Rjavi medved
Rjavi medved (Ursus arctos)
Rjavi medved je s težo med 100 do 700 kg največji medved Evrazije in severne Amerike. Kodiak, kot največji predstavnik vrste rjavega medveda po teži tekmuje s polarnim medvedom za naziv največjega in najmočnejšega plenilca na kopnem. Moderne DNA analize so dokazale, da so podvrste rjavega medveda iz področja Evrazije in Severne Amerike genetsko enake in da klasična razdelitev v več kot 90 podvrst pravzaprav ne velja.
Razdelitve pred časom DNA analiz so bile delane na podlagi precejšnjih razlik medvedov v velikostjo in barvi na različnih področjih. Tako so njihovi kožuhi lahko obarvani svetlo z rumenkastimi odtenki, rjavo, črno ali v kombinacijah teh barv. Dlake kožuha so različno dolge, najkrajša je na čelu in najdaljša na koncu hrbta. Topla zimska dlaka odlično varuje pred mrazom. Kot vsi medvedi tudi rjavi hodijo po podplatih in se lahko za dalj časa postavijo na zadnje noge in tako opazujejo okolico. Evrazijski rjavi medved, ki je prisoten v naših krajih je najmanjši predstavnik vrste. Največji predstavniki pa so Kodiak, Sibirski rjavi medved in rjavi medvedi na obalnih področjih Rusije in Alaske. Najtežji zabeleženi Kodiak je tehtal 1100 kg. Pri nas je odrasel samec lahko le izjemoma težji od 300 kg. Razlike v teži so pri posameznem osebku odvisne tudi od letnega časa, saj so v pomladanskem obdobju po izrabi tolšče med zimskim spanjem neizmerno lažji. Samci pa shujšajo tudi v paritvenem obdobju. Ugotavljajo, da so razlike v velikosti bolj pogojene s prehransko razpoložljivostjo kot pa z geografskimi razlikami. Medvedi dosežejo starost med 20 in 25, pa tudi 30 let. Kljub svoji okornosti in teži pa lahko medved v teku dosega hitrosti do 60km/h.
Rjavi medvedi imajo za razliko od ostalih medvedov na hrbtu mišičasto grbo. Njihova moč jim omogoča da tudi večjemu plenu z udarcem zlomijo hrbtenico. Do 15cm (pri nas 10) dolge kremplje na močnih šapah uporabljajo v glavnem za kopanje pri iskanju manjšega plena, koreninic ali pri pripravi brloga. Od drugih medvedov se rjavi prepoznavajo tudi po vbočenemu profilu glave. Samci so tudi za pol večji od samic.
Največja populacija rjavih medvedov je v Sovjetski zvezi, sledijo ZDA in Kanada. V Evropi naj bi živelo približno 14000 medvedov v več razdeljenih področjih. Na Britanskem otočju so iztrebljeni, medtem ko so v osrednji Evropi zelo redki. Na področje Pirenejev na meji med Francijo in Španijo smo za oživitev populacije iz Slovenije že prispevali nekaj ženskih osebkov, kar pa je bilo pospremljeno s sovražnimi protesti Francoskih kmetov - ovčerejcev.
Na arktičnih področjih pa se zaradi globalnega segrevanja področje rjavega medveda širi na okolje, ki je bilo do nedavnega domovanje zgolj polarnega medveda.
Kot ostali medvedi se tudi rjavi večinoma premika in hrani v nočnem času. Na redko poseljenih in neokrnjenih področjih, kjer ga ne moti navzočnost človeka pa je pretežno aktiven podnevi. Do zime morajo nabrati zadostno zalogo podkožne maščobe, ki jim omogoča, da čas zime prespijo. Zimsko spanje medvedov ni popolna hibernacija, saj se zlahka prebudijo in niso redki njihovi zimski sprehodi, po katerih se spet vrnejo v svoj brlog. Medvedke, ki v tem času kotijo se bolj zadržujejo v brlogu kot medvedje. V času prezimovanja se medvedi ne iztrebljajo, temveč odpadne snovi vgrajujejo v beljakovine v krvno plazmo. V zadnjih letih zaradi sprememb okolja opažajo, da nekateri medvedi sploh ne odidejo na zimsko spanje. Gre predvsem za mlajše osebke, ki celo zimo tavajo in iščejo hrano, nemalokrat tudi v smetnjakih v naseljih ali med malomarno odvrženimi klavnimi odpadki na obrobju vasi.
V času zgodnjega poletja se medvedi parijo. Medvedka postane spolno zrela med tretjim in petim letom. Mladi goli, slepi in brezzobi. komaj polkilogramski medvedki se skotijo pozimi med materinim zimskim spanjem. Običajno sta dva, lahko pa samo eden ali celo štirje. Pred pomladjo se s pomočjo materinega mleka zrede do 10 kg in prosto slede materi pri iskanju hrane. Le ta jih uči tehnik preživetja, kako loviti in iskati hrano in kje si narediti brlog. Mladiči se s posnemanjem materinih dejanj učijo ves čas dokler jih ne spodi ker napoči čas za novo paritev. To je običajno po dveh, lahko pa tudi do štirih letih. Medvedji mladiči so v nevarnosti pred odraslimi medvedjimi samci. Le ti lahko mladiče drugih medvedov pobijejo, zato jih mati skrbno čuva in se drugih medvedov ogiba. V tem času je tudi za človeka nevarno, če pride med mati in mladiče, saj jih ta pogumno in neustrašno brani, še posebej, če se mladič ustraši in zacvili. Sicer pa se medvedi človeku umaknejo in njihov napad predstavlja zanemarljivo nevarnost v primerjavi z vsemi ostalimi ki prežijo na nas tako v gozdu kot urbanem okolju.
Rjavi medved je vsejed. Delež rastlinske hrane dosega do 85% energetskih potreb. Uživa jagode, koreninice, čebulice, mlado listje, gobe in ostale gozdne sadeže. Priložnostno pa so spretni pri lovu rib, ki v področjih, kjer so jim na voljo predstavljajo večji delež njihove mesne prehrane, sicer pa brskajo po tleh in strohnjenih panjih za insekti, njihovimi ličinkami in malimi sesalci. V času poleganja srninih in jelenovih mladičev, pa so le ti v dokajšnji nevarnosti pred medvedovimi sistematičnim preiskovanjem travnikov in gozdnega podrastja, kjer so skriti. Ne branijo pa se medvedje mrhovine. Z nezmotljivim vohom zelo hitro odkrijejo plen drugih plenilcev in od njega odženejo tudi manjši trop volkov ali celo ob plenu pokončajo lisico. To si kot najmočnejše kopenske zveri lahko privoščijo, saj jih poleg človeka lahko ogrozi le še močnejši predstavnik lastne vrste.
S širjenjem človeka v medvedov teritorij prihaja do konflikta s to veličastno zverjo. Človeški odpadki in ostanki hrane v okolici bivališč predstavljajo lahek vir hrane za divje živali, med njimi tudi za medvede, ki se tako navajajo na človeško bližino, ki pa jo človek ne prenaša. Tudi širjenje ovčereje na področja, kjer je včasih bilo rezervirano za divje živali povzroča vedno več nasprotij kmetovalcev, ki bi zaradi ekonomskih koristi radi divjad izrinili iz naravnega okolja. Dokler so lovci lahko medveda krmili globoko v gozdovih s klavnimi odpadki, so se le ti lahko zadrževali na manjšem, njim ustreznem področju. Odkar pa je uradniška neumnost dosegla, da se ne sme več zalagati mrhovišč in divjadi krmiti z živili živalskega izvora, pa so se morali medvedje podati s trebuhom za kruhom. Tako jih sedaj najdemo tudi na obrobju večjih mest ali pa celo zatavajo vanje.
Medved je nepogrešljiv sestavni del našega okolja in ga moramo kot takega tudi ohraniti. Potrebno se bo naučiti živeti tako z medvedom kot tudi z ostalimi predstavniki velikih zveri. Izzivanje težav in programiranje konfliktov s tem, da ne pospravljamo za seboj naših smeti in da čred živine ne varujemo z ovčarskimi psi, je neodgovorno dejanje. In predvsem moramo tem zverem pustiti vsaj nekaj neokrnjenega prostora, kjer bodo lahko preživele.
Še veliko več pa se lahko naučite na spletnih straneh posvečenih projektu medvedov v Sloveniji: http://www.medvedi.si/