Sol je sladka

Sol je sladka

…Veter rahlo ziblje borovko. Kamen je bel kot sneg. Iznad njega prideš kot strela z jasnega, ti, črnuhar moj! Veter ti razpihava kožuh, ko se zbudim…

Tako sem poln moči in veselja, da sploh ne občutim poznojesenske utrujenosti. Mrzla voda me še poživi. Še v trdni temi se odpeljem. Predmejo se vpišem v vpisno knjigo in že vozim mimo Vokave bajte in Staniša, skozi Poradano, Smerkovo drago, mimo Omivnkarja in čuka, nad Sedejčkom in čez most nad Trebušco…

Ves čas si prepevam Avsenikove pesmi. Vmes pa si mislim: “Kako lepo je življenje!” Ustavim se. Lovski nahrbtnik, puška, dvogled, klobuk – in že previdno stopam skozi temo, s svetilko v roki, dol po strmi, kamniti, z grmovjem skoraj poraščeni stečini do Trbušce. Osvetim tiste tri kamne, ki so malo nad vodo, in z enega na drugega na drugi breg! Močno se oprimem ileksa in nizkih smrečic in že sem pri kamnu, poraščenim z mahom, kjer je že iz davnih časov vklesana tromeja lovskih družin.

Zdaj se začne vzpon. Najprej čez kamnito grapo, po kateri ob nalivih dere voda. Vsak korak naredim premišljeno in trdno se oprijemam izruvanega drevja. Bogve kateri vihar ga je iztrgal iz strmine… Še nekaj oprijemkov po skalovju in že sem nad prvo steno. Svetlikanje na nebu oznanja skorajšnji dan. Strmo pod mano, Pri Brusu, od koder izhajajo tudi moji predniki, zakikirika petelin. Ugasnem svetilko. Tako sem srečen in vesel! Vase me jemljejo, ta svet, poln lepote, oster čist zrak, divja in nedotaknjena narava… Bolj in bolj se dani in povzpnem se do večjega travnatega pobočja v strmini. Od tu naprej pa le še po gamsijih stečinah! Preplezam Sedejčkavo grapo in na začetku čukave grape se ozrem navzgor. Kamena glava skalnatega osamelca je že obsijana. Pazljivo gledam po robeh in poslušam… Nič… Naprej v strmadno, mimo strešnic, kjer se gamsi skrivajo pred nevihtami in kdaj pa kdaj prenočijo.

Sveže stopinje gamsov… Previdno plezam proti vrhu kamnitega grebena, poraščenega z borovko, in že sem na robu Šinkucave kamnite police. Ogledam si okolico in se spustim le nekaj metrov nižje, med rododendron. Žižn panj, mu pravimo Gorjani. Bogve zakaj… Kako si ti lep! Temno zeleni lističi, močne vejice, polne življenja. Tu sonce nate nikoli ne posije. Pozimi je nad tabo debel sneg, izpostavljen si in hudournikom in plazovom, suši in vročini. Bolj ko imaš trdo življenje, lepši si…

Povzpnem se nazaj na grebenin zaslišim nad sabo šum. Gams! Beži navzgor, se ustavlja in žvižga. Kakih 150 metrov proč se ustavi. A, ti si tisti, ki te že dolgo poznam! Danes se srečujeva devetindvajsetič. Vedno sem si rekel – bo že čas! Tako si ves svatovski, nabit z močjo! Srce mi hitreje utripa. Ura je še precej zgodnja. Mislim in si rečem – ne, ne bom te še uplenil! Dan je še dolg. Pojdi in oplodi kakšno svojo kozo! Zdaj je čas za to … Nad gamsom se sproži plaz kamenja. Kaj se je tako zagnal gor v žleb? Aha, mlajšega tekmca odganja… In že izgineta v Porobanucavo grapo. Odločim se – za njima grem! Spuščam se. Opazi me koza vodnica, zažvižga in ves trop, ki se je skrival med skalovjem, zbeži. Strmo po sabo zagledam, ki beži navzdol, se ustavi, gleda proti meni in se mi počasi skrije med borovko. čakam… Več kot uro se ne premaknem iz mesta.

Potle nad sabo spet zaslišim krušenje kamenja. Med gostim ruševjem opazim črnuharja, ki prha, se pači, gre nekaj metrov naprej, se otrese, ter roglji drgne po deblu borovke. Za trenutek se ustavi in že stopa naprej. Za njim, gor, po levi strani Porobanucave grape! Plezam čez kamnite police. Korak za korakom se vzpenjam. Nad mano je senca – več kot 100 metrov poševno dvigajoče se skalna pečina. Tako majhnega se počutim! Že droben kamen, ki bi se okrušil s stene, bi mi lahko spremenil življenje… A jaz sem prepričan vase. čutim, da sem jaz tudi košček narave, zato sem zelo sproščen. Nekaj časa stojim na mestu, poslušam in opazujem. Popolna tišina, prava divjina… Še na marsikateri kamen tu, v Govcih, ni stopila človešla noga. V srcu se počutim zelo bogatega. Že več let zahajam sem in vsakokrat odkrijem kakšno novo gamsijo stečino. Nad mano je skoraj neprehoden skalnat svet, zato se obrnem nazaj, po grapi navzdol. Preskakujem iz kamna na kamen. V dobre pol ure sem že nazaj na obronku Šinkucave grape.

Še nekaj metrov in v tesni strugi s peskom in kamni zajezim studenček. Pijem in si umijem obraz . Kako si dobra, voda, lepa in čista! Kristalna in živa. Pesek in kamenje razgrebem nazaj, da stečeš veselo naprej. Spet se vzpenjam. Kamen je zelo krušljiv in skoraj me odnese kamnit plaz, ki sem ga sprožil sam. Velika skala se mi je utrgala pod nogo, a sem se čvrsto ulovil za drugi kamen. Še dolgo je bobnela in se prekucavala, velika skala, dokler si ni ustavila globoko v grapi. Po nekaj trdnih oprijemih se potegnem na greben, poraščen s travo in borom. Visoko nad mano spet opazim gamsa, ki zelo hitro, strmo navzdol, beži iz borovke in s kamnitih polic. Gams miruje. Tudi jaz sem popolnoma pri miru. Slišim ga, kako prha in vabi na boj drugega gamsa. Oglasim se mu in mirno čakam, da ga zagledam. Zdaj pa zdaj zaprha, zaslišim par stopinj in spet tišina. Popoldne je že pozno in odločim se za tihi zalaz po travi, med, kakih 20 metrov naprej. Ustavim se zdraven bora in že zaslišim, kako gams beži navzgor. Zagledam ga dobrih 60 metrov više, ko se ustavivrh skale in prha proti meni. Dvogled k očem in spoznam ga! Ves črn in svatovski, z visokimi roglji ponosno stoji vrh skale. Odločim se…

V meni se prebudi čustvo, ki ga nosim s sabo že od prastarih očetov, ki so plenili za preživetje. Tudi jaz imam v sebi kri in sem del narave. Pokleknem k boru in pomerim. Borove vejice so mi napoti. Lepo ga prosim z mislijo, daj, pomakni se še za dva metra nižje, na spodnjo kamnito polico! Moja misel je zelo močna in gams me uboga. Pokaže mi svoje gamsije telo. Umirim se odprem varovalko na puški, potegnem zadnji sprožilec… Dobro in točno ga imam v sredini puščice daljnogleda, za prednjo nogo. Kazalec desne roke na prednjem sprožilcu stiska in odjekne strel. Trenutek, ki ne traja niti sekundo. Gams stoji, potle gre počasi, s težkimi koraki še deset metrov navdol in se skrije ga skala. Tišina, globoka tišina… Kaj se je zgodilo? Saj sem dobro pomeril. Puško ponovno napolnim in čakam, če bi gams zbežal pod mano navzdol, v grapo. Nič, popoln mir in tudi nebo izgublja svoj lesk. Kmalu se bo zmračilo…

Po petih minutah se odpravim proti nastrelu, na kamnito polico, a še prej si označim bor, odkoder sem streljal. čez dve manjši grapi in podrte bore priplezam do mesta, kjer je stal gams. Pregledam vsak kamen in bližnjo okolico, a nobenega sledu. Šele čez nekaj metrov opazim v pesku in zemlji črnici stopinje. Kažejo strmo navzdol, čez kamne, v poraščeno strmino. Označim nastrel in pričnem z iskanjem… Z leve proti desni strani strmega pobočja, sto metrov navzdol, v manjšo grapo… Nič… Spet pazljivo navzgor po naslednji grapi, na nastrel… Spet nič… Skoraj je že tema. Visoke kamnite police, prepadi, šumenje vode v daljavi, vse bolj temna borovka pred mano, kamnite police in previsi pod mano, rododendron, smrdelika, vse se ovija v noč in tišino. Rečem si, še tretjo grapo pregledam! In grem… Lovim se po skalovju, se ustavljam, vse pregledam, spet nič… Nikoli ne obupam, zato grem še enkrat, čeprav v trdni temi, po strmini navzgor, proti nastrelu. Plezam proti mestu in – glej ga, komaj dva metra pred mano čez podrt viharnik leži moj gams, z glavo, obrnjeno navzdol. Zgrabim ga za roglje, ušesa mu postavim pokonci in ga poljubim na čelo. Odtržem dve vejice rododendrona ter mu z vsem spoštovanjem dam v gobček zadnji grižljaj. Sam orosim drugo vejico z gamsovo krvjo, stopim na njegovo levo stran in si jo zataknem za klobuk. V mislih se zahvalim boginji Diani za bogat in pošten plen. Odložim puško in nahrbtnik, postavim gamsa nazaj na kamen in ga občudujem… Pravi si in sem te vesel, črnuhar z dolgo dlako po hrbtu, z rumenimi lisami okrog oči in že nekoliko belim podbradkom… Primem ga za roglje in noge ter ga potegnem nekaj metrov nižje. V hudi strmni ga z roglji obesim na vejo viharnika. Iz žepa vzamem nož. Luč si denem med zobe, tako da imam proste roke pri iztrebljanju. Nahrbtnik držim z nogo, a se mi preobrne in zdrsi po strmem pobočju. Odvezan je, zato iz njega skoraj vse zgubim. Grem ponj in iztrebljenega gamsa naložim vanj. Takoj ko si ga oprtam na rame, se mi odtrže vrvica in spet ga dam na tla. Luč mi pade iz ust in se kotali kakih trideset metrov navzdol. Vidim, da še sveti. Previdno grem ponjo in si mislim, da je sama sreča, da mi ni pregorela. Ko pridem nazaj, v nahrbtinku poiščem novo vrvico, gamsa čvrsto privežem na nahrbtnik ter si ga oprtam. Puško dam čez nahrbtnik, vzamem luč v roko ter grem nekaj metrov više. Tu je zelo velika strmina, poraščena z travo in polna odpadlih iglic. Napravim prvi korak, drugi korak, pri tretjem mi zdrsne. Že drsim po strmem pobočju z zmeraj večjo hitrostjo, z nogami naprej, prebijam veje, luč je še zmeraj v roki… Po kakih dvajsetih metrih pristanem z mojimi močnimi nogami na prvih skalah.

Najprej ugotovim, da je razen nekaj polomnjenih nohtov na roki nisem poškodoval. Gams je nedotaknjen in puška tudi cela. Razveselim se, saj sem tudi časovno pridobil nekaj minut. Vedno nosim s seboj nekaj soli. Tako si jo želim in sedaj jo potrebujem. Zaužijem jo, telo jo tako rabi, da sploh ne občutim, da je slana, temveč sladka. Sol preprečuje krče in pomaga, da ostaneš bister… Zdaj pa dalje po kamenju, čez grapo… Po petih metrih sem že niže, na gamsijih stečinah. Tu se začne vzpon proti Sedejčkave grape. Tik preden prilezem vrh grape pod Zelenim robom, si denem svetilko med zobe in z močnim oprijemom potegnem na previsno skalo. Telo je pod pritiskom teže tako napeto, da se mi zaradi premočnega ugriza v svetilko odlomi zob sekalec. Počivam samo nekaj sekund, saj je moja nacojšna usoda v svetilki. če mi bo dovolj časa svetila, bom prišel nocoj domov, če mi pregori, bom noč prebil v skalah. Korak za korakom plezam med skalovjem navzdol. Svetilka mi vedno manj sveti. Hodim že tri ure in za počitek si skoraj ne smem vzeti časa. Obremenitev je zelo velika in spet zaužijem par zrnc soli. Skoz in skoz sem moker od znoja, zaradi spusta so noge zelo obremenjene. Ustavim se, štejem do prt in spet nadaljujem pot. Zdaj sem že skoraj na dnom grape, a strmina je tu največja. Svetilka mi le še rahlo sveti in rečem ji, moraš zdržati! Stopam, se oprijemam, večkrat s čevljem udarim v strmino, si napravim stopinjo in že zaslišim šumenje Trebušce. Ugasnem svetilko in po ravnem nadaljujem pot do reke. Spet se zberem in po kamnih preskačem deročo vodo. Zdaj pa le še zadnji trideset metrski vzpon. Trdna tema, svetilka le še prav rahlo sveti. A jaz sem še bolj sproščen. Z rokami in nogami se oprijemam za majhna bukova drevesa. Teža na hrbtu je zelo velika. Pokleknem. Z rokami se potegujem po centimetrih. Gorjan sem. Prav nič se ne bom razvajal. Vem, da je v meni dovolj moči, zato moram samo naprej in naprej, čeprav strmo navzgor. V glavi se mi od napora že bliska. Boli me zlomnjeni zob, bolijo me polomnjeni nohti, obleka je raztrgana, a jaz se ne dam, ker hočem in zmorem. Še zadnji korak in po kolenih in rokah priplezam na vrh, na cesto. Postavim se na noge, še dvajset metrov in že sem pri avtu. Odložim nahrbtnik z gamsom in globoko zajamem čisti zrak. Popijem liter in pol bezgovega soka. Pot mi zaliva oči, vendar jaz sem srečen in vesel.

Jutri bo 1.november, pomislim. Nobena stvar na svetu nikoli popolnoma ne umre. Vedno znova se rojeva novo življenje… A ne, gams ti moj… Usedem se v avto in vključim Avsenikovo kaseto.

Ura je bila že skoraj polnoči, ko pridem domov. Na pragu me čakata žena Frida in hčerka Mateja. “Kakšen pa si!” se zavzameta. Pogledam se v ogledalo. Po obrazu sem umazan od zemlje, listja in potu, med umazanijo je razmazana kri. Ne vem ali moja ali gamsova. Obrišem se z roko in se jim z škrbastim zobom široko zasmejim… Življenje je toliko vredno, kolikor se potrudim zanj. Spominov nam nihče ne vzame. Naši so in z njimi živimo. Vsaka prava preizkušnja nas napravi še bolj močne in življenje je še lepše.

Zgodba je prepisana iz knjige ZELENE STEčINE II, z osebnim privolenjem avtorja zgodbe Romana Blaška iz Predmeje.

Foto: Milan Lužnik