Goniči in braki versus pujsa

Tekma goničev in brak jazbečarjev v delu na divjega prašiča

Na forumu sem zasledil vabilo na lovsko kinološko državno tekmo, kakršne pri nas v Sloveniji še ni bilo. Malo radovednost, malo pa namen, da vam opišem, me je peljala k temu, da sem prireditelje pobaral ali se lahko pridružim s svojo kamero. Pozitivni odgovor je zapečatil odločitev kje bom to soboto. A ker predpisi te prireditve v Sloveniji ne omogočajo, so se lovski kinologi, oziroma vzrejni komisiji za goniče in brak jazbečarje v navezi z LKD Bele Krajine dogovorile za izvedbo v obori na Hrvaškem.

Sicer se rad vozim po cestah, le ta presneta avtocesta mi je vedno bolj dolgočasna in nebodijetreba izguba časa, zato sem se za prevoz dogovoril z Janezom, ki se je na dogodek odpravil iz Gorenjskega konca. Prav prijetno je za spremembo sedeti v udobnem sovoznikovem sedežu in debatirati o lovu, psih in prežah. Še lepše pa se je ustaviti na bencinski črpalki nekaj kilometrov pred Čatežem in pokramljati z brhko natakarico ob prvi jutranji kavici.
Po prvi jutranji dogodivščini sva prispela tudi na zborno mesto, kjer smo se najprej dobili z neutrudnim Darkom, ki je razložil nadaljnjo pot, počakali preostale udeležence in nato v koloni preko državne meje odpeljali v hrvaške griče.
Selce Žumberačko so manjši kraj, ki se kot nekakšen gričevnat gozdnat jezik razteza v smeri Krškega polja in nudi lep razgled na polje po katerem vijuga Krka. Tako da če nismo bili teritorialno, smo bili pa vsaj vizuelno v domači deželi. A smo se tudi pri sosedih počutili prav domače in dobrodošlo. Lovska predvsem pa kinološka srca ne poznajo meja. Naši psi pa še manj. In prav je tako, saj je špetirov in nevoščljivosti že tako preveč.
Tudi ta dogodek vidim kot prispevek k temu, da se z novimi začetki ustvarja nekakšno polje, kjer se lahko srečajo različni pogledi in izkušnje. Te nam hrvaški kinološki prijatelji zagotovo lahko podajo, saj imajo s tekmami psov v »gateru« kot pravijo oboram s prašiči dovolj izkušenj.
Tako sodnik kot lastnik obore iz Hrvaške sta nas poleg naših organizatorjev in sodnikov pozdravila in zaželela vodnikom in psom sreče pri tekmovanju in pozdravila medržavno lovsko kinološko sodelovanje.
Po žrebu štartnih številk se je 10 goničev in 9 brak jazbečarjev izmenoma podalo v oboro pokazati svoje spretnosti. Sodniki so se z mojo malenkostjo vred postavili v prežo na bregu v obori in ocenjevali delo psov. Ko je z delom začel prvi pes niti še nismo vedeli, kje v robidi se skriva divja svinja. Pa smo to kmalu izvedeli, ko se je temna gmota začela premikati ob sočasnem laježu psov, ki so jo izsledili in različno vneto oblajavali.
Ocenjevanje psov je potekalo v skladu z novo sprejetim pravilnikom za tovrstno delo. Ker pa je bila to prva državna tekma v tem delu, je bila slovenskim sodnikom in predstavnikom vzrejnih komisij zelo dobrodošla pomoč hrvaškega sodnika Daliborja Pešutiča.
Pujsa se je očitno iz preteklih izkušenj zavedala, da gre za dokaj nenevarno dogodivščino kjer jo bodo psi oblajavali in skušali preganjati in je kar nekaj časa nezainteresirano brskala po podrasti in gosti robidi, tako da jo je bilo težko videti kaj šele posneti. Docela se je prikazala šele ko so morali vodniki in »manipulanti« kakor jih je klical Dalibor odstraniti psa, ki se ni pustil odpoklicati, kar je tudi disciplina, ki se ocenjuje. Ob prihodu človeka se je svinja umikala, neodpoklicljivi psi pa seveda veselo za njo in dobil sem nekaj posnetkov, ki so na voljo v video delu reportaže. Je pa to izgledalo bolj kot malo bolj zoprni ovčar, ki preganja ovce po travniku. Nevarnosti za pse pri tej svinji ni bilo, saj se tudi noben od psov ni spustil v kakšen spopad z njo, kar je konec koncev prav, saj morajo čuvati svoje življenje, če naj nam bi dolgo služili. S tem pogledom se verjetno kdo od vodnikov ne bo strinjal, a takšno je le moje osebno mišljenje. Stroka pa že ve kaj, kako in zakaj.
Ob dokajšnjem številu tekmovalcev se je kar zavleklo in ravno do mraka so organizatorji uspeli spraviti pod streho cel dogodek. Zaključen je seveda bil z razglasitvijo in podelitvijo pokalov in diplom. Tudi nagrad ni manjkalo, tako da so vsi zadovoljno odšli domov. Vsaj uradne pritožbe ni bilo nobene in kot je na koncu ugotovil delegat KZS je tekma minila kot je treba in se tako tudi zaključila.
Meni je bilo všeč opazovati prvič tak dogodek. Se bom pa z veseljem še kdaj pridružil, da vidim še druge pse, saj verjamem, da se bo naslednjič ojunačil še kakšen vodnik in  želel preizkusiti znanje, pogum in srečo svojega lovskega prijatelja in pomočnika.