Lisica
Lisica (Vulpes vulpes)
Ta zvitorepa premetenka z značilnim rdeče rjavim kožuhom in košatim repom je najbolj razširjena prostoživeča zver , ki naseljuje celotno Evrazijo, Severno afriko, Aljasko in Kanado s precejšnjim delom ZDA. V 19. stoletju je bila prepeljana tudi v Avstralijo.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Lisica, ki jo ne samo po gozdovih srečujemo v naših krajih in jo na angleško govorečem področju po značilni barvi kožuha poimenujejo za rdečo lisico, je največja predstavnica rodu lisic. V svetu na različnih področjih dosegajo odrasle lisice težo med 3. in 11. kilogrami. Najtežje se pojavljajo v mrzlih krajih Kanade in Aljaske, kjer njihova vitka telesa dosežejo dolžine do 90 cm. Značilno rjasto rdeče obarvan kožušček je na spodnji strani bel, vršički zelo gibljivih ušes in tačke pa so črno obarvane. Srečujemo osebke, ki odstopajo v odtemkih in so temnejši ali svetlejši. Oči so rumene do temno zlate barve s pokončnimi zenicami enakimi kot pri domačih mačkah. Košat, 35 do 50 cm dolg rep z značilno svetlo konico pripomore k ravnotežju v gibanju in značilnih skokih s katerimi kar nekako "po mačje" lovi manjši plen. Močne noge v lovu ali begu poženejo gibčno telo do hitrosti 72km/uro.
Lisica je prilagodljiva žival, ki se dobro znajde v različnih okoljih, tako v preriji kot gozdovih. Zadržuje se pretežno v nižjih nadmorskih področjih, v gorah je redka. Vedno bolj pa se prilagaja urbanim področjem in jo najdemo marsikje tudi že po mestih, kjer se skriva po parkih, rečnih nabrežjih in vrtovih, ponoči pa se podaja na plenilske pohode za mestnimi glodalci in brskanje po smeteh ali praznenje posod s hrano namenjeno domačim živalim.
Lisica je pretežno mesojeda žival, ki se hrani s plenom, ki ga mora ujeti in je v razponu od malih žužkov na travnikih, črvov, žab, plazilcev, miši, ptičev z njihovimi jajci vred, pa do zajcev in celo dokaj velikih srninih mladičev. Kjer ima priliko, lovi in se hrani tudi z ribami. Največji del prehrane (skoraj 90%) pa predstavlajo glodalci, torej miši ipd. Loti pa se tudi različnih gozdnih sadežev, jagodičja in sadja. Lisica se ne odreče mrhovini, nasprotno, vonj po razpadajočem mesu jo bo privabil na njej slastno pojedino, če je le kje v bližini. Na ta način opravlja dobrodošlo sanitarno vlogo v okoljih kjer se pojavlja.
Na lov se običajno odpravljajo same. Sodelovanje več lisic pri lovu je izjema in zelo redko opaženo. Z izvrstnim sluhom izsledijo majhne živali v travi in s visokim skokom se poženejo zviška na žrtev. Lahko pa se tudi nizko plazijo in čakajo plen, da se jim približa in ga potem ujamejo v hitrem in silovitem napadu. To taktiko običajno uporabijo pri zajcih in podobnem plenu. Lov izvaja predvsem v mraku in ponoči. Pri lovu se le redko giblje v eni smeri. Običajno križari po področju, dela ovinke in kljuke in s svojim izvrstnim sluhom in vohom opreza za plenom. Je zelo previdna in ob sumljivem šumu ali vonju pobegne, a se včasih vrne preveriti, kaj jo je prestrašilo.
Lisice imajo za njihovo telo relativno majhen želodec in v primerjavi z volkovi in psi pojedo pol manj, to je približno 10% lastne teže. Temu je tudi prirejen njihov način lova, saj ves čas stikajo po travnikoh in gozdovih in se sproti hranijo z malim plenom v obliki raznih hroščev, mravelj, žab, črvov in podobno. Do svojega plena se vedejo zelo posestno in ga z izjemo pri dvorjenju ali hranjenju mladičev ne delijo z ostalimi.
V času obilja plena ga zakopljejo v plitvo izkopane luknje v tleh kjer ga hranijo za lačne dni. Te shrambe razporedijo širom svojega območja, da tako zmanjšajo izgube, če njihove zaloge odkrijejo druge živali in jih izpraznijo.
Lisice v svojem okolju tekmujejo z jazbecem pri iskanju hrane, ki jima je v veliki meri skupna. Kljub temu, da se dogaja, da jazbec poje mladiče lisice, je agresija med predstavniki teh dveh vrst bolj izjema kot pravilo. Lahko si celo delita brlog, saj lisici ustreza delo, ki ga pri kopanju rovov zlahka opravi godrnjavi jazbec.
Neobičajno je tudi, da bi lisico uplenil ris, vendar pa jo izriva iz območja, kjer se pojavlja. Prav tako jo ogroža tudi šakal, ki se vedno bolj pojavlja tudi v Sloveniji.
Mora pa se lisica bati direktnih napadov orla, kakor tudi volka in celo medveda, saj ji ti ne prizanašajo in predstavlja njihov plen. Mladiči pa lahko postanejo še plen kragulja in velike uharice.
Na svojem področju, ki je določeno s prehransko zmožnostjo na površino od 10 pa do 50 kvadratnih kilometrov, se lisice večji del leta obnašajo samotarsko in se le pozimi družijo med seboj. Takrat, januarja in februarja poteka tudi gonja z značilnim oglašanjem. Lisičje samotarstvo takrat popusti in več samčkov se poteguje za naklonjenost lisičke. Samci se za naklonjenost samice divje spopadajo. V tem času popusti tudi njihova previdnost in se jih lažje opazi tudi podnevi. Parček, ki se najde se druži celo življenje (monogamija) in sodeluje pri vzreji mladičev, katere pa imata po navedbah nekaterih raziskovalcev iz še nepojasnjenih vzrokov vedno na drugem mestu v drugem brlogu. Medtem ko nekateri navajajo, da je isti brlog uporabljalo več rodov.
Brlog, namenjen kotitvi lisica nastelje z mehko dlako, ki si jo napuli okoli seskov in jih tako razgali. Samček samico zalaga s hrano pred in po kotitvi, sicer pa samico pušča pri miru samo z njenimi 4 do 6 mladičev. Običajno število po 52 dnevni brejosti skotenih mladičev je 5, a se zgodi, da je v brlogu tudi 10 ali največ 12 do dva tedna slepih in 150gramov težkih mladih lisičk. Po dveh tednih že raziskujejo okolico, po desetih pa so odstavljeni od matere. Vmes potrebe po hrani izredno narastejo, zato mati lahko opazimo na lovu tudi sredi belega dne, še posebej če je ponudba hrane manjša. Jeseni istega leta si morajo mladiči poiskati svoja področja in poskrbeti za lastne brloge. Najsrečnejše bodo doživele 10 do 12 let.
Lisičje domovanje je sestavljeno iz več brlogov. Prav rade se naselijo v že izkopane, tiste ki so jih izkopali jazbeci ali svizci, izkopljejo pa jih tudi same. Največji brlog uporabljajo za zimsko prebivališče in poleganje in vzrejo mladičev. Manjše brloge pa uporablja za beg pred drugimi plenilci in za skrivanje viškov hrane. Običajno jih med seboj povezujejo razvejani rovi. Svoje področje lisica oznči (markira) z izločki vonjalnih žlez ob repu.
Lisice med seboj komunicirajo z govorico telesa in dokaj širokim naborom različnega oglašanja. In seveda tudi z vonjavami, urinom in fekalijami s katerimi označujejo svoja področja in hrano.
Odnos ljudi do lisice je različen. Od prijateljskega pa do izrazito sovražno nastrojenega. Lisice so s svojim načinom življenja in prehranjevanja nujno potreben sestavni del okolja a predstavljajo tudi nevarnost za človeka. Predvsem s prenašanjem smrtonosnega virusa gozdne stekline in s povzročanjem škode na domačih živalih. Podoba lisice s kuro v gobcu je že tradicija v marsikateri slikanici. Je pa tudi lepa folklorna prispodoba zvitosti in premetenosti. Prisotnost lisice se kljub urbanizaciji okolja ne zmanjšuje. Je izredno prilagodljiva zver, ki si zna poiskati svoj prostor tudi v industrijsko spremenjeni krajini.