Sežun 2016

Mokro pohajkovanje

Ob vikendih ima moj človek ponavadi več časa zame. Razen če je dež seveda in si jaz ne želim močiti tačk, on pa nogavic v preluknjanih škornjih. In ta vikend je že ponoči lepo vlivalo in škrebljalo po strehi koče, kjer sva se stiskala s teto Zarjo in smrčala v mokro jutro.
Seveda pa moj mladi želodček kljub dežju zahteva svoje in malo kasneje zjutraj sem zaslišal korake svojega človeka...ki je prikoračil iz hiše in mi dal zajtrk. Ja seveda, ko bi ga le. Kar lačnega me je popokal, pripel sprehajalni povodec in »Ajde mali, greva na špancir pa ata pogledat.«

No, teli španciri so mi vedno v veselje, tako da zajtrk zlahka preskočim, še posebej po tem ko sem bil tako zelo kregan, ko me je v avtu zadnjič nekaj črvičilo. Ja, na špancir se običajno odpeljemo z avtom in tudi to pot sem skozi steno boksa gledal tiste palice na prvem steklu, ki so skakale sem in tja. Ves čas enako, toliko časa, da sem spet zadremal.
Imam pa eno tako navado, da ko se avto ustavi, se takoj zbudim in hočem iz avta ven pogledati kje smo in kaj je zanimivega. Ja kaj neki, dež kot iz škafa in kar nekajkrat si moram otresti močo iz kožuščka na poti do tistega ločka, kjer sem se poleti s sestricami igral. A mi neki človek v zelenem ne dovoli tja in moram pri njemu počakat medtem ko gre gazda kot ponavadi s tisto škatlo na kateri Canon piše in ki jo vedno k očem tišči, tja naprej.
Da moj prvi človek Matjaž vodi neko sila pomembno in zanimivo reč, ki se ji reče Sežunov memorial, mi povedo. Nekakšno tekmovanje v čast človeku, ki se je celo življenje s takimi kužki, kot sem sam, ukvarjal. In da ne smem motiti velikih odraslih psov, ki se gredo to hudo resno stvar.

Malo kasneje, ko sem se izpod kozolčka pri domu LD Ig nagledal ogromnih belih rac z dolgim vratom, ki so plavale po bajerju, pa le pride na vrsto tudi sprehod. Uf, tedaj šele je začelo ulivati. In tako pritacava po vseh tistih lužah in med glasnim grmenjem, ki se ga seveda prav nič ne bojim, do naslednjega bajerja, kjer so velike pse spet v vodi namakali in še race so morali iz nje nositi. Verjetno so preizkušali koliko jim kožuh drži.
Tega sva se kmalu naveličala in že se odpeljeva tja na barje, kjer sem upal, da se bom malo naletal. A tu mi ukažejo v boksu počakati. Tudi v redu, bom pa skozi okno lepo na suhem gledal.
In res zagledam tam na polju nekaj hudo resnih ljudi s papirji v rokah, ki so opazovali kako so moji znanci tekali po polju sem in tja in preiskovali teren, kot mi teta Tina, ki me je prišla počohat, razloži. Je treba to znati in da se bom moral tudi jaz to naučiti. Pa fazana s stojo pokazati in ga potem, ko vodnik z grmečo palico poči, tudi poiskati in prinesti. Pa tiste kosmate zajčke, ki tako lepo dišijo, je treba poiskati in jih prinesti. Saj jaz bi to takoj, a mi niso pustili in sem šel lepo nazaj spat.

In potem spet vožnja, spet čakanje v avtu, dokler se me gazda končno ne usmili in popelje med vse sedeče in sprehajajoče pred kočo. Tudi jaz sem rad v družbi, še posebej, ko me trepljajo in hvalijo kako sem lep. Takrat se kar malo pokonci postavim, čisto na krempeljčke, da sem še večji. Saj gazda to res malo postrani gleda, a tudi jaz se moram spoznati z ljudmi in s pasjimi prijatelji in se čimveč naučiti od njih. Klobaso že znam prav profesionalno pojesti, so mi rekli.

In takrat je prišel. Moj ata Amor "Kralj" lova! Stric Tone ga je pripeljal in predstavil. O kako lep in močan je ta moj ata. Ko bom velik, bom kot on.
Pa pameten in priden je tudi. On vse zna. Težko se bom tako dobro naučil, a se bom trudil. Če mi bo le gazda dovolj pomagal!
Kajti ta moj ata je prvak. Lani je prav tu na bajerjih zmagal na državni tekmi v vodnem delu in sedaj v tem dežju je postal še zmagovalec Sežunovega memoriala. Sem ponosen, da je kaj. Takega ata nima vsak! Ni čudno, da se je mama Janda zaljubila vanj.
Ko se je ata kasneje zvečer odpeljal s svojimTonetom in sva ju srečala na poti k avtu, mi je še pomežiknil skozi okno in prisegel bi, da je zamrmral »Srečno sine!«
»Tudi tebi ata!«

Belin od Gerbca