Šoja
Šoja (Garrulus glandarius)
Nič večja kot sraka,skrivnostna in lepa,plaha in glasna,prebivalka parkov in velikih gozdov obdarjena na peruti s kovinsko modro in črno liso, nežno prepletanje barvne mavrice, ki jo nosi na sebi, tako lepa je lahko le šoja.
| Razered: | Aves |
| Red: | Passeriformes |
| Družina: | Corvidae |
| Rod: | Garrulus |
| Vrsta: | G. glandarius |
Nič večja kot sraka, skrivnostna in lepa, plaha in glasna, prebivalka parkov in velikih gozdov obdarjena na peruti s kovinsko modro in črno liso, nežno prepletanje barvne mavrice ki jo nosi na sebi, tako lepa je lahko le šoja. Samec in samica sta enako obarvana, druge vrste se kar precej razlikujejo od naše šoje. Je pretežno rdečkasto rjave barve z ozkimi črnimi črtami po glavi. Peruti so črne z belimi lisami, krovno perje peruti pa je prav poseben dar ki ga ima šoja saj je modro s črnimi prečnimi črtami. Rep je črn odrezan naravnost, nad repom po trtici pa je bela, bela je tudi pod repom. Kljun in noge so črne barve.
Kako točno se šoja oglaša je težko določiti, saj posnema ostale ptice pevke pa ne samo pevke, izvrstno oponaša tudi kanjo. Najbolj njeno oglašanje je zagotovo hreščeče raak, pri tem oglašanju pa je zanimivo tudi to, kako naježi glavno perje, ki izgleda kot čopek. Kadar so šoje v skupinah, jih zagotovo ne bomo zgrešili, saj se oglašajo skupinsko. Življenjski prostor šoje je raznolik, obiskuje tako iglaste kot mešane gozdove, gozdičke, sadovnjake, parke. Nič nenavadnega pa ni, če obišče naselje ali mesto.
Gnezdi v gozdu na drevesu ali grmovju. Gnezdo je sestavljeno iz srednje tankih vejic v notranjosti pa postlano s travo ali mahom. Samica znese v gnezdo od sredine aprila do konca maja običajno 4 do 7 olivno zelenkastih jajc, ki imajo zlasti na debelejšem koncu tudi črte. Šoja ima lahko tudi dva zaroda v kolikor ji prvi zarod propade. Valjenje traja običajno 17 dni, šoja pa prične valiti že takoj ko zvali prvo jajce. Kljub temu ne prihaja do velikih sprememb pri odraščanju mladičev. Mladiči gnezdo zapustijo po 21. dneh. V bližini staršev pa ostanejo kar do jeseni. Hrani se z žirom, lešniki, orehi, želodi, različnimi semeni in plodovi, tudi z žuželkami in drugimi manjšimi živalmi. Ne bo se izognila niti ropanju drugih gnezd ptic pevk in mišk. V jesenskem času si dela zalogo semen in plodov, ki jih skrije v votla drevesa ali pa na tla, kar je tudi dober način širjenja drevesni vrst.
Šoja ima največ sovražnikov v času gnezdenja, saj ji zveri, kot so kuna ali podlasica, izplenita doberšen del gnezd. Nekaj gnezd propade tudi zaradi večjih neurji, ki gnezdo podre z drevesa. Odrasli šoji se ne odrečejo niti ptice ujede.
Ta prelepa ptica pa ima v zadnjem času veliko problemov s človekom. Le ta posega v njen prostor z izsekavanjem dreves, aktivnostmi v naravi in z vožnjo z motornimi kolesi. Šoja je prav v času gnezdenja še posebno zahtevna pri izbiri gnezdišča saj naravnost ljubi mir in tišino.
