Zgodba  izvira iz časov, ko so prašiči žvečili žvečilne gumije.

Nadvse čudno in tajno zgodbo o dveh lovcih iz drugih krajev, ki je bila zaupana le nekaterim sem zapisal po pripovedovanju škrata Šimeta, ki  živi pod prevrnjenim čolnom nekje na Cerkniškem jezeru.

Bilo je v časih, ko v deželi veljal je red in zakon le za nekatere. V gozdovih in povsod drugje so se dogajale čudne stvari, zakon si je vsak razlagal po svoje. Do takrat bili lovci še na dobrem glasu. Bili so po večinoma kmetje, ki so čez dan kmetovali, zvečer pa so se podali v gozd in se predajali lepotam narave. Med njimi so bili tudi taki, ki so bili strah in trepet vsemu kar leze in miga. Teh se je bal tudi najbolj trd kamen in še več, bale so se jih vse velike zveri in bojda, jamski medved ni izumrl  zaradi pomanjkanja ledu, pač pa zaradi strahu pred temi lovci.
Bilo je čudovito lovišče, bogato z divjadjo. Za dva poštena lovca, so bile to življenjske sanje, saj v njunem lovišču ni bilo veliko vrst divjadi. Po nekem spletu okoliščin, se jima je želja izpolnila in Vinko ter Robi sta se odpravila na lov k prijatelju.

Robi je bil sila od sile, znanje o lovstvu je verjetno na predavanjih zaužil kar sam in ni je bilo reči, da je ne bi vedel.

Vinko je bil preprost lovec, praktično od malih nog, saj mu je bil lov položen v zibko, kasneje pa ga je lovskih reči učil oče. S svojim znanjem se ni pretirano hvalil, pač pa se ga je vseskozi učil in s pridom uporabljal. Vse gozdne živali, palčki, smrkci in škratje so ga imele rade, saj je imel s seboj na lov vedno kak priboljšek, ki je teknil še tako zahtevnim gozdnim prebivalcem. Odlično  se je razumel z  gozdarji, kmeti, šerifi in veljal je za zanesljivega človeka. Veselil se je lovskega druženja in z Robijem sta se podala skupaj novi dogodivščini naproti.

Prijatelj  z imenom Štefan, ju je pričakal v eminentni rezidenci nekje na robu Dežele Kranjske. Štefan je bil bogat človek, v gozdu je veljal njegov zakon in živali so se ga tako bale, da so svoje življenje na drevo privezale. Kmalu po prihodu, so se odpravili na lov. Za Vinka in Robija je bilo to nepopisno veselje, saj sta prvič lovila izven domačih krajev. Po poti sta prvič v živo zagledala tudi medvedko z dvema mladičema. Vinka je ob tem dogodku oblila sreča in veselje, Robija pa je že zasrbel prst. Gostitelj jima je zaupal, da lahko lovita vse lovne živali, če se zgodi da obleži kakšna nelovna, pa tudi ne bo pretirane škode. Vinku ta teorija ni bila najbolj pogodu, saj mu je oče vedno govoril, da se dobro v dobrem vrača, slabo pa hudo kaznuje. Vinku so očetove besede za vedno ostale v spominu in ponosen je bil na to, da ga je oče naučil poštenja.

Ko so prispeli na cilj, kjer jima je gostitelj predlagal, da izvedejo prvi lov. Bil je le en problem in to ta, da naj bi v tem koncu živel sila težek lovec, ki je bil vsem »fovš« lova. Štefan jima je predlagal, da tisti dve puški za tistih nekaj minut hoje pospravita v nahrbtnik. Vinko in Robi sta imela oba razstavljive puške, Vinko staro Boroveljsko bokar'co, Robi pa Mannlicher z neverjetno zmogljivim strelnim daljnogledom. Kmalu je bilo jasno, da Robijeve puške ne bo tako enostavno razstaviti zato je Štefan predlagal, da razstavijo njegovo puško on pa bo nosil Robijevo. Vinku vse to ni bilo razumljivo, vedel pa je, da pri tej stvari nekaj ne gre skupaj in da diši po krivolovu. A lov mu je vedno pomenil oddih in užitek in ni dosti razmišljal. Za prvi lov so bili tovariši tako dogovorjeni, da bodo zaprli manjši del ob meji s sosednjem lovišču in sicer tako, da so bili postavljeni v trikot in so živali gnali en proti drugemu. Vinku je bila zadeva skrajno nerazumljiva in nevarna, saj je le nekaj tednov poprej na podobnem lovu že bil ranjen lovec, ki ga je tovariš zamenjal za medveda. Ta prvi lov  je bil sila čuden in nič čudnega ni, da niso nič dobili sreča pa je, da so vsi preživeli.

Lovci so zaključili z prvim lovom in se peljali novim dogodivščinam naproti. Lepo lovišče, ogromni gozdovi in lepe jase so Vinka prepričevale, da nekaj ni v redu. Med potjo je bila večkrat prilika za lov z avta, ja ja v tej prelepi deželi naj bi bilo v tistih časih to dovoljeno in nobena redkost. Kaj bi hodil, če ni potrebno in če se je lažje voziti ponoči in svetiti po travnikih. Nekaterim živalim so prav zaradi strahu zrasla krila, saj so se le tako počutile varne. Lovci so se nastanili v lovsko kočo, ki je bila za vikend rezervirana le za njih in ko so se dodobra okrepčali so se odpravili na večerni lov. Gozd porasel z mogočnimi bukvami in smrekami je bil kraj kjer je lovcu zaigralo srce in Vinko se je predajal tem lepotam. Med potjo so nekajkrat opazili tudi medveda ali pa medvedko z mladiči.

Štefan je po makedamski cesti pripeljal tovariša k opazovalnici in hkrati mrhovišču za medvede. Poslal ju je na opazovalnico sam pa se je podal na oddaljen hrib, kjer bi morda preje opazil kak kos divjadi. Vinko in Robi sta tako sedela na prijetni opazovalnici. Po besedah gozdnih živali naj bi bila to opazovalnica v kateri je bilo moč prespati in niso bili redki trenutki ko je tudi ponoči posvetila svetilka. Tovariša sta se veselila ob besedah, ki jima jih je Štefan povedal ko so se razšli, da «Uplenita lahko vse kar pride«. Kmalu je na mrhovišče prišla lisica in Robija je zasrbel prst, lovska žilica mu ni dala, da bi lisičko le opazoval, pa je kmalu počilo. V trenutku so ptice utihnile in se zavile v molk, prepričane, da je iz gozda odšlo bitje, ki je krasilo živalski svet. A glej ga zlomka že čez nekaj minut se je oglasil lešnikar, lovec pa je žalostno zmajeval z glavo in se čudil, da je lisico falil.

Po dogodku sta tovariša sklenila, da sta s tem zapravila bog si ga vedi kako lep večerni lov in se podala proti avtu, kjer naj bi ju čakal Štefan. Mračilo se je in lovca sta bila toliko bolj pozorna na vsak šum, saj je bil predel znan po medvedih. Hodila sta po poti in kmalu pred seboj zagledala lovca, ne le navadnega lovca pač pa moža z značko lovskega čuvaja. Pozdravil  ju je, v globokem glasu je bilo čutiti strogost in ponos. Ni ju poznal, zato ju je vprašal od kot prihajata, povprašal ju je tudi po dokumentih za orožje in po strelu ki ga je bilo slišati. Lovca sta mu razložila,da ju gosti Štefan, ki je nedaleč stran in bo vsak čas pri njima. Razložila sta mu, da sta streljala na lisico in jo falila. Čuvaj jima je povedal, da o njuni prisotnosti ne ve nič in da bi bilo prav če bi bil Štefan z njima. Čuvaj se je odpravil na nastrel, lovca pa k avtu. Kmalu sta uzrla Štefana in mu povedala za srečanje z čuvajem. Na Štefanovih očeh se je narisala senca strahu, dvomov in morda ne le čistih računov.

Skozi gozd so oddrveli do koče kjer so bili nastanjeni in Vinko je kmalu seštel ena in ena in ugotovil, da vse skupaj diši po krivolovu. Med potjo je Štefan opazil v ogledalu, da jim sledi neznan avto zato je pohodil gas. Bilo je jasno, da sta tovska tovariša v lovišču brez vednosti odgovornih  v LD in vse skupaj je kazalo na krivolov. Prispeli so do koče, kjer so bili nastanjeni. Štefan iz svojih ust ni spravil veliko besed, Vinko pa je želel le daleč stran od dogajanja. Spoznal je, da se je ujel v past lovca, ki si je zakone razlagal po svoje. Vinko in Robi sta pobrala svojo prtljago in se podala na pot proti domu. Še prej pa je Vinko naročil Štefanu, da tako kot je stvar zakuhal naj jo tudi reši.
Lovca ta večer nista slišala mogočnega glasu jelena, ki s tem izkazuje moč in vso svojo lepoto, pač pa se jima je po glavi pretakalo vprašanje. »Bova po vsem tem še jutri lovca?«

Vinko po tem dogajanju ni več videl Štefana. Bojda je stvar spretno prekril, kasneje se je tudi hvalil, da je zopet čuvaja peljal žejnega čez vodo. Svoje čudne posle je še vedno nadaljeval. Robija je čez noč oplazila vsa svetost, naenkrat je bilo čutiti, da je zaužil vse znanje kar so ga kdaj podelil. Vinko je nekaj časa deloval v korist divjih živali, vse svoje  trenutke pa je živel za tisto za kar je živel od majhnega, za druženje z z gospo Naravo in lepe dogodivščine  z njo.

Nad vsem slišanim sem se zamisli, zagledal v jasno nebo nad Cerkniško planoto in ko ravno sem želel postaviti še eno vprašanje škratu sem opazil, da je izginil on in njegov ljubek dom pod starim čolnom...