Divji petelin

Divji petelin (Tetrao urogallus)

Število divjih petelinov že nekaj desetletij upada v večjem delu Evrope, tudi v Sloveniji Vsaka žival potrebuje za življenje ustrezno okolje in divji petelin ni nobena izjema.

Razred:	Aves (ptiči)
Red:	Galliformes (kure)
Družina:	Tetraonidae (koconoge kure)
Rod:	Tetrao
Vrsta:	T. urogallus

Divji petelin je največja gozdna oziroma koconoga kura, zato ga nekateri imenujejo tudi veliki petelin. Nekdaj je bil zelo pogost in priljubljena lovna ptica. Danes se je ta mogočna in skrivnostna ptica ohranila le še v odmaknjenih mirnih gozdovih na višjih nadmorskih višinah.
Normal 0 21 false false false Za divjega petelina je značilna izrazita spolna dvoličnost, kar pomeni, da se samec in samica zelo razlikujeta. Petelin je težak do 5 kg in črne in rjave barve s kovinskim leskom. Kura je kar polovico lažja in rjavkasto grahaste barve.

Divji petelin je razširjen je v obsežnih gozdovih Skandinavije in Rusije ter v gorskih gozdovih preostale Evrope. Najraje živi v prostranih starih iglastih in mešanih gozdovih z jasami in dobro razvito podrastjo borovnice. Dobro razvita podrast je za divjega petelina izjemnega pomena, ne le zaradi hranjenja ampak tudi zaradi skrivanja pred plenilci. Zlasti poleti namreč veliko časa preživi na tleh in v bujni podrasti ga plenilci mnogo težje opazijo. Hrana divjega petelina se preko leta spreminja. Pozimi se hrani predvsem z iglicami rdečega bora, jelke in smreke, poleti pa s plodovi borovnice, brusnice in maline in različnimi poganjki.

Najbolj zanimivo obdobje v življenju divjega petelina je razmnoževanje. Petelini se pozno pozimi začnejo zbirati na posebnih mestih, ki jim pravimo rastišča. Na njih se v aprilu začne skupinsko dvorjenje petelinov kuram. Zgodaj zjutraj petelini začnejo peti na drevesih, ko se zdani pa s petjem nadaljujejo na tleh. S tem tekmece opozarjajo nase in hkrati privabljajo kure, ki na rastišče pridejo nekoliko kasneje. Petje divjega petelina je glede na velikost ptice presenetljivo tiho in nenavadno, slišno le nekaj 100 metrov. Na rastiščih se petelini tudi spreletavajo in občasno spopadajo. Po nekaj tednih merjena moči naposled pride do parjenja. Večina kur se pari z najmočnejšim petelinom.

Potem je vsa nadaljnja skrb za potomstvo prepuščena kuri. Ta na tleh naredi skromno gnezdo in sicer med koreninami debelega drevesa, pod deblom podrtega drevesa ali v gostem rastju in vanj znese 6-10 jajc. Ker je gnezdo na tleh, je zelo izpostavljeno plenilcem in roparjem jajc (lisicam, kunam, jazbecem, divjemu prašiču, ...), zato je kura varovalno obarvana in zato težje opazna. Po 4 tednih valjenja se izvalijo mladiči, ki kmalu po izvalitvi sledijo materi in sami iščejo hrano. V prvih tednih se hranijo predvsem z mravljami in gosenicami. Zelo so občutljivi na slabo vreme in izpostavljeni plenilcem. Le redki dočakajo prvo zimo.

Število divjih petelinov v Sloveniji je v zadnjih desetletjih močno upadlo. V veliki meri je za to kriv človek. Mnogo njegovega življenjskega prostora je bilo uničenega z izsekavanjem starega gozda in z gradnjo gozdnih cest ter smučišč. Ta plaha ptica je tudi izjemno občutljiva na nemir. Povzročajo ga sečnja, pohodništvo, nabiralništvo gozdnih sadežev (borovnic), vožnja z motornimi vozili po gozdu,... Na nemir je zlasti občutljiv v času razmnoževanja (parjenja, valjenja in vodenja mladičev) in prezimovanja, torej od januarja do julija. Ko smo v gozdu je zato zelo pomembno, da ne povzročamo nemira. Gibamo se le po označenih planinskih poteh in ne po bližnjicah.

Več o Finžgarjevi »kraljevi ptici naših gora« si lahko pogledate na spletni strani www.petelin.info., kjer se med drugim lahko tudi preskusite tudi v reševanju testa.