PNZ v dežju Hrastnika

A je pes tudi moker ko pes?

No, jaz bi kmalu bil, pa sem v prtljažniku le našel eno rezervno dežno jakno, da sem lahko občasno odložil dežnik s kateroim sem strašil med jagri in njihovimi psi v hribih nad Hrastnikom. Tam sem spet delal napoto na PNZ-ju za goniče. Hribovitih cest sem kot motorist kar vajen, pa tudi del mene izvira iz Gore, tako da mi vijuganje po njih ne dela težav. A ko se ti špageti povežejo z zoprnim vremenom, ki ga imamo letos tako obilo, mi gredo res malo na jetra. Pa je vreme zjutraj po poti iz smeri metropole še nekako kazalo malo upanja da vsaj ne bo padalo, a se je že v Hrastniku izkazalo, da bo kar pošteno ulivalo. In več ali manj je tako bilo celo dopoldne. Še posebej pa na prostoru zbora, tam gori, kjer se pot proti Rimskim toplicam spet prevesi navzdol, kjer smo se seznanili med seboj, organizatorji in gostitelji. Sodnik Grošelj nas je postavil na realna, mokra tla seveda in dejal, da lovci in psi delamo v vsakem vremenu.

Iz zbornega mesta nad Dolom pri Hrastniku je sedem izžrebanih vodnikov in moja malenkost odbrzela za Pavčnikovo modro Vitaro. Ob priliki mu nanjo narišem tisto glisto, modrega dirkača iz risanke, saj je prav po njegovo oddirjal po cesti, nas pol bolj počasne kolone pa potem peljemo lepo direkt v Hrastnik, kjer smo se potem gledali kot izgubljeni telički, ki so izgubili kravo vodnico. Vendar je bila čredica kmalu spet zbrana in že smo v prvi in delno drugi prestavi grizli asfaltne špagete v hrib v smeri proti koči LD Hrastnik. Nekoliko prej smo se ustavili, ogrnili cerade, oblekli pelerine in odprli dežnike, vodniki pa pse pripeli na povodce in najprej je sodnik Zdravko preizkusil morebitno streloplahost psov.

Nato pa smo se začeli pomikati po gozdni poti in sodnik je začel s preostalim delom, mi pa smo poslušno sledili in ubogali navodila. Z opisom razgleda na menda lepo okolico se ne bom mudil, rečem lahko le, da bi tudi tu držal poetični gorenjski opis za meglo »En k... se vid!«

K sreči nas je na koncu obhoda okoli griča ob poti počakala lična hišica z gostoljubnim domačim jagrom in njegovo soprogo. Ta hišica ima dobro lastnost, da v sebi drži zadostne količine take in drugačne kačje sline, ki ima zasluge, da se tega dne v tej skupini ni nihče prehladil. Gospodarju za gostoljubnost še enkrat hvala!

Po ponovnem krajšem rallyju smo se ustavili nad kočo LD Hrastnik, katero so ekpresno obnovili in praktično na novo postavili v dobrem letu po tistem, ko jim je strela zanetila požar, ki je kočo uničil. Vsekakor težak zalogaj, ki ga ni sposobno uresničiti vsako društvo!

Ogreta peć je vabila v prostor kjer so sodniku preračunali vse tiste na obrazcih zabeležene točke, ostali pa smo malo popili in več pokramljali.

Ko so organizatorji in sodniki premleli svoje, so pozvali vodnike in pse k razglasitvi na prostor nad kočo. Sodnka Darko in Zdravko sta podala svoje ocene in čestitala vodnikom za uspešno delo s svojimi psi, Tomaž pa nas je v imenu gostiteljev povabil še na kozarček in prigrizek. Jaz sem jo sicer moral popihati proti drugi zadolžitvi, a ne dvomim, da so se še imeli lepo.

In za povrhu, se mi je po poti še nekajkrat pokazalo sonce. Če se ne bi bleščalo, bi prisegel, da mi je kazalo sredinčka, potem pa spet kmalu poslalo novo divizijo oblakov! Še dobro, da imamo marostarji že kožico med prsti, sicer bi nam letos zagotovo zrastla.