Ko zmagajo lisice

Tokrat so zmagale lisice, čeprav smo imeli odlično taktiko, koncentracijo in voljo.

Glede na vse razmere, bi lahko rekli, da smo bili moralni zmagovalci, nekako tako kot po volitvah pravijo poraženci. A vemo, da v resnici so zmagale lisice in prav je tako, saj se bomo zaradi tega še lahko srečevali v gozdu, tako mi kot lisice.

Če drži pregovor, da se po jutru dan pozna, je morala biti naša mala lovska odprava štirih nepoboljšljivih jagrov videti zjutraj kaj nenavadna, ko smo sedeli v malem lokalu na OMW, gledali nalive dežja in modrovali, kako bomo lovili lisice z zvesto pasjo pomočnico Boo. Pametnejši smo bili v svojih smelih načrtih, kam vse bomo šili, bolj je dež kazal svojo moč. Prvemu čaju je sledil še naslednji, nekateri smo naročili tretjega. A dež še vedno ni hotel sodelovati, zato so nam prihajali na misel izreki, da pravi ljudje itak nismo iz cukra, kaj šele če smo zagrizeni jagri. V korajžo nam je bila tudi misel iz knjige Lovčeva žena, kjer gospa zapiše možev izrek, da za lovca ni neprimernega vremena, lahko je samo neprimerna obleka.

Opogumljeni s takimi bodrilnimi mislimi, smo se vseeno odpravili proti imenitnim komendskim in cerkljanskim gozdovom. Tako smo se nabrušeni in polni lovskih pričakovanj odpravili do prvih lukenj, kjer nam je Boa navkljub naši zagnanosti, ki je bila na visokem nivoju, kmalu dopovedala, da v na videz obetavnih in imenitnih luknjah, trenutno nihče ne prebiva. Tudi na naslednjih luknjah, kak km severneje, smo se nadvse strumno postavili po predhodno natančno razdelanem taktičnem načrtu in zrli nad rjave madeža pred luknjami, kjer so se še nedavno valjale zvitorepke. Ne glede na našo koncentracijo in zagnanost, nas je psička kaj hitro ohladila, ko se je postavila pred luknje in zrla v nas, češ, pojdite noter, če hočete, meni se v prazne luknje ne da. Glede na to, da nas je Boa že mnogokrat razveselila s svojim znanjem in vztrajnostjo, nas pripeljala do plena, kadar pa so bile luknje prazne, nam je to tudi ekspresno sporočila, nihče ni bil tako nespameten, da bi ugovarjal strastni lovki na lisice. Na naslednjih dveh luknjah so spet zmagovale lisice, ki ali niso prišle ven oz. sploh niso obiskale podzemnega bivališča. Tako smo že začeli verjeti, da se lisice norčujejo iz nas, ker nočejo v luknje in se po tej moči raje sprehajajo ali poležavajo na planem.

Seveda pravim jagrom volja in lovska strast ne sme kar tako splahneti, če sploh kdaj, zato smo sklenili – navkljub spoznanju, da lisice ne sodelujejo –, da se bomo odpravili še na ene, tokrat zadnje luknje. Najizkušenejši, obenem vodnik Boe, ki tudi najbolj pozna teren, je strumno stopal naprej, na jermenu vodil psičko, kar pred sabo zagleda, kako v zavetju nekaj metrov pred nami leži lisica, nas prevzetno pogleda, ker smo imeli prazne puške in nam izgine spred oči. Kljub temu, da smo mislili, kako je pobegnila v najbližje luknje, nam je Boa spet pokazala, da so luknje prazne. Vsakdo mora vedeti, kdaj je dovolj in kdaj je potrebno odnehati in tako smo tudi mi po temeljitem premisleku, številnih preizkusih, analizi stanja in izkušnjah ugotovili: dovolj je, odnehati bo treba, gremo do avtomobila. Malo pred avtom, se je psička ustavila pred luknjami, ki ponavadi niso aktivne in se brez povelja podala v podzemni labirint. Stopili smo nazaj, malo bolj nejeverno gledali, saj se to ni ujemalo z našim sklepanjem in taktiko in ko smo bili verjetno najbolj nejeverni, češ, saj nič ne bo, se z nami ni strinjala ne Boa ne lisici, ki sta sunkovito planili iz luknje. Padli so streli naših najboljših strelcev, vendar je pod streli padla le veja z grmovja, zato se je za zadnjo lisico pognala še Boa, da bi vsaj ona rešila situacijo. Ena od zvitorepk nam je prav izzivalno zaokrožila še za hrbtom in v lepem teku odbrzela, za hrbtom tistega, ki je imel že prazno puško, drugemu je bil le ta v napoto za varen strel, tretji in četrti sva bila predaleč za učinkovit strel … Sicer smo v dobri veri, da je lisica vseeno zadeta, saj ne moremo kar tako faliti, pregledali okolico. A smo na koncu morali vseeno iti do ceste prazni, z rezultatom 2:0 za lisice. A ker tudi volja in vztrajnost nekaj pomenita, še posebej v takem vremenu, smo svoje podvige ovekovečili s skupinsko sliko.

Tokrat so zmagale lisice, čeprav smo imeli odlično taktiko, koncentracijo in voljo. Glede na vse razmere, bi lahko rekli, da smo bili moralni zmagovalci, nekako tako kot po volitvah pravijo poraženci. A vemo, da so v resnici so zmagale lisice in prav je tako, saj se bomo zaradi tega še lahko srečevali v gozdu, tako mi kot lisice.

Danasnji lov smo posvetili naši dragi lovski tovarišici Clary, ki na žalost zaradi bolezni tokrat ni mogla iti z nami.