Gams se je ofnou

Gams se je ofnou, zato je blo treba zarana v strmino.

Ob 6h pride stara koza, brez mladiča. Pasem jo eno uro. Je stara nad 10 let? Je mogoče mladič za grebenom še v špampku ...

Takole so razmišljali naši Lovci ob otvoritvi sezone na gamsa v največji vročini. Edini so si, da je tudi brez strela lov lahko lep in darilo Diane neprecenljivo.

Tarfila:
Gams se je ofnou, zato je blo treba zarana v strmino. Ob 6h pride stara koza, brez mladiča. Pasem jo eno uro. Je stara nad 10 let? Je mogoče mladič za grebenom še v špampku? Pod njo se pripase mlajša, 2-3 letna kozica na 10 metrov. Na tako blizu jo lahko proučujem iz vseh profilov. Jo je nekako bolj škoda kot njene tete zgoraj. Puška zopet ostro meri "donno vechio" zgoraj. Premalo je še sivine po njenem telesu, obrazna maska še nima dovolj neostrih robov in glava je premalo škatlasta. Verjetno 8-10 letna. Spodaj v grmovju zavreščijo šoje, obe kozi počasi odideta. Sonce me obsveti in bogatejši se vrnem v dolino.

Mugo:
Še v temi odhitim v breg in se namestim na rob melišča. Ko se nekoliko premikam, da bi se dobro namestil, me kljub temi že ožvižga gams, ki se skriva v goščavi nad mano. Nekaj časa uživam v zvokih pohov in drugih nočnih razgrajačev, ko mrak začne bežati pred dnevom. Zadnji polhi pribrzijo po bukvi za mano na tla in v polšno.
Kmalu ko se zdani zagledam gamsa, ki gre čez melišče kakih 200m nad mano. Stara koza, tipične sive barve z zelo visokimi tankimi roglji, čakam, kdaj pride za njo še mladina. Pride še ena odrasla žival, nič mlajša, bolj čokata, z nižjimi roglji, nisem se ji preveč posvečal, "še ena koza", si rečem in čakam da pride za njima še kak letnik in kozlič, da vidim, če bo kak majhen in primeren za odstrel. Obstojita v melišču in se začneta pomikati navzgor, za njima pa nič. V minuti sta na vrhu melišča kjer se začenja grmovje, razdalja je kakih 250m, ugotovim, da mladine ni zadaj. Začnem se odločati, če bi streljal, pa si premislim, bom drugič, ko bom bolj siguren, da sta sami in bo strel bolj čist.
Čakam še uro in pol, ker ni nič, jo mahnem navzgor za gamsoma, če se mi morebiti posreči ju zalesti. Po 300m naravnost navzgor me ožvižga. Hitro jo začnem iskati, malo se premaknem in ju opazim. Poiščem naslon za puško, razdalja okrog 100m, skozi strelni daljnogled jo še enkart pogledam, stara koza brez kozliča, primerna! Pomerim in zadnji trenutek gre naprej v rušje. Pogledam drugo kozo, pa saj to ni koza, kozel je in to star!! Hitro pomerim in enako kot koza se tudi on zadnji trenutek premakne v rušje.
Pa drugič! Že videti dve taki živali je lepo! Zahvalim se Diani za lep začetek dneva in že se spuščam proti dolini...

Bokarca:
Razdražen od mesta in vročine se včeraj odločim oditi domov, med hribe. Pridem zvečer, pozdravim domače in pripravim vse za jutranji lov. Ves napet se zbudim že sredi noči, a ura pove da še ni čas...Zjutraj hitim po vijugavi stezici in povzročam ogromen hrup; tema in suhe veje, ki jih je na stezo odložila zadnja nevihta niso idealni pogoji za tiho hojo. Zadnji del po klancu navzgor se ženem, da me kar stiska v pljučih, na vzhodu se že svetlika. Na vrhu se malo oddahnem, nenazadnje tako zadihan ne bi zadel niti slona. Nato pa počasi po grebenu navzdol in previdno opazovat vse okoli sebe. Iz nočnega spanca vržem prvega kozla, komaj 20 m pod stezo je spal in žvižgajoč se poslovi. Na travniku opazim srno, ki se mirno pase. Postojim nekaj časa, mogoče pride od kje srnjak? Nič, gremo naprej. Sledi še ena srna in že malo nejevoljen pridem skoraj do konca male planote. Tam pa le zapazim srnjaka, mirno pasočega zraven srne na jutranji rosi. Takoj bliže, skrit v mali dolinici, nato ven na hribček, kot na dlani ju imam na stotinjo metrov. Že ocenjujem srnjaka, močan, zrelih let si je priboril ta teritorij in sedaj uživa njegove sadove. Sem v idealni poziciji, križ v strelnem daljnogledu, tako hladno pravilen, leži na njegovih plečih. Samo stisniti je treba...Z desne se naenkrat začnejo pojavljati rumene pike-gamsi. Vedno več jih je, na koncu cel ducat, vseh od kozličev, ki norčavo poskakujejo do izkušene, že rahlo sive matere, ki izkušeno vodi trop. Srnjak je še vedno tam in skupaj z srno gledata gamse ter se počasi odmikata proti gozdu. A moje srce je že preveč veselo, pok bi pretrgal omamne trenutke. Končno srnjak požene srno v gozd, očitno ju je sram to početi pred gamsi. Opazujem gamse, tudi tukaj bi križ lahko našel cilj, ampak kot že tolikokrat do sedaj potisnem varovalko nazaj...Ko me nazaj grede obsije vzhajajoče jutranje sonce, sem najsrečnejši človek na svetu in se iz dna srca zahvalim Diani za popolno jutro!