Naši stari lovci

Vir: Janez Černač

Luč dneva je ugledalo novo umetniško delo nam vsem znanega Lovca in ljubitelja narave, Janeza Černača. Knjigo je možno tudi naročiti.

Pred nekaj tedni me je presenetil telefonski klic lovskega prijatelja, ki mi je sporočil, da me pri njemu kot darilo avtorja čaka najnovejša knjiga Janeza Černača »Naši stari lovci«. V sledečih dneh sem v Lovcu prebral novico o izdaji te knjige in spremljajoče opise avtorjevega življenja in dela. Tudi na platnicah same knjige beremo zapisa o delu in življenju Lovca, gozdarja in umetnika podob in besede.

Ker Janeza Černača spoštujem še iz časov, ko sem prvič prijel v roke in prebral Lovca, še bolj pa od takrat, ko sva se tudi osebno srečala in je po mojem osebnem prepričanju eden tistih redkih, pred katerih imenom bom vedno pisal Lovec z veliko začetnico, sem se odločil  temu njegovemu nazadnje izdanemu delu napisati skromno popotnico.

Nisem nikakršen literarni kritik, še manj, tudi navdušen bralec literature že dolga leta odkar me je nuja službovanja priklenila pred računalniški ekran nisem več. Proste trenutke raje izrabim za odprt pogled v naravo in sprehode s svojimi psi in puško na rami. A v tistih redkih dneh, ko se odločim poleti posedeti na kakšni preži in tja odidem po mnenju solovcev mnogo prezgodaj, se v mojem naročju znajde običajno kakšna knjiga lovskih zgodb. Trenutni že kratki dnevi mi tega niso omogočili, zato sem te zgodbe pil nekaj kratkih večerov v svojem lovskem brlogu ob smrčanju zveste Bise in zvedavih pogledih Peruna, ki sta se v klobčič zvita grela vsak na svojem naslonjaču.

Najresnejši del knjige je avtorjev Uvod v katerem se sprašuje kdaj se je vse začelo in kdaj se bo končalo. Kljub postavljenim časovnim okvirom desettisočletij predstavi jasno resnico brezčasnosti in razširjenosti lova ter človekovega odnosa do lova in narave same. In s tem tudi o ničevosti človeka v procesih razvoja vrst. O končanju človekovega lova pa zapiše krut a neskončno resničen stavek: »Lov se bo torej končal, ko ne bo več življenja na tem svetu, ker si bodo ljudje zaradi požrešnosti spodžrli še lastne korenine v naravi in družbi.«

Poglavja, ki sledijo uvodu so v tipično Černačevska v stilu, ki ga zaznamo že v Garačih in postopačih. Barviti opisi, »domače« izražanje in globoka modrost, ki se prikaže tistemu, ki jo hoče videti. Najsi bo 25 letni starec Hugo, ki se v zgodnjem jutru ob vhodu v pečino odtešča in razmišlja o lepotah ranega jutra v planinah in nevarnih in umazanih Neandertalcih s strupenim ugrizom, ali šaman Težka Rit, ki pod vplivom halucinogenih gob prerokuje prihodnost svojemu rodu in jih izkorišča, do matere Hude Zašpehanke, ki uvede najstarejšo obrt, vsi ti junaki v svojih obnašanjih in besedah prenašajo bralcem avtorjevo hudomušnost in modrost. In da bo mera še boljša, v vsem tem, če le hočemo, vidimo tudi dogajanja, modrosti in neumnosti naše lastne organizacije. Ko knjigo beremo ponovno, mogoče še celo kaj več. Tudi to je zanimiva lastnost Černačeve pisane besede. Zato kar knjigo pred oči, mogoče bodo vaše videle kaj drugega kot moje, a da bo zanimivo, poučno in zabavno, vam zagotavljam.

Janezu Lovcu pa hvala, ne samo za knjigo kot tako, hvala za vse besede v njej!