CAC Snežnik

Državna razstava psov lovskih pasem

Lovske pasme in lepotne razstave. Smiselno? Všečno? Uporabno? Lovski psi v nelovskih rokah? Taki in podobni pomisleki se mi podijo po glavi, ko pomislim na razstave, kar je nekaj povsem drugega kot delovne preizkušnje.

Za društvo, tokrat LKD Cerknica pod vodstvom Marka Opeke tak dogodek zagotovo pomeni zajeten zalogaj tako z vidika logistike in vloženega časa, truda in verjetno tudi denarja. Zato vsakomur, ki se trudi popestriti turobne dneve s takimi dogodki vsaka čast! Tudi na tokratni CAC razstavi državnega nivoja posvečeni lovskim pasmam psov je bil očiten trud organizatorja in dogodek na splošno gledano je kljub čemernemu občasno deževnemu vremenu bil vreden obiska.

Razstava je potekala na običajnem mestu, za parkirna mesta je bilo poskrbljeno in gasilci so nas ob prihodu v grajski park usmerili na parkirno mesto od koder smo se najprej odpravili ogledati fotografsko razstavo na temo Zveri, ki je in ob pisanju tega prispevka še gostuje v samem gradu v prostoru za recepcijo. Istočasno s CAC razstavo je bilo možno pogledati tudi razstavo rogovij jelenov in rogljev gamsov uplenjenih v lanskem letu na notranjskem. Nekaj kar mene za razliko od povprečnega lovca presneto malo zanima, zato sem kaj hitro ubral korake okoli jezerca za gradom proti razstavnemu prostoru.

Kot po navadi primerno ograjeni ringi s postavljenimi šotori in mizami za sodniško ekipo so bili že polno zasedeni, dogajanje je bilo v polnem teku. Manjkalo ni niti gostinske ponudbe, čeprav je kljub podarjenemu bonu za malico in pijačo nisem utegnil izkoristiti. Prirediteljem vseeno hvala! Za dobro vzdušje je skrbela še glasba, ki ni bila prehrupna, tako da se je bilo moč nemoteno pogovarjati s številnimi lovskimi tovariši in prijatelji, ki sem jih srečeval na vsakem koraku.

Prvi vtis in splošno vzdušje sta mi delovala zelo lovsko, kar mi je bilo takoj všeč. Večinska oprava tako obiskovalcev kot psov je bila lovska, zelenodušna, pogovori so tekli o naših lovskih in pasjih dogodivščinah, kosmate duše so se potikale in posedale ob naših nogah in si mislile svoje, verjetno podobno kot ob kakšnih lovskih zborih pred lovom ali po njem.

Nato pa sem se lotil malo ogledovati same ringe. Z veseljem sem sledil mlajše in starejše lovke in lovce, ki so vodili pse pred očmi sodnikov, najsi bo za razstavni namen ali pa namen vzrejnega pregleda goničev, ki je potekal istočasno.

Obenem je potekalo tudi tekmovanje v Junior handling-u, športno kinološki disciplini, kjer tekmujejo vodniki psov v pravilnem izvajanju razstavljanja in likov. To disciplino je ocenjevala priznana športna kinologinja Tanja Bizilj. To tekmovanje ima zanimivo pravilo, da vodnik nikoli ne sme sodniku zakrivati pogled na psa. Ali je primerno na lovski razstavi izvajati taka tekmovanja? Zakaj pa ne? Konec koncev smo tako lovski kot športni kinologi pod streho iste kinološke organizacije in spoznavanje dela kinoloških kolegov je dobrodošlo kot popestritev. Nikakor pa mi ni všeč, da ena veja vpliva na drugo s svojimi načini dela. Psi določenih pasem so bili vzrejeni za določen način dela in tako naj čim dlje ostane.

Dokler so po ringih krožili vodniki s psi povsem lovskega značaja, ki še niso prešli v športne roke, sem se počutil po lovsko domače. Lepo je bilo gledati prepeličarje in barvarje, kako so krožili po ringu. Nič manj niso bili elegantni kopovi, istrijani, brak jazbečarji in ostali goniči.

Vendar pa sta me zelo zmotili dve stvari. Vem, da si bom nakopal zamero pri določenih kinologih, a moje mnenje je kakršno je, mogoče napačno, nikakor pa ga ne nameravam zavijati v vato ali skrivati.

Prva zamera gre tistim razstavljavcem, ki si lastijo pse lovskih pasem, pa ti lov vidijo mogoče le iz kavča na televizor v dnevni sobi. Zelo težko gledam na primer kakšnega jazbečarja, tega leva v mali škatlici, kako ga neki dvonogi velikan obešenega na vrvici vleče po ringu. Moja žena za male pse pravi, da niso psi, a se jaz z njo ne strinjam. So le manjši zaradi uporabnosti, njihovi značaji pa so običajno veliki in največkrat je ravno njihovo veliko lovsko srce krivo, da obtičijo in končajo v kakšnem rovu. In to je njihova usoda, njihov namen in poslanstvo, katerega verjamem, da če bi jim dali možnost izbire, ne bi zamenjali za kavč.

Ker vem, kaj psu lovske pasme pomeni lov, plazenje po rovu, tek po gozdu in polju, potapljanje za pobeglo račko, iskanje tako sladke sledi in tudi spopad na življenje in smrt če je treba, zato ne razumem, kako lahko nekdo tako srčnost uniči za potrebe lastnega ega razstavljavskega nastopanja ali vzreje psov, ki spet ne bodo videli in vedeli za kaj so na tem svetu.

Ko pa na mizici v tako pogostih šotorih vidim še cel kup kozmetičnih preparatov, ki lepega psa spremeni v hodečo nafrfruljeno lasuljo me mine vse spoštovanje do lastnikov teh razstavnih artiklov. Psi žal niso več.

Na žalost je tudi pri nekaterih vodnikih lovcih že prisotna navada, da svoje pse po ringu z napetim povodcem vlačijo obešene za mandeljne in jih silijo v nenaravno »ponosno« držo. Lovski tovariši, dajmo se zmeniti, pa s svojimi pasjimi prijatelji podelite še to usodo! Zagotovo se bo našel kdo, ki vam bo rade volje pomagal in vas malo privzdignil na povodcu! Dobremu vodniku pes hodi ob nogi na sproščenemu povodcu. Tako kot nas učijo dobri inštruktorji tudi na lovskih tečajih vsaj VP1, katerih se lahko udeleži vsak od nas v okviru lastnih LKD! Konec koncev niti pravila zgoraj omenjenega Junior handlinga ne zapovedujejo »obešanja« psa. Govorijo le, da naj vodnik odvečni povodec, ki bi lahko oviral gibanje psa ali vodnika, zvije v pest. Če torej karabin povodca na spodnjem delu ovratnice visi nekaj centimetrov navzdol, namesto da je zapet za vratno žilo, bo čisto v redu!

Z načinom vodenja prehajam na svojo drugo zamero. Pa saj konec koncev ne gre za mojo zamero. Zameriti bi jim morali pravzaprav kar njihovi lastni psi. Vodnikom namreč, ki vlačijo svoje pse na take prireditve, poprej pa ne poskrbijo niti za osnovno seznanjanje svojih psov s takimi in podobnimi situacijami. Nekateri svoje pse očitno držijo samo doma, upam da ne v pretesnem pesjaku ali na verigi, mogoče še v gozdu, potem pa se že neha. Kako naj si drugače razlagam drhteče velikane na povodcu? Pse pasem, ki so v gozdu sposobne borbe na smrt z merjascem ali medvedom, ki na razstavi drgetajo s spodvitim repom in nemo jokajo? Kako lahko hanoveranka vsa v strahu stoji ob vodniku in čaka na vstop v ring in ne upa niti pogleda naokoli. Namesto tega pa topo zre predse. Kako da se Mađarski kopov, ta meni sedaj prvič videna večja različica slovaka vsa tresoča privleče do sodnika in počepne pred merilno palico? Komentarji prisotnih gledalcev so bili jasni. Psica se boji palice, ker jo tudi sicer občuti.

Vsem takim vodnikom le misel. Vaši psi vam verjetno niti ne zamerijo. Njihova vdanost zna biti brezmejna, če le neke meje vi sami ne prekoračite. A mogoče se ne bi bilo napak vprašati, ali si jo zaslužite!

Po tem na trenutke mučnem ogledu me je pritegnil živžav na zgornjem delu travnika ob nekakšni cevi iz desk. Ob njej sem zagledal Dejana s svojo resasto jazbečarko in kmalu se mi je ob njenem srditem oglašanju zazdelo na čem je stvar. In res je prav hitro iz umetnega rova privlekla lisico in jo srdito stresala. Ne pravo seveda, le njeno vadbeno kožuhasto imitacijo. Za njima so prišli na vrsto še nekateri drugi tandemi različnih jamarskih barv in prav vsi so poželi aplavze obiskovalcev, ki so si z zanimanjem ogledali ta spremljajoč dogodek.

Malo bolj odmaknjen a prav tako obkrožen s precejšnjim številom gledalcem je bil dogodek vaje stoje na jerebico, ki so ga izvajali psi ptičarske pasme na spodnjem delu travnika.

Ob ogledu teh prijetnih dogodkov in ob sproščeni debati nemajhnega števila lovskih prijateljev, je odmerjeni čas za obisk prehitro minil. Razglasitve najboljših nisem dočakal, saj so klicale še druge družinske in družabne obveznosti, vsekakor pa se tudi naslednjič oglasim na tem dogodku, če le ga bo marljiva ekipa spet pripravila.