Med šarivci v Braslovčah
Race v vodi in zajci na bregu jezera
Tokrat me je radovednost zanesla med škravžlane šarivce, ki so opravljali preizkuse na in ob jezercu v Braslovčah. Dogodek je bil napovedan kot vzrejna preizkušnja, udeležilo pa se je je pet prepeličarjev in en špringer španjel. Sicer sem bil že kar nekajkrat v Braslovčah, a ne vem zakaj mi izhod iz avtoceste vedno dela preglavice. Tudi tokrat sem se zapeljal predaleč in sem lahko potem še dodatno občudoval lepote tega hmeljarskega področja.
Tudi sama lokacija lovskega doma v Braslovčah mi je bila neznana, saj sem do sedaj vedno prihajal na mesto dogodka, recimo pod kozolec za prireditve ali pa k koči gori višje v hribih. Ker pa znajo domačini odgovarjati na prijazno postavljeno vprašanje, sem bil še dovolj zgodaj na parkirišču pred domom.
Udeleženci, tako vodniki s psi kot oba sodnika, Milan Udovč in predsednik vzrejne komisije Anton Selinšek so bili že zbrani. Seveda brez domačih lovcev, ki so nas vodili po terenu ne bi šlo.
Najprej smo se odpeljali k ribniku, ki ga poimenujejo Braslovško jezero. Lepa dovolj velika vodna površina očitno namenjena gojitvi in lovu rib je obkrožena z gozdom. Opremljena pa je tudi z gostiščem, da ni nujno trpeti žeje.
Kot se spodobi, sta sodnika in domači lovci predstavili predvideno dogajanje, pobrali rodovnike in že se je lahko začelo s preizkušanjem psov. Ob poku puške se je izkazalo, da v vrsti ni streloplahega psa, eden je nakazoval celo na strelojarost.
Kot prva preizkušnja je bila na vrsti vodoljubnost in za njo takoj prinašanje race iz vode. Z različno vnemo so se psi podajali v vodo po ukazu malo na rekreacijsko plavanje in potem še po vrženo mrtvo raco, ki so jo bolj ali manj vzorno oddajali svojim vodnikom.
Gozdna preizkušnja ali kakorkoli že poimenujejo izpust psa v gozdu, kjer naj bi poiskal sled zajca ali druge divjadi in jo glasno pognal, je potekala v dveh skupinah. Pridružil sem se tisti, ki jo je ocenjeval sodnik Selinšek in kaj kmalu smo poslušali psičko iz Kanala, kako se je oglasila in vztrajno gonila po gozdu.
Ko smo se vrnili iz tega sprehajanja po gozdu in polju, jaz seveda s premočenimi čevlji in hlačnicami, ker lenoba nisem vrgel škornjev v prtljažnik, smo se ponovno zbrali ob iztoku jezera. Vodniki so iz avtomobilov prinesli malo divjad in sledil je preizkus po vlečki najprej perja, potem pa še dlake. Tu nekaterim psom kljub prigovarjanju vodnikov ni šlo najbolje. Spet drugi pa so odlično prinašali na koncu vlečke odloženo divjad in jo podajali vodnikom v roke.
Vsaka zanimiva stvar ima svoj konec in tudi naše potepanje in preizkušanje na terenu se je zaključilo. Se je pa zato nadaljevalo druženje v lovskem domu v samih Braslovčah. Tam smo bili postreženi z malico, za kar se domačim lovcem dodatno zahvaljujem. Pisarniško delo, ki ga morajo na takih dogodkih opraviti sodniki terja svoj čas, ki smo ga ostali izkoristili za pasje lovsko debato, ki smo jo malo začinili tudi s pogovori o internetnih lovskih dogajanjih.
Na koncu preizkušenj sodniki podajo rezime prikazanega in tudi tokrat je bilo tako. Najboljši so poželi čestitke, malo manj uspešni pa priporočila in dobre želje za naslednjič.
Po podelitvi pokalov, kar je lepa in zanimiva poteza tega LKD-ja, ki preizkušnje tudi tekmovalno začini, smo se še zbrali na planem in posneli nekaj spominskih fotografij.
Spet sem imel priliko spoznati še en nov pogled na slovenske lovske pse in v živo spoznati še nekaj vodnikov, tudi tiste s katerimi sem imel do sedaj stik le preko internetnega socialnega omrežja.
Po lepem dopoldnevu polnem dogodkov na svežem zraku in po dobri malici in kozarčku pijače, je bilo vračanje domov po avtocesti precej dolgočasno in zaspano. Tako da se je po uvodnem pozdravu domačih in obeh kosmatincev priljubljena klop pod kozolcem pred hišo kar prilegla za tiste pol urice. Po dolgem seveda!