Močerad - smrtna nevarnost!
Posledice pasjega ugriza v močerada
Večini je ta črna živalca s po hrbtu posutimi vzorci rumene barve čisto prijazna in povsem nenevarno bitje. V resnici pa le ni čisto tako. Na prosto prileze ob deževju. V osnovni šoli so nas poučili, da je to močerad in da je strupen, to pa je tudi vse.
Kako zelo strupen in celo usoden za naše štirinožne prijatelje pa ne ve nihče razen tistega, ki je s svojim psom to doživel.
Na večkratno pobudo priznane vzrediteljice nemških kratkodlakih ptičarjev gdč. Andreje Strajnar, sem se odločil napisati nekaj besed iz lastne izkušnje o zastrupitvi psa z močeradovim strupom, ki so pri nas sicer redke, pa vendar zelo usodne. Psi so do močeradov večinoma previdni, saj jih svarilne barve opozarjajo na nevarnost. Kljub temu pa verjetnosti, da vanj ne bo ugriznil, ne moremo zanesljivo izključiti. To velja še posebej za pse, ki radi prinašajo - »aportirajo«.
Pes se zastrupi tako, da močerada ugrizne ali poliže. Močerad ima zaušesne žleze iz katerih izloča posebno strupeno snov, ki se skozi ustno sluznico vsrka v organizem in takoj preide v kri. Gre za živčni strup (nevrotoksin – alkaloid samandarin), ki je zelo strupen. Znaki zastrupitve se pokažejo že v nekaj minutah z močnim krčenjem mišic, pospešenim dihanjem, drgetanjem, izločanjem penaste sline, pri čemer lahko žival zapade v šok in pogine zaradi zadušitve. Zato je potrebna takojšna veterinarska oskrba, ki je pogostokrat neuspešna. Krči spominjajo na močan epileptični napad. Intenziteta znakov je odvisna od količine preko ustne sluznice vsrkanega strupa, telesne teže psa, telesne kondicije in njegovega siceršnjega zdravstvenega stanja ...
Po prvi oskrbi (če je uspešna) bodite pozorni na krajši čas trajajoče spremembe v vedenju, kot je npr. nenadna tresavica, odsotnost pogleda, slinjenje, cmokanje. Veterinarska stroka na podlagi razpoložljivih podatkov iz literature pravi, da bi o trajnih posledicah, ki bi jih ta strup pustil na sicer popolnoma zdravem psu težko govorili.
Opis, življenjski prostor in biologija so povzeti iz dosegljivih virov
Opis:
Dolžina telesa skupaj z repom znaša od 11 do 20 cm. Glava je široka, sploščena in z vratom jasno ločena od telesa. Za očmi so izrazite zaušesne žleze, ki so vedno pigmentirane. Telo je čokato, vidni so številni rebrni loki. Hrbtna stran telesa je bleščeče črne barve z raznolikim vzorcem nepravilnih rumenih lis, ki je prepoznavni znak posameznega osebka. Trebušna stran je pogosto enobarvno temno siva, redko z manjšim številom svetlejših lis. Rep je v prerezu okrogel in je nekoliko krajši od telesa. Noge so razmeroma kratke, s kratkimi in čokatimi prsti. Po sredini hrbta vse do repa potekata dva, vzdolž bokov na obeh straneh telesa pa še po en niz strupnih žlez. Samice so nekoliko večje in bolj čokate od samcev. Osebke obeh spolov je mogoče ločiti predvsem v obdobju parjenja, ko imajo samci močno odebeljeno kloako.
Življenjski prostor:
Pojavlja se v različnih senčnih in vlažnih habitatih, večinoma v listnatih in mešanih gozdovih, kjer se skriva pod odmrlim lesom ali kamni, v luknjah ob koreninah dreves ali v drugih razpokah in špranjah. Pogosto se zadržuje v bližini čistih potokov in manjših mlak, bogatih s kisikom, kamor samice odlagajo ličinke.
Biologija:
Odrasli navadni močeradi živijo skoraj izključno na kopnem, kjer se tudi parijo. Ličinke se razvijajo v telesu samice tudi do več kot šest mesecev. Samica nato odloži nekaj deset ličink v tolmune manjših gozdnih potokov. Pred preobrazbo, ki poteka v vodi, so običajno velike okoli 6 cm, tiste, ki prezimijo, pa zrastejo tudi do 8 cm. Odrasli osebki so aktivni predvsem ponoči in po dežju, ko je zrak dovolj vlažen, večji del dneva pa preživijo v različnih skrivališčih. Navadni močeradi so dolgoživi, običajno živijo več kot 20 let.
Avtor: Vlado Sofronievski