Retrieverji v Polskavi
Lovska preizkušnja retrieverjev v LD Polskava
Že na začetku leta sem prisostvoval preizkušnji, kjer so morali pripadniki pasem prinašalcev pokazati svoje naravne zasnove. Mogoče sem bil prezahteven ali samo neveden, vendar me takrat prikazano ni prepričalo. Popolnoma drugače pa je bilo sedaj na jesen, ko so ti psi opravljali preizkus, ki ga potrebujejo za izvajanje lova.
Znano je, da je to pasemska skupina, ki je najmanj zastopana v naših lovskih vrstah. Kljub idiličnim slikam lovca in psa v kanuju iz severa zemeljske poloble, kjer se retrieverji že dolgo uporabljajo za trdo delo prinašanja uplenjene male divjadi iz mrzlih vod, so pri nas popularnejše druge pasme psov. A vendar so to zelo primerni psi za lov na malo tako poljsko kot vodno divjad, zato so temu primerno bolj zastopani na vzhodu države, kjer je te divjadi več.
Sicer so v drugih družabnih, športnih in predvsem humanih sferah ti psi bolj pogosti, recimo kot vodniki slepih, terapevti pri raznih stiskah in pomočniki na različne načine telesno prizadetih ljudi. Za vse te oblike opravljanja pomoči svojim dvonogim prijateljem pa morajo opraviti določena šolanja in preizkuse.
Tokrat so v lovišču LD Polskava v organizaciji LKD Maribor in Slovenskega kluba retrieverjev opravljali lovsko preizkušnjo. Na ta dogodek sem čakal dobršen del leta, saj sem menil, da bom le tu doživel tisti pravi lovski naboj teh psov. In nisem se motil.
Kot običajno se je dan začel z zadnjim pregledom snemalne opreme in nalaganjem le te v avto. Vožnja po avtocesti je običajni dolgčas, k sreči zaradi ne preveč gostega prometa to pot dokaj prijetna združena z lepim razgledom na sončni vzhod, ki se mi je ponujal tam nekje od Vranskega naprej. Ko sem prispel pred dom LD Polskava je na parkirišču že stala modra Feroza sodnika Dečmana, ki je kramljal za mizo ob kavi z domačinom Selinškom. Počasi so začeli kapljati še ostali in kaj kmalu je postalo živahno. Pogovori ob jutranji kavici so se mešali z oglašanjem psov, ki so nestrpno pričakovali kakršnokoli dejavnost.
A so nestrpnost morali še malo umiriti in lepo ob nogi počakati v vrsti zbora pred sodniško in organizatorsko zasedbo, ki jih je ob himni in izobešenimi zastavami seznanila s pogoji preizkušnje.
Jedro organizacije je tvoril Slovenski klub retrieverjev, ki ga zagnano vodi skupina v kateri prevladujejo marljiva dekleta in tudi nekaj lovskih tovarišev. Klub so ustanovili pozimi leta 1994, leta 1996 pa je zbor sodnikov pristojnosti vzrejne komisije pri KZS prenesel na Strokovno komisijo pri SKR. Tako da je od jeseni leta 1999 vzreja v okviru tega kluba.
Na preizkušnji so bili prijavljeni psi iz pasme labrador in en gladkodlaki prinašalec, ki je meni zelo všečen v primerjavi s telesno bolj krepkimi labradorci. A ti psi so bili vzrejeni za težko delo v ostrih vremenskih razmerah, kjer so poleg ostalega vodnega dela tudi pomagali vleči ribiške mreže. Labradorce pa sem imel priliko videti v vseh treh barvnih različicah.
Prva preizkušnja na terenu je bila preizkušnja streloplahosti psov, ki so bili odloženi v vrsti ob vodnikih. Presenetilo me je, ko sem za grmovjem zaslišal pogon, krepko vpitje poganjačev in šele nato strel iz puške. Pomočniki so prav lepo zaigrali zvoke pravega lova in verodostojno postavili pse v čim bolj realne pogoje pred pokom strela.
Preizkušnje kjer je prijavljenih več psov se seveda izdelujejo v več skupinah pri več sodnikih. Sam sem pristopil k skupini, ki se je odpravila na vlečko zajca. Rosni travnik na katerem je bila potegnjena vlečka, se je končal s pasom gozda v katerem se je ob odloženem zajcu skril drugi sodnik, ki je opazoval obnašanje psa ob plenu. Mi, ki smo bili na začetku vlečke, pa smo opazovali, kako so vodniki spuščali pse na sled, ki je bila nakazana po bleščeči preprogi rosnih kapljic na travnih bilkah. Psi so z različnim tempom prinašali zajce in jih oddajali svojim vodnikom.
Kmalu so me opozorili, da se začenja še preizkus v prinašanju race iz vode, zato sem se odpravil na obrežje umetnega jezera, zgrajenega z namenom zadrževalnika odvečnih voda, ki sedaj služi kot ribogojno jezero. Pljuski rib, ki so skakale iz vode so se mešali z ropotom kombajna, ki je temu času primerno pridno požiral koruzna stebla na drugi strani jezera. A to ni motilo črnuhov in rjavcev, ki so jih vodniki z ukazom spuščali iz brega, da so z večjim ali malo manjšim pluskom poskakali v vodo in odplavali po raco odvrženo kakšnih 15m od obale. Pri tem delu pa se je res videlo kaj je narava teh psov. Voda in spet voda. Strast oddajanja plena pa je bila različna. Nekateri so raco energično ponudili svojemu vodniku, drugi pa so to počeli malo bolj počasi in ležerno. Verjetno bolj stvar odnosa, kot česa drugega. In seveda vaj in utrjevanja naveze, kar je pri mladih psih še stvar nadaljnjega dela.
Zanimivost te vaje me je premamila, da sem ujel le še zadnjo, preizkus vodljivosti. Vodniki so pod strogim sodnikovim očesom morali prikazati kako so njihovi psi vodljivi najprej oprčeni, nato brez povodca in kako odloženi ponovno prenašajo strel. Klasika ki je v podobni obliki prisotna tudi pri preizkušnjah drugih pasem.
Sonce se je dvignilo in zvonjenje iz bližnjega zvonika me je opomnilo na še ostale obveze tega dne, zato sem se odpravil, vodniki s psi in ostali pa so dogodek nadaljevali še popoldne. Nedvomno jim je v tej lepi soboti bilo zvečer prijetno ob lepo preživetem dnevu v družbi prijateljev. Meni je bilo.