendar je treba ob tem le pomisliti na marsikaj, kar se je in se dogaja v naravi, v gorah, gozdovih... Lovci z izpitom ter dolgim lovskim stažem so v zadnjem času samo v dveh letih po nesreči na lovu do smrti ustrelili štiri lovce: dva v Suhi Krajini, po enega v Savinjski dolini in na Dolenjskem. Toliko smrtnih primerov niso prizadejali vsi medvedi v zadnjih sto letih in pri vseh prebivalcih Slovenije! Več smrti in invalidnosti so povzročili v nekaj zadnjih letih v Sloveniji bolezni, ki jih prenašajo na ljudi klopi, kot pa so tega v  Sloveniji zakrivili vsi medvedje v zadnjih sto letih! Kdo od lovcev tega ne ve?   

Dejstvo je, da je samo Zavod za gozdove Slovenije  strokovno odgovoren, da vsako leto pripravi predlog odstrela medvedov, ki ga po predpisanem postopku nazadnje določi minister za okolje in prostor. Naši mednarodno priznani strokovnjaki že od leta 2001 opozarjajo na previsok  odstrel medvedov ( Kryštufek, 2006, 2007; Kos, 2006 ). Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je do leta 2001 odstrel medvedov sicer nekoliko nihal, tistega leta pa je dosegel 54 medvedov, toda že v naslednjem letu 2002 je bilo odstreljenih in poginulih zaradi nesreč že 116 medvedov, kar je gotovo preveč in na škodo trajnosti populacije! Nihče namreč ne pozna resničnega števila vseh medvedov, kar je podlaga za odstrel. Država ni vzpostavila sistema ocenjevanja številčnosti medvedov na znanstveni osnovi, na kar je opozorila Evropska komisija že 16. 4. 2003. Zato so mogoče velike manipulacije s staleži medvedov, kar je lahko v interesu samo določenih skupin znotraj kmetijstva ter v povezavi z njihovimi političnimi zavezniki ( Černač, 2007 ). Tudi skrajni gozdarji, ki so vedno zaskrbljeni nad previsokimi staleži rastlinojede divjadi, še posebno jelenjadi - zaradi objedanja mladja, so najmanj tihi zavezniki velikih zveri, večina pa je resnično zavzeta za njihovo varstvo. Zato je povsem logično, da so nasprotniki velikih zveri samo živinorejci, še posebno pa rejci drobnice. Iz njihovih krogov je stalni pritisk na visok odstrel zveri ( Černač, 2006, 2007 ). To ni nič novega, taki odnosi med lovci in rejci drobnice ter med kmetijstvom in lovstvom je že od nekdaj. Sedaj pa se je med kmetijci okrepil odpor tudi do programov Natura 2000, ker je sestavni del tega tudi varstvo prostoživečih divjih živali ter sonaravno kmetovanje ( Černač,  od 1994 do 2007 ). 

Zavod za gozdove Slovenije je pripravil odlične strokovne podlage za dokument z naslovom Strategija upravljanja z rjavim medvedom ( Ursus arctos ) v Sloveniji. Gradivo je temeljito in obsežnejše od ameriške ustave. Po obširni razpravi, ki jo je vodilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, je dokument  obravnaval Državni zbor RS 30. 6. 2000, nato pa ga je sprejela Vlada RS. S tem je bilo opravljeno temeljito delo na področju potrebnih dokumentov za dolgoročno upravljanje s populacijami rjavega medveda. S tem se sicer lahko zelo dobro predstavimo doma in v Evropski uniji, toda razmere so kljub temu zaskrbljujoče, ker se določeni ukrepi ne izvajajo, ali se dela celo v nasprotju s sprejetim in zapisanem. Znani biolog dr. Boris Kryštufek ugotavlja, da nikoli v zgodovini ni bil pri nas medved formalno tako močno zavarovan kot v zadnjih letih, prav tako pa se ga ni nikoli tako močno uničevalo. V zadnjih petih letih je v Sloveniji človek posredno ali neposredno pokončal 488 medvedov. V obdobju 1874 - 1938 je ta številka na Slovenskem znašala vsega skupaj 143 medvedov! (Kryštufek, 2007).  

  Ob vsem tem lahko še posebno zaskrbljeni ugotavljamo, da država nima usklajenih razvojnih programov za podeželje na Notranjskem in na Kočevskem ( coniranje prostora ), v katerem bi bila opredeljena vrsta živinoreje in učinkovito varstvo drobnice pred velikimi zvermi, na drugi strani pa določeni prostori in ukrepi za ohranjanje velikih zveri in drugih vrst prostoživečih divjih živali. Posledice neusklajienih programov so redni in veliki konflikti v prostoru, zaradi katerih ima država veliko škodo, občani pa veliko nepotrebnih stroškov in skrbi. Rejci drobnice in lovci so pri tem še najmanj krivi, so le žrtve neurejenih razmer na državni ravni. Država namreč subvencionira rejo drobnice v osrednjem življenskem prostoru velikih zveri ( medved, volk, ris ), nato lastnikom drobnice država izplačuje škode na drobnici, nazadnje pa intervencijska skupina iz javnega zavoda postreli medvede, ki so državna last in zato v skrbi in varstvu iste države!  Ves ta nori krog je znotraj državne uprave in javnih zavodov. Kdo naj to razume? Kdo je torej v takih primerih bolj problematičen, medved ali človek?

 
Na podlagi teh ugotovitev predlagam prednostne naloge:

1.       Vsak odstrel vodečih medvedk z mladiči, ki ga opravijo lovci iz Zavoda za gozdove Slovenije ali iz lovskih družin, mora biti analiziran in predstavljen javnosti. V primeru, da se ugotovi neupravičen odstrel, je potrebno zahtevati disciplinsko ali kazensko odgovornost za odgovorne osebe.
 
2.       Za vse lovce, tudi za poklicne lovce v Zavodu za gozdove Slovenije, so obvezne določbe Etičnega kodeksa slovenskih lovcev. Zato naj vsak sporen primer odstrela vodečih medvedk in mladičev obravnava Odbor Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ki je naše vrhovno častno razsodišče v lovstvu. Odbor Etičnega kodeksa naj nato seznani strokovno in splošno javnost o svojih odločitvah ( 31. člen Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ).
 
3.       Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS ter Ministrstvo za okolje in prostor RS naj uskladita razvojne programe kmetijstva in gozdarstva ter programe Natura 2000. Ta naloga je še posebej nujna na območju Kočevske in Notranjske, kjer kmetijstvo pospešuje rejo drobnice celo znotraj osrednjega življenjskega prostora za velike zveri, ki je opredeljen tudi za varovano območje po evropskih smernicah za Naturo 2000. 

4.       Zavod za gozdove Slovenije in Lovska zveza Slovenije naj takoj v prostoru opredelita mrežo krmišč ( mrhovišč ) , ki jih bodo lovci tudi redno ter strokovno vzdrževali za medvede v gozdovih, ki so primerno odmaknjeni od naselij in kmetij.

5.       Število medvedov naj se ugotavlja z znanstvenimi metodami, ki jih obvladujejo strokovnjaki na Oddelku za biologijo, ki je sestavni del Biotehniške fakultete in Univerze v Ljubljani. Za to nalogo je potrebno v proračunu zagotoviti potrebna sredstva.

 
 
Seveda pričakujem take in drugačne odzive, ki bodo odražali prizadetost, užaljenost, jezo in še kaj, tudi izmikanje in sprenevedanje. Kljub temu sem zelo razločno povedal svoje mnenje, kjer tudi obtožujem. Vendar bom take in pričakovane odzive po svoje sprejel. Najbolj me bodo prizadeli tisti, ki bodo zamahnili z roko in dejali: Pa kaj!
   

Kočevje, 20. marca 2007.                                                                            
                                                                                                                      Mag. Janez Černač