Spet doma
Dež je rahlo drobil po strehi, se preko preostalega talečega se snega prelival z rahlim ropotom v pločevinaste žlebove.
Zlepljene oči so se počasi odprle in se zagledale skozi okno. Zaslepljen z belino, ki jo je mati Narava razprostrla preko domačih travnikov in gozdov, vstal iz postelje in odkorakal v kuhinjo. Tam je že dišalo po kavi in pa zakurjenem »kiperbušu«, kot pravimo mali peči v kuhinji. Zaprl sem oči in globoko vdihnil.
Vonj otroštva, bi rekel sem tisto jutro spet vdihnil, občutil toplino domačega ognjišča in pa skrb matere. Sedla sva za mizo, kakor nekoč, postregla je s kavo in domačo špehovko, ki jo je spekla za izgubljenega sina, kakor se je rada pošalila. Po pogovoru in okrepčilu sem si zvil cigareto, počasi, z užitkom sem vlekel vase njen dim, nadaljeval pogovor z materjo in včasih pustil da mi je dim preko obraza zlezel v oko. Tako sem imel odličen izgovor, če se mi je ob mislih in pa pogovoru na trenutek orosilo oko. Mati je spraševala kako živim sedaj v Ljubljani, če nama z mojo izbranko gre po načrtih, če sem srečen, če pogrešam dom. Na prva dva vprašanja sem odgovoril gladko kakor pred izpitno komisijo, na zadnja dva pa le nisem mogel odgovoriti, saj če sem pošten, v tistem trenutku še sam nisem vedel odgovora.
In dilema se je naselila v meni: Naj ostanem doma, da bom nekaj časa preživel z domačimi, katere že toliko časa nisem videl, naj rečem z očetom kako moško besedo, kaj in kako je na kmetiji, čeravno je nekaj časa preteklo, kar sem zadnjič poprijel za delo na domačem koščku zemlje? Naj pestujem nečake in jim pripovedujem ob toplem kaminu zgodbe, katere tako radi poslušajo, naj obsedim tu sedaj z materjo da si olajša dušo in se mi zaupa? Ali naj vzamem psičko, si oprtam nahrbtnik in puško ter odidem na lov, da si v miru napasem dušo v domačem lovišču in spočijem prepolno glavo?
Odločil sem se za slednje, in prej kot sem se zavedel, sem si na glavo poveznil klobuk, ter se odpravil po pregaženi potki od doma. Prispel sem v ravninski del lovišča. Sprčil sem psičko, prelomil petelinko in vanjo vstavil dva naboja. Gledal sem radost psičke, da je spet na lovu, da šari in raziskuje teren pred seboj, veselje, ko se je vračala do gospodarja z mahajočim repom tik za tem, ko je iz grma dvignila in gnala dolgouhca. In v tem trenutku sem vedel, da je bila moja odločitev pravilna. »Domačim se bodem posvetil zvečer, ko se bom ob peči pogrel in spil šilce kratkega. »
Pot mi je bežala pod nogami, ko sem gazil po belini, katera je prekrila barjanske travnike. Tam, na desno psička potegne v gosto grmovje, in že čez nekaj trenutkov zaslišim gonjo. Iščem s pogledom, in opazim dolgouhca kako nabira prednost pred psico. Sam sebi se nasmehnem ob tem, ko se spomnim trditve našega sedaj že pokojnega lovca, »Da zajec teče hitreje od lovskega psa, ker teče zase, pes pa za lastnika.« »Ja, to jesen ga je mati Narava poklicala k sebi in ga postavila na stojišče v večnem lovišču, jaz pa si nisem mogel utrgati časa, da bi se mu vsaj še zadnjič poklonil.« Prižgem si cigareto, in med čakanjem, da se psička vrne mi misli spet odtavajo. Kam me pelje življenje, bom res morda živel v betonski džungli mesta, tam kjer je vse tako pusto in sivo, kjer je pomemben le blišč zloščenih avtomobilov, kjer otroci gledajo živali zgolj na katerem od kanalov kabelske televizije, kjer je nepredstavljiv način življenja, kakršnega sem živel prej? Misli mi preseka sopenje, in pa neizmerno veselje psičke, ki se je vrnila po gonji. Pobožam jo po glavi, sledi pohvala in ukaz: »Išči!«, saj je tiha želja današnjega lova fazan, sedaj ko se zadnji mesec preveša v drugi del in plan pri tem živobarvnem lepotcu ni bil izvršen. Individualen lov je bil sproščen nanj, pogoj je samo da loviš v spremstvu izšolanega psa.
Desno za vodo šari Ajda, pred njo se z gaganjem in frfotanjem kril dvigne jata rac. Puška šine z rame k licu, razleže se gromek pok in racak negiben obleži na vodi. Ajda išče na bregu plen, vetrič ji prinese vonj plena prav do nosu in, kakor da bi potegnil ročno zavoro pri avtomobilu, se obrne desno in splava k racaku na vodi. Preostala jata beži iz dosega puške, a glej ga zlomka, zopet tam nekdo strelja po njih. Uzrem postavo, si snamem klobuk z glave in pomaham z njim v pozdrav. Ajda prinese plen, sede, in ga preda v roke. Pot nadaljujeva proti lovcu, in že na daleč po postavi ločim, da je Andrej. Stisnila bi si roki k lovskemu blagru, pa naju loči jarek poln vode. Par prijateljskih besed, in pa želja po uspehu in dobrem pogledu nama pomenijo slovo. Prepustim ta del vode za lov tovarišu in se obrnem levo proti obsežnim remizam. Praktično v vsakem grmu tiči zajec, kar seveda pomeni približno pet minut čakanja po gonji Ajde.
Dospeva do prve večje remize. Prva stvar, seveda: zajec. Sledi gonja, vrnitev in pohvala. Rutina…. Nato se oglasi prvi petelin, ki ga dvigneva ta dan. Nemogoče je oddati lovsko pravičen strel, zato se ga vzdržim. Malo naprej vidim v gostem grmovju fazanko kako se prikriva in stiska k tlom. Psica pride neposredno do nje in tudi ta z mahanjem kril reši svoje življenje. Približujeva se že koncu remize, ko se dvigne prav z njenega roba fazan. Prizor kot v filmu. Puška zopet se nasloni ob lice, sledita dva strela, a kaj, ko je več prostora okoli fazana kot pa njega reveža samega. Tudi ta odleti v varno zavetje barjanskih grmišč. Razočaran sam nad seboj prelomim puško, izvlečem prazne tulce, ter se odločim, da danes nad divjad več ne dvignem puške. Naj bo odslej današnji lov posvečen in v čast Ajdi, naj uživa, šari, goni dolgouhce, jaz pa bom njen spremljevalec in oproda na lovu. Pot nadaljujeva ob pasovih grmovja in visoke trave-starine. Fazani, pa kakor bi bili vedeli za moj sklep in pa prazno puško, drug za drugim letijo iz kritja. Kar 7 fazanov in 5 fazank dvigneva tisti dan, pa gotovo več zajcev kot je dvakrat vseh prstov na obeh rokah. Opazujem trope srnjadi ki se premikajo, v največjem naštejem 19 kosov. Pot me pelje proti Ljubljanici, proti meji našega lovišča. Tam obsedim na podrti vrbi, z Ajdo poleg sebe, racakom na »šlingah«, puško prelomljeno čez hlod in se zazrem v sivo nebo. Prižgem si cigareto in misli mi skupaj s pogledom uidejo tam preko reke, preko ravnice proti hribom, v dolino, kjer je doma Ona. Po licih se mi razleze rahel nasmešek, ko mi misli odtavajo nazaj v preteklost....