Na lisico

Na lisico
K sebi sem privil svojo drago, v soju plamena, ki je švigal izza vratc stare kmečke peči ji je obraz tako lepo žarel da so me že obšli pomisleki, ali naj se odpravim v sveže zasneženo, mrzlo noč, pod milo nebo, ali pa naj ostanem na toplem pri Njej, da se duša in telo ob njej pogrejeta.

Takole se je odvijalo:

Opremil sem se za lov: Dvoje hlače, nogavice, čez njih ročno pletene bele nogavice do kolen, ki mi lepo nadomeščajo gamaše, topel par rokavic in pa seveda star klobuk ki me spominja na mojega sedaj pokojnega dedka. K sebi sem privil svojo drago, v soju plamena, ki je švigal izza vratc stare kmečke peči ji je obraz tako lepo žarel da so me že obšli pomisleki, ali naj se odpravim v sveže zasneženo, mrzlo noč, pod milo nebo, ali pa naj ostanem na toplem pri Njej, da se duša in telo ob njej pogrejeta. Verjemite mi, velika dilema!

Pa vendar me je nagon in želja vlekla stran od peči in moji dragi sem pritisnil poljub v slovo in  z vrat pomahal s klobukom, ko me je prav debelo pogledala in si mislila: "Ta pa nima vseh dilc na ravno naloženih...."

Preden sem stopil preko domačega praga, sem v veži po stari hišni navadi, prav tako kot takrat ko se je še moj ded odpravljal v gozd,   namočil prst v mali kamniti lijak, ki je bil že od bogvekdaj napolnjen z »žegnano vodo«. Pa ne zaradi same vere, bolj mogoče zaradi vraževerja, »če pa bo pomagal per varnosti in plenu, pa še tulk bol...« sem zamrmral sam sebi in se podal na zasneženo dvorišče.
Odlepil sem se od doma, pot me je zanesla na moje čakališče, čakališče na katerem sem kot otrok prebedel marsikatero noč, ko še nisem imel nikogar da bi me odpeljal na lov.... Podstavil sem si preprosto desko visoko v krošnji pod zadnjo plat, se usedel in čakal...Sneg je vsipal svoje kosmiče, konec moje zveste Boroveljke se je belil prav kot moje štrikane nogavice.... Parkrat zacvilim na ustnice... Na vejo prav poleg glave mi prileti sova...gledava se, eden ima bolj izbuljene oči kot drugi... Kmalu se naveliča te 80 kilogramske miši s klobukom na glavi in me prepusti samega s svojimi mislimi... izgubim občutek za čas pomislim že da bi se vrnil gret »modnice« na peči, pa se spomnim našega pokojnega družinskega prijatelja, po srcu lisičar, nič manj kot njegov takratni terier. Takole mi je rekel z izrazitim naglasom: »Fnt muj, ankol nej ti nau žou tud menute ne k ga boš na tazadn presdu u host! Veš fnte, košuta pa lsjak ne prideta dam u bohkov kot molt!« Tako so mi misli bežale, s tem pa tudi čas in samo po novozapadlem snegu na koncu moje zveste jeklene spremljevalke in pa po moji obleki vem da sedim kako uro.... Dozdeva se mi da z desne strani nekaj slišim...premikanje... Pa tudi v najboljšem primeru ne bi mogel streljati, ker je čakališče tako skromno da se je nemogoče obrniti.... Pustim času čas, in mirno mi gredo povsem vsakdanje stvari po glavi, čeprav vem da je v bližini zvitorepka.... Tok misli prekinejo lisičji koraki tokrat z druge smeri...prihaja prav v mojo smer....počasi... Previdno ovohava teren pred seboj.... Še malo si rečem, še malo, pa si moja. Nenadoma izgine v gostem grmovju pod menoj, nemogoče jo je pomeriti,  s prostim očesom jo le za silo vidim. Na ustnice potegnem na miško... Počasi nadaljuje naravnost proti meni, jaz visoko v krošnji in prej ozeble noge od zapadlega snega nič več ne vedo da jih zebe, telo zadrhti, moja zvesta jeklena spremljevalka šine k licu inle po dobri uri čakanja in gromkem poku, ki so ga zadušile snežinke, obleži zvitoprepka v belem snegu, ko se njena rdeča kri prelije po beli preprogi, ki mi jo je mati Narava razprostrla po gozdu.

Hvala ti Diana za to prelepo doživetje na lovu in za lovski blagor!