Kot bi bil moj 1.del

Ne spletajo se vsa lovska prijateljstva v gozdu ali gostilni.

Tudi drugje se ljudje zelene krvi najdejo in prepoznajo. Recimo na ulici ali v večji firmi, kjer se sodelavci običajno samo pozdravljajo, tesnejših vezi pa v današnjih časih vsesplošnega hitenja ne navezujejo.

Tako sta se našla tudi Primož in Marijan in kaj hitro sta med odmorom za malico začela zahajati skupaj na kavico ob kateri sta razpletala pogovore o lovu, lovskem orožju in predvsem o lovskih psih. Teme za pogovor nikoli ni zmanjkalo.
Lovski tovariši radi spoznavamo druga lovišča, navade in druge lovske tovariše, saj tako bogatimo pristne človeške vezi in lovske izkušnje. Tako je nekega dne tudi Marijan na Primoževo povabilo odšel na lov na srnjaka v Zasavske hribe. Pa to ni bil kar en običajen srnjak. Primož ga je že leta opazoval. Stasitega starca z belo glavo in neenakomernim rogovjem, ki se je vedno pripasel tik pod noč in nikoli ponudil prilike za odstrel. Takrat ko pa prilika je bila, pa se Primož kar ni odločil, da bi ga uplenil. Veliko raje kot da bi ukrivil prst na petelinu, je Primož divjad opazoval. Srnjak ga pa pred prskom sploh ni nikoli zanimal. O za prska, takrat pa ja. S piščalko priklicati princa in ga premamiti z nežnim vekom srne mu je bil vedno izziv.
Tudi stari beli, na katerega sta se namenila z Marijanom, je bil običajno viden le v času prska, sicer ga je težko kdo zapazil. Saj jih je že dosti govorilo o njem in so ga poznali, a uspeha pri njem že leta ni imel nihče.
Tako je bilo tudi to leto, ko je Primož ob vsakodnevni kavici dodal “če imaš čas, bi ta teden šla probat, starega sem spet opazil. Prav tam za hišo v tisti sadovnjak hodi, enako kot lani. Šla bi na večer.“
In bilo je dogovorjeno.
V pričakovanju lepega lova je bil Marijan po svoji navadi po dobri uri vožnje že dovolj zgodaj pri Primožu na dvorišču. V času, ko se je Primož preoblekel in obul, je njegovemu očetu pokazal svojo novo puško izdelano na klasičnem Mauserjevem sistemu in rezbarije na kopitu, ki jih izrezal sam. Običajni lovski motivi so mu bili že odveč, zato se je odločil za motive iz staroslovanske zapuščine. Stilizirane oblike živali, ki predstavljajo gromovnika Peruna, vladarja teme Velesa in boginje Mokoš, ki se v obliki vzhajajočega in zahajajočega sonca vsak dan posveča enemu in drugemu, so tvorile zgodbo o menjavi dneva in noči, zla in dobrega, življenja in smrti. Med pogovorom je bil tudi Primož že pripravljen in odprava lova na srnjaka se je pričela.
Kmalu je Primož parkiral svojega malega terenca za hišo, ki se je vsa ozaljšana s cvetličnimi koriti sončila v večerni zarji na lepem travniku pod vrhovi Zasavskih hribov. „Šla bova čez pod in prideva za bajto v sadovnjak. Tam se med jablanami usedeva in ga počakava!“ najavi Primož. „Kaj pa domači?“ je zanimalo Marijana. „Ne skrbi, pridejo šele jutri za vikend. Sedaj ni nobenega doma in ne bova nikogar motila.“ In se odpravita. Primož s trinožnikom, palico in daljnogledom v roki, Marijan pa s Perunico v rokah in rukzakom na hrbtu.
Ko se prebijeta med skladovnicami lesa brez šuma in prideta na zadnji del gospodarskega poslopja, skrbno pregledata travnik do koder nese pogled. Zaenkrat še vse prazno. „Pojdiva tja do tistih jabolk, tam se usedeva in pripraviva!“ šepne Primož. „Prav, ti si vodja puta in domačin“ si misli Marijan in pokima v znak strinjanja. In že previdno in sklonjeno koračita po presušeni travi. Marijan pri sebi ravno preklinja pokanje suhih bilk pod čevlji, ko se Primož nenadoma ustavi in z roko nakaže da je potrebna previdnost. „Pazi, en kos je že zunaj!“ In res se je nižje pod njima v vleknjeni dolini zaznala rdečkasta silhueta. Primož z daljnogledom pred očmi Marijan pa brez, oba klečeča v travi opazujeta to pojavo, ko ta naenkrat dvigne travo iz glave in Marijan s prostimi očmi prepozna že tolikokrat opisanega srnjaka z izrazito belo glavo. „Ta prav je, ta prav!“ šepne Primož. „Kar prštimaj se! Boš probal prit do tiste jablane, da boš naslonil?“ z glavo namigne k kakšnih deset metrov oddaljenemu deblu stare jablane. In že se Marijan pomika naprej. A že po nekaj korakih ugotovi, da srnjak tega ne bo zdržal. Kljub temu, da je bil njegovemu pogledu zakrit s širokim deblom jablane proti kateri se je odpravljal, je srnjak že budno motril v njuno smer. Ko se je po dolgih minutah srnjak le odločil spet pomoliti glavo v travo, je Marijan Primožu namignil, naj mu poda palico. Vedel je, da tak star srnjak ne zdrži na enem mestu več kot nekaj sekund in je sklepal, da se bo počasi pomikal naprej in prišel v trikotnik čistine med zadnjim jabolkom v sadovnjaku in grmovjem, ki je raslo v smeri proti poti. „Tam ga počakam.“ si je mislil.
In že je klečeč naslonil Perunico na palico in pogledal skozi strelni daljnogled. „Opaaaa, tole pa ne bo dobro. Krogla bo na napetem terenu vmes prijela travo in kaj si ga veš, kako bo prispela na cilj.“ In se dviguje višje na kolenih, da je že čisto zravnan meril proti staremu. Ta se je ta čas že pomikal tja, kjer ga je želel. A se je obenem tudi obrnil v špico proti njima. „Čakaj, saj bo, kar čakaj. Le pri miru zdrži“, si je prigovarjal Marijan in vztrajal v neprijetnem položaju. In res, stari se je počasi obrnil bočno in začel s prvo nogo bojevito kopati po tleh. „Zdaj je pravi trenutek, le dobro pomerim pa bo“ si je mislil Marijan in skušal ujeti plešoči križ na srnjakovem plečetu. Vajenemu dobrega naslona je bilo sicer malo zoprno, a je ocenil da križ pleše ves čas znotraj vitalnega področja srnjakovega trupa in začne vleči prožilec. A kako je ta danes nenavadno trd. Kar ni in ni počilo.
Potem pa naenkrat „buuuum“. Takoj se mu je pojavil nek neprijeten dvom. Z levim očesom je še ujel, kako je srnjak odskočil, se obrnil in odtekel v desno smer in mu ušel iz pogleda tja na desno proti vzpetini. „Saj bo, saj bo“ si je prigovarjal Marijan in hitro naredil nekaj previdnih korakov proti meji na svoji desni, da je videl travnik, ki se je vzpenjal v hrib. Tam bo pritekel, ali pa leži v dnu travnika, si je goreče prigovarjal in z enim očesom pogledal primoža. Ta je že s prstom kazal proti nebu in šepetal. „Čez, čez...“. „Ja sem videl, tja čez je šel“ je še zmeraj poln upanja Marijan počasi in čim bolj tiho repetiral ter previdno zlezel na mejo in pogledal v dolino, kje bi zagledal srnjaka in mu po potrebi skrajšal muke ali pa le pustil, da mu v miru odteče življenje.
A ni bilo ničesar videti.
Vrnil se je k Primožu in ga povprašal kako je on videl. „Po mojem si ga zgrešil, nadstrelil. Se mi zdi, da sem videl kako se je krogla potegnila po travi nad njegovim hrbtom. Pa šele po strelu se je zdrznil in odskočil. Se je pa potem na robu gozda tam pod vejami borovca ustavil in nekaj sekund nazaj gledal. Kaj ga nisi videl? Jaz sem ga z daljnogledom opazoval, pa ni bilo videti nobene pike na njem.“
Ko sta pregledala celotno situacijo na mestu kjer sta streljala, sta ugotovila, da Marijan iz mesta, kjer je plezal na mejo travnika ni videl ravno tistega dela roba gozda, kjer je srnjak obstal in kjer bi ga lahko komot še enkrat streljal. Smola pa taka.
Marijan je sicer lastnik mladega preizkušenega krvosledca a ni maral, da sam sebi preiskuje nastrel, tudi zato ne ker mlad pes še nima dovolj izkušenj in ga je treba na začetku voditi na sigurne krvne sledi,da dobi čim več pozitivnih vtisov. Zato mu je Primož svetoval, da pokliče priznanega vodnika krvosledca, ki je zelo verjetno ravno na svoji kmetiji v bližini, saj nastrel je nujno preiskati, tudi zato, ker pri srnjaku v prsku nikoli ne veš, kako se obnaša po strelu. Pred tem sta še pregledala mesto nastrela in smer v kateri je srnjak odšel v gozd. Niti kaplice ni bilo najti, le na robu gozda se je videla sled, kjer se je srnjak na mehki humusni prsti odgnal v breg. Tu sta s preiskovanjem tudi zaključila in odšla k avtomobilu počakati krvosledca, da preveri nastrel in po potrebi zjutraj opravi iskanje po krvni sledi.
Kmalu se je po poti pripeljala Toyota in iz nje izstopi Alojz s svojo soprogo in bavarko Moni, ki ji je delala družbo mlada vižla. Marijanu je bilo kar malo nerodno, a se je zavedal, da priznati napako je prej vrlina kot sramota in da je Alojz v svoji dolgi krvosledni karieri doživel marsikaj in kot star lovec to razume. S Primožem sta Alojzu razložila kako se je zgodilo in že je Moni krožila po mestu nastrela. Našla je sled po kateri je srnjak odkorakal v gozd, a nikjer ni nakazala karkoli, kar bi dalo vedeti da je ranjen, zato so po preiskavi celotnega terena z iskanjem prenehali. Marjan, ki sicer redko zgreši, kar ni vedel, ali bi bil vesel, da je srnjak živ in zdrav ali žalosten, da ni toliko zadet, da bi bila Moni uspešna in bi se vse končalo. Čutil se je le žalostnega in ponižnega ter nadvse hvaležen obema lovskima tovarišema, ki sta se trudila razrešiti smolo, ki jo je brzopleto sam zagrešil.
„Primož, saj boš šel jutri sem spet pogledat, kajne? Jaz žal ne morem, imam neke obveznosti, sicer bi ostal tu in bi jutri skupaj poskušala ugotoviti ali je srnjak odnesel celo dlako.“ je prijatelja zaprosil Marijan, čeprav je vedel, da mu tega ni treba niti reči. Primoža je spoštoval kot dobrega in vestnega lovca, saj sta si med pogostimi pogovori povedala že marsikatero situacijo iz lova in je poznal njegov odnos do živali, pa tudi že prej je lovil pri njem.
Večer so vsi skupaj zaključili v lovskem domu ob kokti in pogovoru, ki pa Marijanu kar ni hotel steči, saj ga je ves čas kljuvalo, kako se mu je to moglo zgoditi. „Jutri zjutraj boš pa dolgo spal kajne?“ ga je podražil Primož. Začudeno ga je pogledal, potem mu je pa le kapnilo. Seveda bo zjutraj dolgo spal, ko bo tako pozno prišel domov, potem pa se celo noč premetaval po postelji in razmišljal, kako je mogel tako zamočiti.
Pred odhodom domov se je Marijan ustavil še pri Primožu doma, kjer je pustil svoje vozilo in tu ju je že nestrpno čakal Primožev oče. Vprašanja so kar padala iz njega "Pa kako to, kje sta pa bla, kam pa je šu. Ja s kje s pa strelu? Kaj s palce? A s tiste Primoževe? Jaoooooo, napaka. Tudi jaz sem letos streljal s te palice in prvič po dolgih letih falil. Palica je kriva, palica!"

Tista mera smeha je bila še kako dobrodošla ta večer, še bolj pa je bil Marijan vesel, ko mu je Primož drugi dan javil, da je istega srnjaka opazil živega in zdravega, a ga ni mogel streljati. "No, samo da ga nisem zapackal." si je oddahnil, "Tega, da bi mu en marostar delal muke si pa princ zasavskih gozdov res ne zasluži."