Lovci odločno nasprotujemo škodljivim spremembam lovskega zakona

Predlagatelj zlorablja hitri postopek za uveljavitev posameznih zelo slabih, površnih in škodljivih ter ustavno nedopustnih sprememb zakona. 

Zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS (št.: U-I98/04 z dne 9.11.2007) je potrebno spremeniti le 26. člen ter šesti in osmi odstavek 29. člena veljavnega lovskega zakona. Predlagane spremembe so precej bolj obširne, a kljub temu nezadostne, da bi odpravile nekatere pomanjkljivosti veljavnega zakona. Pri vsem tem je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da predlagatelj zlorablja hitri postopek za uveljavitev posameznih zelo slabih, površnih in škodljivih ter ustavno nedopustnih sprememb zakona. Lovci se sprašujemo, zakaj takšno spreminjanje po hitrem postopku, še zlasti ker z novelo zakona niso rešene nekatere pomembne sistemske pomanjkljivosti iz veljavnega zakona? Predvsem pa ne razumemo, zakaj povsem neutemeljen predlog za skrajšanje koncesijske dobe na 10 let, kar je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, ki je v 6. točki odločbe ugotovilo, da 25. člen veljavnega lovskega zakona, ki določa 20-letno koncesijo, ni v neskladju z ustavo.

Tako lovci, kot priznani strokovnjaki s področja gozdarstva, biologije, ekologije in naravovarstva, odločno nasprotujemo spreminjanju 14. člena veljavnega zakona, s katerim se uvajajo skupni dolgoročni gozdarski in lovski načrti. Gozd namreč pokriva le nekaj več kot polovico Slovenije oziroma življenjskega prostora divjadi. Za razvoj gozda sta od velikega števila divjadi izraziteje pomembni le jelenjad in srnjad. Posamezne vrste divjadi sploh ne živijo v gozdnem prostoru ali pa nimajo neposrednega vpliva na gozd in gozdni prostor. Tudi lovsko upravljavska območja, za katere izdeluje kvalitetne dolgoročne lovske načrte Zavod za gozdove Slovenije, se ne ujemajo z gozdnogospodarskimi območji, za katere se izdelujejo dolgoročni gozdarski načrti. Prav tako je pomembno dejstvo to, da je odgovornost za upravljanje z velikimi zvermi, kot so medved, volk in ris, že v neposredni pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Načrtovanje trajnostnega gospodarjenja z divjadjo bo tudi zaradi EU zahtevalo poleg gozdarskega vse več drugih znanj. Zato je nujno, da ostane izdelava dolgoročnih lovskih načrtov ločena od obsežnih gozdarskih načrtov znotraj Zavoda za gozdove Slovenije, kot to velja po veljavnem zakonu. Če v Zavodu za gozdove ni možno in smeselno izdelovati ločenih dolgoročnih načrtov za lovstvo zaradi prevelikih stroškov, predlagamo, da se lovsko načrtovanje dolgoročno sistemsko uredi v okviru samostojnega zavoda za lovstvo, v katerem bodo sodelovali tudi strokovnjaki oziroma specialisti s področja znanj o biologiji in ekologiji divjadi. Predlagana sprememba le zaradi navidezne racionalizacije načrtovanja, ki ji nasprotujejo celo strokovnjaki Zavoda za gozdove Slovenije, ki so zadolženi za izdelavo dolgoročnih lovskih načrtov, je izrazito slaba, prinaša veliko zmešnjave in nepreglednosti. Več 100 strani obsegajoči skupni načrti bodo postali za lovce in druge uporabnike prostora povsem nepregledni, neuporabni in le mrtve številke ter črke na papirju.

Za divjad in slovensko lovstvo so najbolj zaskrbljujoče in škodljive spremembe 25. in 26. člena lovskega zakona.

Dolgoročno sonaravno trajnostno gospodarjenje z divjadjo, brez izrazito negativnih posledic za populacije divjadi in za ohranitev divjadi kot naravnega bogastva, je lahko uspešno le na dovolj velikih površinah in na dolgi rok. Koncesijska razmerja na naravnih bogastvih se v EU in tudi v Republiki Sloveniji podeljujejo najmanj za 20 let (na gozdovih, vodah, sladkovodno ribištvo celo 30 let). Zaradi dolgoročnih naravovarstvenih razlogov je v javnem interesu, da je upravljanje z divjadjo dolgoročno čimbolj stabilno in strokovno. Koncesija na naravnih dobrinah se načeloma podeljuje takrat, ko obstajajo posebni razlogi varovanja naravnega bogastva, ki so v javnem interesu. Predlagano skrajšanje trajanja koncesijskega razmerja na največ za 10 let, kot določa novi predlog ZDLov-1A, ali na 10 let, kot s sprejetim amandmajem predlaga matični odbor državnega zbora, pomeni, da stopajo tudi pri upravljanju z divjadjo v ospredje izrazito kratkoročni, špekulativni interesi kapitala. Za predlagane spremembe sicer predlagatelj navaja nekatere razloge, ki pa niso preveč resni in utemeljeni ali pa so v nasprotju sami s seboj. Tako je v uvodni predstavitvi sprememb lovskega zakona na odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano DZ minister Jarc kot utemeljitev zakaj skrajšanje koncesije na 10 let povedal: »Zelo pomembno je dejstvo, da podelitev koncesij za 10 let sovpada z dolgoročnim načrtovanjem v lovstvu in gozdarstvu, kjer se določijo dolgoročne usmeritve za trajnostno gospodarjenje s posamezno vrsto divjadi in njenim okoljem«. Če je to res tako pomembno, zakaj ministrstvo ni predlagalo podelitve prve koncesije vsaj do leta 2021, to je vsaj za 13 let, oziroma za obdobje, ko bodo začeli veljati novi dolgoročni 10-letni načrti za gozdarstvo in lovstvo. V nasprotnem primeru podelitev koncesije ne sovpada z dolgoročnim načrtovanjem, kar bi naj bil po mnenju ministra ključni in praktično edini utemeljen razlog za krajšanje koncesijske dobe. Navedbe ministra Jarca očitno ne držijo. Tudi utemeljitve direktorja direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo g. Drašlerja, v katerih navaja, da je razlog za krajšanje koncesije biologija divjadi, niso prepričljive in utemeljene. Če bi res upoštevali biologijo divjadi, potem bi morala trajati koncesija najmanj 20 let, saj ima veliko najpomembnejših vrst divjadi v povprečju življenjsko dobo 20 in več let (jelenjad, gams, divji prašič...). Še bolj nesmiselna je primerjava s sladkovodnim ribištvom, kjer je isto ministrstvo utemeljilo uzakonitev 30-letne koncesije, čeprav bi zaradi biologije rib lahko predlagali 5-letno koncesijo. Pristojno ministrstvo tako ni navedlo niti enega utemeljenega razloga za krajšanje koncesijske dobe, še zlasti pa ne utemeljitve z na javnem interesu utemeljenim razlogom. To kaže na zelo nesistematično in površno ter izrazito pristransko - arbitrarno in politično motivirano spreminjanje zakona. Predlagano skrajšanje koncesijske dobe pomeni tudi bistveno manj ugodno urejanje upravljanja z divjadjo, kot to velja za druga naravna bogastva in kar določajo drugi zakoni (zakon o varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o vodah). Gre torej za nedopustno in nesistemsko odstopanje od temeljnih načelih podeljevanja koncesij v državi. Predlagatelj s predlagano spremembo,  ki skrajšuje čas za katerega se podeli koncesija, ustavno nedopustno posega v pridobljene pravice lovskih družin (pravica dosedanjih upravljavcev lovišč do prednostne podelitve koncesije najmanj za čas, ki ustreza amortizacijski dobi za tehnične objekte v loviščih) in jim dejansko krade pravico, do katere so, glede na pravni red v državi, nesporno opravičeni že vse od začetka leta 2005 dalje.

Glede spremembe 26. člena zakona je minister Jarc pri predstavitvi zakona na pristojnem odboru DZ povedal, da bodo prednostni upravičenci pri ponovni podelitvi koncesije »praviloma kar vse lovske družine« saj imajo le te večji del članov, ki imajo zemljišča in gozdove na območju lovišč. Ta trditev ne drži in je bistveno drugačna kot piše v uradni obrazložitvi k zakonu, kjer je glede na predlagano zakonsko normo pravilno navedeno, da bodo imeli lastniki zemljišč in gozdov, ki se lahko in se bodo registrirali kot pravne osebe (lovsko družino lahko ustanovijo trije lastniki), »prednost pri pridobitvi koncesije v razmerju do drugih lovskih družin«. Če torej natančno preberemo besedilo nove prve točke 26. člena, lahko ugotovimo, da bo kot prva upravičenka prednostno uveljavljala pravico do koncesije tista lovska družina, ki ima večji del članov, ki so lastniki zemljišč in gozdov. Ker lahko, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS (št.: U-I98/04 z dne 9.11.2007) in zakonom o društvih, lovsko družino ustanovijo že samo trije člani, ni težko predvideti, da bodo v interesu kapitala, praviloma kar po trije lovci, ki so hkrati lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča, ki je predmet razpisa koncesije, množično ustanavljali nove lovske družine. Na ta način bodo imele take - špekulativno ustanovljene lovske družine 100% del članov, ki so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišč. S tem bodo pridobile prednost pri ponovni podelitvi koncesije pred vsemi obstoječimi lovskimi družinami, ki imajo v svojih vrstah veliko število lovcev (ne pa 100% del članov), ki so lastniki zemljišč in gozdov.
Glede na navedena dejstva prinaša predlagana sprememba pri ponovni podelitvi koncesije veliko priložnost za vse tiste, ki želijo »zasebna lovišča«. Dejansko se s to spremembo uzakonja možnost, da se lahko trije lovci, ki se kot lastniki zemljišč in gozdov organizirajo v lovsko družino in prednostno pridobijo koncesijo za večino posameznih lovišč v državi. Takšen način vrstnega reda podeljevanja koncesije dejansko omogoča neko obliko zasebnega zakupa lovišč. To pa je v popolnem nasprotju s tem kar javno govori minister Jarc. Če je resnični namen ministrstva le uskladitev zakona z odločbo Ustavnega sodišča in če se pri tem želi zagotoviti določeno prednost oziroma večjo enakopravnost številnih lastnikov zemljišč in gozdov pri razpisu koncesije, kar je po besedah ministra osnovni namen predlagane spremembe, bi morali besedilo »večji del« v 2. točki 26. člena ZDLov-1 nadomestili z besedilom »večje število«. Takšno besedilo v zakonski normi bi pomenilo, da zakonodajalec podpira enakopravnost številnih manjših kmečkih lastnikov kmetijskih zemljišč in gozdov do lovskega udejstvovanja - preko organiziranega članstva v lovskih družinah (ne favorizira špekulante, posamezne veleposestnike in peščico drugih večjih lastnikov) in da še naprej podpira množičnost, kot temeljno vrednoto slovenskega lovstva. Pri nadaljnjih podelitvah koncesije bi bile tako v prednosti tiste lovske družine, ki imajo oziroma bodo imele med svojimi člani ne le večji del, ampak absolutno večje število članov, ki so hkrati lastniki zemljišč in gozdov. S tem bi se dodatno okrepil interes, da se v članstvo lovskih družin vključi čim večje število lastnikov zemljišč in gozdov, kar je bilo in bo dolgoročno zelo pomembno za slovensko lovstvo.

Če ni namen predlagane spremembe določb 26. člena lovskega zakona diskriminacija in  onemogočanje obstoječih lovskih družin (obstoječe lovske družine imajo povprečno več kot 50 članov), do enakopravnega sodelovanja v natečajih za ponovno podelitev koncesije, potem bi seveda moralo ministrstvo, glede na odločbo ustavnega sodišča s katero je razveljavljen del 65. člena zakona (najmanj 15), predlagati dopolnitev drugega odstavka 25. člena zakona. Za prvim stavkom »Koncesionar je lovska družina, ki trajnostno gospodari z divjadjo.« bi morali dodati stavek: »Lovska družina, ki želi pridobiti koncesijo za trajnostno gospodarjenje z divjadjo mora imeti  najmanj 30 članov oziroma najmanj enega člana na 100 ha lovne površine, če je lovišče manjše od 3000 ha lovne površine« (podobno določbo ima tretji odstavek 30. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu). Obljubam ministrstva, da bo to vprašanje kasneje ustrezno rešeno v koncesijski uredbi - v pogojih, ki jih mora izpolnjevati koncesionar, ni mogoče zaupati. Brez ustrezne zakonske podlage Vlada nima pristojnosti za predpisovanje takšnih pogojev, ki bi omejevali pravice posameznih lovskih družin do pridobitve koncesije glede na število njihovih članov. Takšne določbe koncesijskega akta bi bile arbitrarne in s tem neustavne, saj bi bile v nasprotju s četrtim odstavkom 25. člena lovskega zakona, ki določa oziroma dopušča možnost, da lahko koncesionar (če nima dovolj članov za izvedbo vseh nalog) odda tretjim osebam izvedbo posameznih ukrepov in nalog.

Tudi predlagane spremembe k 29. členu zakona so, kot je pravilno ugotovila in opozorila zakonodajno pravna služba DZ, sistemsko neustrezne. Predlagatelj niti v uvodu predloga zakona niti v obrazložitvi tega člena ni pojasnil razlogov za odstop predlagane ureditve od sistemske v ZVO-1. Predlagatelj s predlaganimi spremembami torej ne zna ali noče zadostiti pravnemu redu v državi in zahtevi iz odločbe ustavnega sodišča. Za lovce je najbolj sporno dejstvo, da je predlagatelj s črtanjem in noveliranjem ostalih odstavkov 29. člena zakona, za katere je ustavno sodišče ugotovilo, da niso v neskladju z ustavo, nedopustno odstopil od sistemskih rešitev v veljavnem zakonu. Te so po mnenju lovcev kjučne pri prehodu od obstoječih - pridobljenih pravic iz upravljanja z divjadjo kot družbeno lastnino, v upravljanje z divjadjo kot državno lastnino, na osnovi pravic koncesijskega značaja. Predlagano novo določilo tretjega odstavka 29. člena, ki ne upošteva osnove za izračun koncesije tako, da se od koncesijske dajatve odšteje izplačana škoda po divjadi in vrednost opravljenih biotehniških del, bo imelo izrazito negativne posledice za lovišča po izteku prednostne podelitve koncesije dosedanjim upravljavcem lovišč. V času 20-letno koncesijske dobe, ki ustreza povprečni amortizacijski dobi obstoječih tehničnih objektov v loviščih, bi se praviloma v celoti amortizirala vrednost teh naprav. S tekočim letnim obračunom koncesije na način, da se upošteva odbitna postavka od koncesijske dajatve za vlaganja v tehnične objekte, bi vsi novi objekti postali sestavni del lovišč. V nasprotnem primeru so in bodo ti objekti ostali nesporna lastnina posameznih lovskih družin. Lovske družine vodijo te objekte in naprave (preže, krmišča ipd.), skladno z računovodskimi standardi, v svojih poslovnih knjigah kot lastna osnovna sredstva z 20 ali 30-letno amortizacijsko dobo.
                               
Zaradi predlagane nesistemske in slabo premišljene spremembe zakona bodo vsi tehnični objekti v loviščih ostali kot osnovna sredstva v lasti dosedanjih upravljavcev tudi po izteku prve podelitve koncesije. Ali se predlagatelj zaveda posledic in resnih konfliktov ter nepotrebne gospodarske škode, ki bo nastala v primerih, ko se po izteku koncesije novi in stari koncesionar ne bosta uspela dogovoriti za odškodnino za te objekte?

Ministrstvo je kot predlagatelj sprememb zakona predlagalo tudi spremembo 67. člena zakona, s katerim bi, kar mora biti v javnem interesu in interesu države, na ustrezen način uredili pravni status območnih združenj upravljavcev lovišč, ki glede na zakon opravljajo najpomembnejše javne naloge s področja strokovnih vprašanj upravljanja z divjadjo in lovišči, nekatere od teh tudi kot javno pooblastilo. Predlagana rešitev je ena izmed nujnejših, a so jo presenetljivo - zaradi kupčije z LZS, s sprejetim amandmajem na odboru DZ zavrnili celo koalicijski poslanci. Območno združenje upravljavcev lovišč je obvezna lovska organizacija po določbah ZDLov-1 ( šesti odstavek 4. člena zakona ). OZUL-u določa osnovne naloge zakon, in sicer v tretjem odstavku 16. člena ter v 67. členu. Naloge, ki jih opravlja OZUL v javnem interesu so določene v četrtem odstavku 21. člena. Te naloge opravlja OZUL kot javno pooblastilo ( četrta alinea prvega odstavka 22. člena ). Na podlagi temeljne določbe, ki velja za OZUL (67. člen ZDLov-1) in drugih (člen 4/6, člen 16/3, člen 21/4, člen 22, člen 46, člen 64, člen 65/8 in 9) je vsebinsko nedvoumno jasno, da je OZUL pravna oseba. OZUL je:
-    obvezna lovska organizacija
-    vanjo se morajo obvezno združevati upravljavci lovišč (torej gre za  zvezo pravnih oseb, ki je s tem sama po sebi pravna oseba, če so njeni združevalni subjekti pravne osebe, kar LD in LPN so in ne gre za strokovno posvetovalno konferenčno telo),
-    OZUL ima zakonsko predpisane organe, predpisana je mandatna doba organov,
-    zakonsko so določene pristojnosti OZUL-a, relacije do ZGS, LZS in upravljavcev,
-    zakonsko je predpisano financiranje OZUL-ov oziroma so določeni finančni viri,
-    z zakonom in podzakonskimi akti je določena sistemska udeležba OZUL-a pri načrtovanju v sodelovanju z ZGS in drugimi ter pri kategorizaciji odstrela in izgub,
-    OZUL je lahko predlagatelj ukinitve lovske družine,
-    v primeru prenehanja LD premoženje LD pripade OZUL-u oziroma LZS (le kako bi premoženje pripadlo združbi, ki ni pravna oseba?),
-    OZUL ni nadomestilo sedanjih področnih lovskih zvez, ki niso lovske organizacije in delujejo izključno na pogodbeni, prostovoljni in društveni osnovi.
Kdor zanika gornje vsebine in sestavine, ki tvorijo pravno osebnost OZUL-a, deluje v nasprotju z ZDLov-1 in temeljnimi pravnimi pravili oziroma načeli države.

Na koncu se lovci sprašujemo zakaj pristojno ministrstvo v predlogu sprememb zakona ni predlagalo tudi nujno ureditev pravnega statusa Lovske zveze Slovenije, ki je po lovskem zakonu določena za lovsko organizacijo. Po 66. členu zakona se morajo v LZS obvezno združevati vse lovske družine. Ker je temeljno načelo Zakona o društvih prostovoljnost - to določa tudi 42. člen Ustave, LZS na podlagi z lovskim zakonom predpisanega obveznega članstva lovskih družin, glede na pravni red v državi, ne more zadržati statusa pravne osebe po novem zakonu o društvih. To je mogoče sklepati tudi na podlagi že sprejete odločitve Ministrstva za notranje zadeve, ki je v podobnem primeru - zaradi z zakonom določenega obveznega članstva, že razveljavilo registracijo OZUL po zakonu o društvih. Ker veljavni lovski zakon lovski zvezi ni določil statusa pravne osebe, niti roka do kdaj mora uskladiti svojo organiziranost z določbami lovskega zakona, je nastala pravna praznina, ki povzroča številne konflikte in težave na področju delovanja lovskih organizacij. Posledica navedene pravne praznine je dejstvo, da se lovska zveza praktično že skoraj tri leta ukvarja sama s seboj in s problemi notranje organiziranosti, pa ji še vedno ni uspelo ustrezno zagotoviti neposrednega članstva vseh lovskih družin v LZS, čeprav to zapoveduje zakon. Kdaj in kako, če ne s spremembo zakona, bo ministrstvo ukrepalo za ureditev teh razmer v LZS? Ali na ministrstvu ne vedo, da je ravno zaradi teh nejasnosti, kot uradni zakoniti zastopnik LZS še vedno vpisan Bojan Lepičnik, čeprav mu je veljavni mandat potekel že 25.6.2005!? Po lovskem zakonu mora tudi LZS delovati zakonito in pregledno ter sama opravljati - kot javno pooblastilo, kar nekaj javnih nalog, ki pa jih vsebinsko in dejansko še vedno izvajajo področne lovske zveze. Ker le-te niso lovske organizacije ne smejo niti po zakonu in ne pogodbeno - na podlagi prenosa nalog iz LZS na področne zveze, opravljati te naloge in pooblastila. Povsem nedopustno in nesprejemljivo je dejstvo, da lahko te zveze - na podlagi določb novega temeljnega akta LZS (10.člen  Pravil LZS) dejansko izvajajo celo javna pooblastila, ki so po določbah zakona izrecno podeljena LZS (izobraževanje za lovce in lovske čuvaje) in jih v nobenem primeru ni mogoče prenašati na drugo pravno osebo.

Vsa navedena dejstva kažejo, da predlagatelj, glede na odločbo ustavnega sodišča, ni pripravil ustreznih sprememb zakona, zato vas spoštovani poslanci prosimo, da prisluhnete tudi  argumentom lovcem, zavrnete dolgoročno zelo škodljive spremembe lovskega zakona in naložite pristojnemu ministrstvu, da pripravi ustreznejšo novelo lovskega zakona.