Kdo je gnilo jabolko ali kako tudi Rotar ceni prizadevanja posameznikov

Ali je v dejavnosti oponašanja jelenjega rukanja res več izobraževalnega kot umetniškega naboja?

Tako se sprašuje avtor zapisa na 512. strani Lovca 10/2010, Franc Rotar.

Le čevlje sodi naj kopitar bi odgovoril človeku, ki je bil na ustanovno skupščino povabljen kot gost, vzel pa si je pravico vplivati na odločitve ustanoviteljev in jim očitati vse kar sam opisuje, pa verjetno vse ravno ni zapisano. Sam Rotar v članku piše o veščini in mojstrstvu, torej o nečem, kar z umetnostjo nima velike zveze, saj je umetnost znana po duhovnem izražanju in ne po čim bolj verodostojnem oponašanju pojavov iz narave. Povrhu vsega gre za veščino, ki se uporablja pri lovu in s katero inkriminirana skupina želi seznanjati in izobraževati ostalo lovsko javnost. Sam jim pritrjujem, da gre bolj za izobraževalno kot lovsko dejavnost in da želja po menjavi komisije s katero bi sodelovali ni nikakršno bogokletje.


Ob Rotarjevem omenjanju sekcije oz. opombo v oklepaju, da naj beremo kot oddelek ali skupino, ki naj bi bila v okviru komisije se mi postavlja vprašanje, kje pravzaprav imamo v aktih LZS opredeljene take oblike organiziranosti. Ne vem, mogoče se motim, a zelo se mi dozdeva, da gre le za plod bujnih domišljij ali ostarelih spominov. Kakršnakoli skupina, združenje posameznih lovcev   lahko v okviru komisij LZS deluje le na dva načina. Prvi je prostovoljni način sodelovanja, katerega je potrebno tudi ceniti in obravnavati kot takega, saj posameznik (ali skupina) kot nečlan LZS prav z ničemer ni zavezan k uresničevanjem programom komisije in se mu le ta lahko kvečjemu zahvali za vsak še tako majhen prispevek v sodelovanju, ki ga nudi, komisija pa sprejme. Drugi pa je organiziran, ko se ali posameznik ali skupina z določeno pogodbo zaveže z LZS k opravljanju določenega dela programa komisije. Ko gre za skupino, se mora ta seveda prej ustrezno organizirati, običajno kot društvo in kot tako tudi odgovarja in je nagrajeno v skladu s pogodbo za opravljeno ali neopravljeno delo.

Očitno so se „rukači" neorganiziranosti, ko so se jih podajali po raznih kmečkih sejmih, ki niso izpolnjevali njihovih pričakovanj kvalitete, tega naveličali in so iskali boljše možnosti svojega delovanja. Izgleda, da so se jim zamerile celo nekatere čudne zadeve ki so se dogodile na državnih prvenstvih, ki sem jim bil razen zadnjega fiaska tudi sam priča. Recimo ugotovitev, da je fond nagrad podeljen na koncu tekmovanja izrazito manjši, kot pa so ga priskrbeli tekmovalci sami. In da je bil fond nagrad na tekmovanju, ko jih niso več priskrbeli sami, precej siromašen. Pa ne gre pri teh skromnih nagradah za nekakšne materialne vrednosti, temveč princip in čast. Jim ne zamerim, saj to je bilo pravzaprav edino, kar so s svojimi napori služili.

In ko se neka nezadovoljna skupina odloči poiskati boljšo pot, jih gost na njihovem dogodku označi za samovšečne in prevzetne in jim očita ustanavljanje „v strogi tajnosti". Rotar, sedaj te pa vprašam, kdo pravzaprav si ti in kdo je kdorkoli v LZS, da bi mu moral lovec posameznik raportirati svoje namene?! Vsakdo ima polno ustavno pravico združevanja in šele potem je nadaljnje vprašanje, kako se bo ta novoustanovljena skupina uvrstila v delovanje kakšne druge organizacije. Da „morajo biti za vsako tako dejanje in premik utemeljeni vzroki, ki jih morajo potrditi tudi ustrezni organi LZS" je pa klobasa vseh klobas. Rotar, kot delavcu strokovnih služb in novinarju, ki naj bi poročal o dogajanjih v LZS bi ti morala biti veljavna ureditev naše organizacije znana! O kakšnih napisanih pravilih, ki naj bi urejala take „prehode" pa govoriš? In kakšen žegen naj temu poda UO LZS? Da je to prava pot? Že mogoče, vendar ne naprej, kvečjemu na smetišče zgodovine, a tja ne vleči tistih, ki si želijo več, bolje in v smeri naprej! V članku citiran odlomek pisma mag. Kropeta lepo opisuje njegova dobra upravičena pričakovanja v smeri, ki so si jo rukači tudi dejansko zadali. Da postavijo jasna pravila delovanja in da bodo pritegnili čim več lovcev, tudi mladih.

Nekakšna Pravila so si rukači zastavili in jih tudi predstavili. A taka, bolj moralne nepravne narave, kjer bi se ustanovitelji le s svojim podpisom in častjo zavezali k skupnim ciljem. Brezpredmetno je ob njih razglabljati, da jih morajo pregledati organi LZS in da bi jih moral sprejeti UO LZS.   Ker z njimi in voljo lovcev posameznikov ti organi LZS pravzaprav nimajo čisto nič!

O v članku omenjenem Fortinovem pismu je nemogoče razsojati, saj ni dovolj predstavljeno, kot je napisano pa je bilo označeno, da so v njem neresnične navedbe.

Kar pa je možno iz Rotarjevega članka brez dvoma izluščiti je to, da obstaja skupina entuziastov oponašalcev jelenjega rukanja, ki si je zaželela drugačnih oblik in vsebin delovanja in da ji člani komisije za kulturo želijo to na vsak način preprečiti. Glede na to, da sta oba članka, tako Fortinov uvodnik, kot Rotarjevo poročilo iz ustanovne skupščine polna nesmiselnih trditev in izpričujeta popolno ignoranco trenutne organizacijske ureditve LZS in negirata ustavno pravico do svobode združevanja, si o tej komisiji in njenih članih ne morem misliti nič pozitivnega in bi bilo potrebno ponujen Fortinov odstop nemudoma sprejeti in poiskati primernejšega človeka za to mesto!

Tudi Rotar si je v zadnjem odstavku, ko je napisal, da sekcija ni bila ustanovljena in da bodo o tem odločal tisti, ki o tem nimajo nikakršne pravice odločati, postavil neslaven spomenik.

Po trditvah predstavnikov te sekcije je ustanovna skupščina izpeljana, sekcija" rukačev" pa ustanovljena v obliki kot so si jo zamislili ustanovitelji.

Izpeljava ustanovne skupščine sekcije in dogajanje na njej je bilo kot lahko beremo v zapisniku 10. seje Komisije za lovsko kulturo pod 6. točko predstavljeno članom komisije. V zapisniku je brati, da vsi člani komisije podpirajo Fortina in da od vodstva LZS pričakujejo, da igra policaja s pendrekom, ki bi preprečeval dogajanja ki komisiji niso po volji. Pričakovanja, da njihove stare grehe razreši UO LZS na septembrski seji je le ta odlično diplomatsko odbil in zadevo odstopil v obravnavo in opredelitev nazaj komisiji za lovsko kulturo. Po domače, pustili so jim, da sami pojedo, kar so zakuhali. Za cvetko zapisnika je poskrbel E. Krašna, ki trdi, da so rukači del Komisije za kulturo. Spet lahko le povprašam, kje v aktih in organizacijski shemi se to vidi?! Rettinger pa bo moral še iz oči v oči odgovoriti rukačem posameznikom, kakšno moralno in materialno podporo jim je dajal, saj naj bi jo po njegovem dobili celo preveč. Mogoče ravno tisto, ki jo je kot sponzorska sredstva pridobil ravno eden od rukačev?

Iz preostanka tega zapisnika je razvidno, da Komisija za lovsko kulturo sama ni sposobna organizirati evropskega prvenstva in bo naši organizaciji naprtila sramoto in izpustila edinstveno priliko predstavitve celotnega lovstva širši javnosti. Da je temu tako dokazuje tudi Fortinovo pismo, ki so ga po teh sejah prejeli vsi posamezniki tekmovalci oponašalci jelenjega rukanja z ultimativno zahtevo, da se izrečejo ali želijo delovati v skladu z organiziranostjo LZS in zastopati našo krovno organizacijo na prireditvah doma in v tujini. Ob tej zahtevi je tudi v pismu zapisano, da bodo na osnovi odgovorov premislili smiselnost organizacije Evropskega prvenstva v letu 2011.

Fortin oz. Komisija se torej obrača na posameznike ko jih potrebuje, da opravijo njeno delo, ko gre za priznanje in svobodo odločanja pa jih tlači v neke izmišljene neobstoječe in pravno nevzdržne oblike pod svoje okrilje.

Veščina oponašanja jelenjega rukanja bo obstala. Lovci, ki se s tem ukvarjajo je zaradi neposluha in prevzetnosti tistih, ki zgolj sedijo na sejah komisij ne bodo opustili, ampak jo bodo negovali in širili naprej v prijetnejših okoljih in vzdušjih. Zgodba sama sploh ne bi zaslužila, da jo tako široko razglašamo, če ne bi kazala na samopašnost in oholost tistih, ki bi morali imeti največ posluha za bogatenje takih dejavnosti in posameznike, ki žele prispevati k njej. Seveda le v skladu z načeli enakopravnih medsebojnih odnosov in po načelu svobode združevanja. Ostalo je diktatura in večni funkcionarji jo morajo pozabiti ali pa oditi na smetišče zgodovine. Pa bodo?

Marijan Likar