Ona

Pomlad je že do dobra vstopila skozi vrata.

Dnevi ko se je topil še zadnji sneg in ko je v kovinski nabiralnik priletelo pismo z odgovorom o sprejetju mladega fanta v zeleno bratovščino, so bili že skoraj pozabljeni.

Večkrat je v roke vzel pismo in si rekel: «Tega dneva, ko sem postal član zelene bratovščine nikoli ne pozabim!« V tistem trenutku se mu je to zdel najpomembnejši dogodek njegovega do tedaj kratkega, a z izkušnjami bogatega življenja.

Pa ko bi vedel kako se je uštel. Posledično s tem pismom je prišel dan, ko se je kot mlad lovski pripravnik moral udeležiti lovsko-kinološke prireditve. Zaradi bližine prestolnice se je odločil kar za telesno ocenjevanje lovskih psov  v Ljubljani.  Z zanimanjem in veseljem se je vrtel med sodniškimi prostori, na katerih so ocenjevali raznorazne pasme lovskih psov, od ptičarjev, šarivcev, goničev, jamarjev in še bi lahko našteval. Dan je mineval v prijetnem klepetu z znanci, ki so pripeljali svoje zveste lovske pomočnike na ta »pasji praznik«. Glede na simpatizerstvo, ki ga je gojil do ptičarjev se je odpravil po ozki betonski stezici do zadnjega ocenjevalnega mesta. Prvič v življenju je imel priložnost na lastne oči videti madžarsko vižlo, pasmo ki je do tedaj še nikoli ni srečal. Potem pa je uzrl Njo.  Sedela je za zapisnikarsko mizo, vestno zapisovala kar je sodnik odredil, in ko si je z roko popravila pramen las, je bil pogubljen. Občutek, kateremu se sedaj lahko približa samo še trenutek pred uplenitvijo. Srce razbija, koleno se šibi vsako zase, začuti aritmijo srca.

Po končanem ocenjevanju jo vidi kako koraka proti njemu. Tesnoba narašča... »Bo šla le mimo? Bo sploh pogledala v mojo smer?« Tisoč stvari zdaj fantiču hodi po glavi. Iz zamišljenosti ga prebudi prav ta deklica. Z neverjetno lepimi, globokimi očmi ga pogleda in ga pobara: »Maš' mogoče ogenj?« Fant iz žepa izvleče vžigalnik, ji prižge cigareto, nakar steče pogovor. Ugotovita da imata kar nekaj skupnih interesov, prvi pa je na veliko začudenje prav lov in kinologija. Da je lastnica mlade nemške kratkodlake ptičarke še pristavi in pogovor teče naprej. Brez nekega dolgega premišljevanja, kar tako »na prvo« jo pobara za pijačo, in da se v taki vročini gotovo kaj mrzlega prileže še doda. Nasmehne se s tako toplim nameškom, da bi se gorski ledenik stopil in bi encijan od topline ovenel. Posedeta se za mizo, kjer je okrog miz že krožila natakarica. »Kaj boš? No dejmo fante, nimam ceu dan cajta!« te besede natakarice ga prebudijo in prepričajo da ne sanja pri belem dnevu in polni zavesti, ampak je zraven Nje, Ona je resnična, tako resnično lepa, prijetna, topla. »En pir mi prnes«  rahlo odrezavo odgovori natakarici, »pa še kolegic nekej«, še doda. Zapleteta se v pogovor, posluša jo, a je ne sliši, njegove misli so razburkane kot je razburkana jezerska gladina kadar piha veter , njen pogled pritegne kot magnet privlači železo nase.  Misli mu prežene postava možakarja ki se približuje mizi in se že na daleč smeje. Kmalu ugotovi da je to oče te prekrasne deklice, prav tako lovec, torej se ve po čigavih stopinjah je stopala da je prispela na te zelene stečine.  Pogovor med vsemi tremi se zavleče, in kar prehitro se deklica in oče odpravita proti domu. Vesel da bi zavriskal na ves glas, da jo je imel čast spoznati, ji ukrasti nekaj pogledov, se odpravi proti domu, a naslednje jutro ko se zbudi iz sna se sprašuje: »Da niso bile le sanje?«

 Ali so bile le sanje presodite vi, Ona in fantič pa zatrdno vesta in ločita sanje od sladke resničnosti.

Hvala ti ker si mi pokazala kaj pomeni topla beseda, hvala ker si v meni vnela iskro ki čedalje bolj žari! Hvala za vzpodbudne besede, ko sem jih najbolj potreboval, hvala ker si mi dovolila biti blizu, ker sem lahko pil lepoto naših lovišč v tvoji bližini.