Zagovor za prvih 100 let
V celoti objavljamo predgovor, ki ga je avtor zapisal v svoji knjigi Garači in postopač.
Zagovor za prvih sto let
V minulih sto letih slovenskega lovstva in s tem tudi varstva narave pri nas so že napisali predgovore za vse uspehe, zmote, norosti in hudobije, nihče pa še ni napisal kakšnega zagovora, zakaj je bilo tako. Po prvih sto letih je potreben tudi razmislek, kam in kako naj usmerimo svoj korak ter poiščemo nove lovske stečine, če že zapuščamo stare in zarasle, da ne bomo zašli tja, kjer lovci nimamo česa iskati. Iskati pa moramo kar naprej, ker je to bistvo lova in zato tudi lovstva. Kdor ne išče, ga tudi drugi kmalu ne bodo več iskali, pravi stara lovska modrost.
Pravi lovec še sam zase dobro ne ve, če je vedno lovil lovsko pravično in če je govoril vedno čisto resnico. Zato je tako težko prepričati druge, da imamo lovci vedno prav in da govorimo samo čisto resnico. In to je sedaj pomembno! Resnica se še najprej pokaže v pravi luči, če se prepiramo v temi in na samem, kjer je vse dovoljeno. Zato je pomemben prepir znotraj nas samih, kar tudi tako vneto počnemo, ker naj bi nas to privedlo do resnice, ki bi jo ponudili še vsem drugim. Toda za resnico je treba biti močan in pogumen! Zares strahopeten je tisti, ki se boji svojih spominov in zgodovine.
Vse namreč mine, samo zgodovina ostane. Zato se je šele sedaj pokazalo, kaj vse bi morali v minulih sto letih ljudje in lovci opustiti, da bi bil sedaj svet prijaznejši, pravičnejši in še vedno trdnega zdravja. Skozi vso zgodovino je bilo lovstvo sestavni del družbe, ki od nekdaj išče odgovore na številna vprašanja o življenju in smrti, o pravicah ljudi in živali, o pravičnosti pri delitvi pravic in dolžnosti. Zato lova in lovstva ni mogoče izločiti iz družbenih razmer, kakršne so že bile in kakršne so sedaj. Lovce je vedno najbolj skrbelo, kaj je dobro za divjad in naravo, druge pa predvsem škode, ki jo ljudem delajo prostoživeče divje živali. Toda v preteklosti je lovce skrbelo tudi, katere šibre in katere krogle so primerne za divjad, katere puške so primerne za gamse, katere pa za jelenjad in divje prašiče, katere za vso drugo divjad. Redni in priučeni lovski učenjaki ter lovski mojstri so ob tem pogosto opozarjali lovce, kmete in gozdarje, da divjad potrebuje predvsem mir za življenje v naravnih gozdovih in na pašnikih ter na polju brez strupov, vse orožje in strupi pa so za ljudi in divjad smrtno nevarni. Kdo bi si mislil!
V srednjem veku so zemljiški gospodje v skrbi za divjad zavrgli človekove pravice, ko so rablji divjim lovcem natikali zanke za vrat, največkrat šele potem, ko so jih že zasačili pri kratenju živalskih pravic, ker so divji lovci vzeli lovno pravico v svoje roke. Večina sporov in spopadov ter sovraštva je že od nekdaj zaradi oblasti in lastnine. čigavi sta lovna pravica ter prosta in ulovljena divjad, je bilo skozi vso zgodovino do današnjih dni odvisno od oblasti. Zato so bili tudi večni spori med lovci, lastniki zemlje in gozdov ter oblastjo. Na polju in v gozdovih so ljudje vedno trdo delali, pogosto celo lačni garali, lovci pa so postopali in posedali ter razmišljali po prežah ter se jezili na vsak nemir v lovišču. Zakaj bi se potem čudili nasprotjem med njimi, če je celo znanost rabila toliko časa, da je nazadnje začudena spoznala, da pohajači in postopači ne delajo škode, ker narave ne spreminjajo zaradi svojega dobička, pač pa o njej predvsem sanjarijo in veliko razmišljajo, kako bi ji pomagali. Največ škode naredijo garači, ker zase in za druge veliko preveč jemljejo iz narave in jo zato tudi zelo spreminjajo, pogosto celo uničujejo. Kdo bi si mislil, da je za naravo lahko koristen zamišljen postopač, škodljiv pa žuljav garač!
Sedaj ugotavljamo, da je bila divjad dolgo zelo potrpežljiva do lovcev in ljudi, domače živali pa še bolj do kmetov in drugih lastnikov. Toda vse ima svoje meje, zato so se nam končno živali postavile po robu. Divjad terja iz urbarja narave svoje zgodovinske pravice do miru, zdravega okolja in trajnostne rabe narave ter do svojih lovišč. Splošna vstaja živali! Sedaj gre zares.
če medvedka pretepe kmeta, je to pravi mačji kašelj proti ptičji gripi, ki lahko pomori milijone kmetov s kurami vred! Tako jeznorito medvedko lahko določi za odstrel vsak minister za kmetijstvo in ujme, lovci na zavodu za gozdove in senco pa jo nato z lahkoto počijo, ker je dovolj velika še za slabe strelce. Pri ptičji gripi pa ni mogoče tako zlahka, ker je toliko ptic, ki svobodne letajo po vsem svetu, virusi pa so tako majhni, da jih ne zasačijo in ne zatolčejo še najmočnejši ljudje. Zato ptičjo gripo lahko stakne celo minister za bolezni, ki ga v hipu pokonča, če se je vsaj malo zadržal pri kakšni kokoši z vzhoda. Živali se dobro učijo od ljudi, zato so očitno tudi one izumile nove bolezni, ki jih sedaj podtikajo ljudem in lovcem po vsem svetu ter v vseh loviščih. Živalski punt se je začel z norimi kravami, ki med ljudmi veljajo celo za pohlevne in butaste živali. Sedaj so po ljudeh udarile še kokoši s ptičjo gripo, čeprav med ljudmi veljajo za zmešane kure. Vse druge živali so samo še bolj prebrisane in pretkane, kot so krave in kokoši, zato še danes ne vemo, kdo se bo jutri vzdignil nad nas. Vojna z biološkim orožjem je že med ljudmi, kakršne še ni doživel svet. Končno jih je srečala pamet! Namreč živali.
Nikoli pa ni pamet še srečala ljudi, da bi se več učili iz narave in od živali, pač pa raje zapravljajo ogromno moči in denarja zato, da bi se rešili vseh norosti iz preteklosti in sedanjosti, ki so si jih ljudje sami zakuhali. Naravo moramo razumeti in z njo sodelovati ter jo jemati za zgled, ne pa jo zaradi dobička zlorabljati in se boriti proti njenim zakonitostim! Divjad že od nekdaj živi po načelu trajnostne rabe narave, pri hrani in pijači je vzdržna in se veliko giblje na svežem zraku, gnezda in brloge gradi iz naravnega gradiva, plodi se v skladu s prehranskimi in bivalnimi možnostmi. Vsa divjad spoštuje pravila obnašanja znotraj svoje družine in skupnosti, vsaka žival tudi dosledno upošteva lovne in nabiralniške pravice drugih. Slovenski lovci smo bili prvi na svetu, ki smo napisali in sprejeli etične norme za naše obnašanje do narave in družbe, do divjadi in drugih živali. S tem smo se lovci vsaj do neke mere spoštljivo približali naravi in njenim večnim zakonom. Lovci že, kaj pa vsi drugi?
Pri divjadi namreč naravno pravo deluje že milijarde let, čeprav divje živali nimajo ustave in zakonov, ne poznajo niti revolucij in vojn za svoje pravice. S sodnimi zaostanki se niso srečale, ker se tudi na najhujše sodbe še nikoli ni nihče pritožil, ker so vse sodbe narave očitno pravične. Sedaj, ko je že skoraj prepozno, samo najbolj modri ljudje spoznavajo, da je bilo naravo lažje premagati, kot pa ji je vladati. Kdo bi si to mislil, razen lovcev.
Skoraj vseh zadnjih sto let je bilo pri nas varstvo narave na plečih in v srcih lovcev. Šele v zadnjih letih hočejo zeleni vseh barv in bledolični uradniki iztrgati zelene praporje lovcem iz rok in zatajiti stoletno zgodovino slovenskega lovstva, ki je bila tudi zgodovina slovenskega varstva narave. Ne bo šlo, ker narod naš dokaze hrani.
Ljudje bi se morali več učiti od narave, divjadi in lovcev! Vendar že prej.
Janez černač
Knjiga Garači in postopači, avtorja mag. Janeza černača obsega 420 strani formata a 4!
Cena knjige je 50 evrov.
Za naročila do 31.01.2007 avtor priznava promocijski popust v višini 20 %, torej znaša cena knjige 40 evrov.
Knjigo lahko naročite:
- po e - pošti na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
- po telefonu na gsm: 041 - 313 - 554
- po navadni pošti: Janez černač, Gorenje 42 - 1332 Stara cerkev. Knjigo se dostavi naročniku po povzetju. Poštnino plača naročnik.
Pravi lovec še sam zase dobro ne ve, če je vedno lovil lovsko pravično in če je govoril vedno čisto resnico. Zato je tako težko prepričati druge, da imamo lovci vedno prav in da govorimo samo čisto resnico. In to je sedaj pomembno! Resnica se še najprej pokaže v pravi luči, če se prepiramo v temi in na samem, kjer je vse dovoljeno. Zato je pomemben prepir znotraj nas samih, kar tudi tako vneto počnemo, ker naj bi nas to privedlo do resnice, ki bi jo ponudili še vsem drugim. Toda za resnico je treba biti močan in pogumen! Zares strahopeten je tisti, ki se boji svojih spominov in zgodovine.
Vse namreč mine, samo zgodovina ostane. Zato se je šele sedaj pokazalo, kaj vse bi morali v minulih sto letih ljudje in lovci opustiti, da bi bil sedaj svet prijaznejši, pravičnejši in še vedno trdnega zdravja. Skozi vso zgodovino je bilo lovstvo sestavni del družbe, ki od nekdaj išče odgovore na številna vprašanja o življenju in smrti, o pravicah ljudi in živali, o pravičnosti pri delitvi pravic in dolžnosti. Zato lova in lovstva ni mogoče izločiti iz družbenih razmer, kakršne so že bile in kakršne so sedaj. Lovce je vedno najbolj skrbelo, kaj je dobro za divjad in naravo, druge pa predvsem škode, ki jo ljudem delajo prostoživeče divje živali. Toda v preteklosti je lovce skrbelo tudi, katere šibre in katere krogle so primerne za divjad, katere puške so primerne za gamse, katere pa za jelenjad in divje prašiče, katere za vso drugo divjad. Redni in priučeni lovski učenjaki ter lovski mojstri so ob tem pogosto opozarjali lovce, kmete in gozdarje, da divjad potrebuje predvsem mir za življenje v naravnih gozdovih in na pašnikih ter na polju brez strupov, vse orožje in strupi pa so za ljudi in divjad smrtno nevarni. Kdo bi si mislil!
V srednjem veku so zemljiški gospodje v skrbi za divjad zavrgli človekove pravice, ko so rablji divjim lovcem natikali zanke za vrat, največkrat šele potem, ko so jih že zasačili pri kratenju živalskih pravic, ker so divji lovci vzeli lovno pravico v svoje roke. Večina sporov in spopadov ter sovraštva je že od nekdaj zaradi oblasti in lastnine. čigavi sta lovna pravica ter prosta in ulovljena divjad, je bilo skozi vso zgodovino do današnjih dni odvisno od oblasti. Zato so bili tudi večni spori med lovci, lastniki zemlje in gozdov ter oblastjo. Na polju in v gozdovih so ljudje vedno trdo delali, pogosto celo lačni garali, lovci pa so postopali in posedali ter razmišljali po prežah ter se jezili na vsak nemir v lovišču. Zakaj bi se potem čudili nasprotjem med njimi, če je celo znanost rabila toliko časa, da je nazadnje začudena spoznala, da pohajači in postopači ne delajo škode, ker narave ne spreminjajo zaradi svojega dobička, pač pa o njej predvsem sanjarijo in veliko razmišljajo, kako bi ji pomagali. Največ škode naredijo garači, ker zase in za druge veliko preveč jemljejo iz narave in jo zato tudi zelo spreminjajo, pogosto celo uničujejo. Kdo bi si mislil, da je za naravo lahko koristen zamišljen postopač, škodljiv pa žuljav garač!
Sedaj ugotavljamo, da je bila divjad dolgo zelo potrpežljiva do lovcev in ljudi, domače živali pa še bolj do kmetov in drugih lastnikov. Toda vse ima svoje meje, zato so se nam končno živali postavile po robu. Divjad terja iz urbarja narave svoje zgodovinske pravice do miru, zdravega okolja in trajnostne rabe narave ter do svojih lovišč. Splošna vstaja živali! Sedaj gre zares.
če medvedka pretepe kmeta, je to pravi mačji kašelj proti ptičji gripi, ki lahko pomori milijone kmetov s kurami vred! Tako jeznorito medvedko lahko določi za odstrel vsak minister za kmetijstvo in ujme, lovci na zavodu za gozdove in senco pa jo nato z lahkoto počijo, ker je dovolj velika še za slabe strelce. Pri ptičji gripi pa ni mogoče tako zlahka, ker je toliko ptic, ki svobodne letajo po vsem svetu, virusi pa so tako majhni, da jih ne zasačijo in ne zatolčejo še najmočnejši ljudje. Zato ptičjo gripo lahko stakne celo minister za bolezni, ki ga v hipu pokonča, če se je vsaj malo zadržal pri kakšni kokoši z vzhoda. Živali se dobro učijo od ljudi, zato so očitno tudi one izumile nove bolezni, ki jih sedaj podtikajo ljudem in lovcem po vsem svetu ter v vseh loviščih. Živalski punt se je začel z norimi kravami, ki med ljudmi veljajo celo za pohlevne in butaste živali. Sedaj so po ljudeh udarile še kokoši s ptičjo gripo, čeprav med ljudmi veljajo za zmešane kure. Vse druge živali so samo še bolj prebrisane in pretkane, kot so krave in kokoši, zato še danes ne vemo, kdo se bo jutri vzdignil nad nas. Vojna z biološkim orožjem je že med ljudmi, kakršne še ni doživel svet. Končno jih je srečala pamet! Namreč živali.
Nikoli pa ni pamet še srečala ljudi, da bi se več učili iz narave in od živali, pač pa raje zapravljajo ogromno moči in denarja zato, da bi se rešili vseh norosti iz preteklosti in sedanjosti, ki so si jih ljudje sami zakuhali. Naravo moramo razumeti in z njo sodelovati ter jo jemati za zgled, ne pa jo zaradi dobička zlorabljati in se boriti proti njenim zakonitostim! Divjad že od nekdaj živi po načelu trajnostne rabe narave, pri hrani in pijači je vzdržna in se veliko giblje na svežem zraku, gnezda in brloge gradi iz naravnega gradiva, plodi se v skladu s prehranskimi in bivalnimi možnostmi. Vsa divjad spoštuje pravila obnašanja znotraj svoje družine in skupnosti, vsaka žival tudi dosledno upošteva lovne in nabiralniške pravice drugih. Slovenski lovci smo bili prvi na svetu, ki smo napisali in sprejeli etične norme za naše obnašanje do narave in družbe, do divjadi in drugih živali. S tem smo se lovci vsaj do neke mere spoštljivo približali naravi in njenim večnim zakonom. Lovci že, kaj pa vsi drugi?
Pri divjadi namreč naravno pravo deluje že milijarde let, čeprav divje živali nimajo ustave in zakonov, ne poznajo niti revolucij in vojn za svoje pravice. S sodnimi zaostanki se niso srečale, ker se tudi na najhujše sodbe še nikoli ni nihče pritožil, ker so vse sodbe narave očitno pravične. Sedaj, ko je že skoraj prepozno, samo najbolj modri ljudje spoznavajo, da je bilo naravo lažje premagati, kot pa ji je vladati. Kdo bi si to mislil, razen lovcev.
Skoraj vseh zadnjih sto let je bilo pri nas varstvo narave na plečih in v srcih lovcev. Šele v zadnjih letih hočejo zeleni vseh barv in bledolični uradniki iztrgati zelene praporje lovcem iz rok in zatajiti stoletno zgodovino slovenskega lovstva, ki je bila tudi zgodovina slovenskega varstva narave. Ne bo šlo, ker narod naš dokaze hrani.
Ljudje bi se morali več učiti od narave, divjadi in lovcev! Vendar že prej.
Janez černač
Knjiga Garači in postopači, avtorja mag. Janeza černača obsega 420 strani formata a 4!
Cena knjige je 50 evrov.
Za naročila do 31.01.2007 avtor priznava promocijski popust v višini 20 %, torej znaša cena knjige 40 evrov.
Knjigo lahko naročite:
- po e - pošti na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
- po telefonu na gsm: 041 - 313 - 554
- po navadni pošti: Janez černač, Gorenje 42 - 1332 Stara cerkev. Knjigo se dostavi naročniku po povzetju. Poštnino plača naročnik.