LD Sorško polje - PZP ptičarjev
Kaj pomeni PZP?
Ker imam nekaj lovskih tovarišev, kateri vodijo nemške ptičarje sem že nekajkrat slišal te čudne kratice, nekatere vezane na pomlad, druge na jesen, pa nekakšni vzrejni, preizkusni in bogsigavedi kakšni izrazi so bili poleg. Tolmačenje brez praktičnega prikaza pa gre meni skozi eno uho notri, skozi drugo ven, tako, da mi njihove obrazložitve niso nič pomagale.
Na koledarju lovsko kinoloških prireditev sem za 19. april zasledil ta famozni PZP na gorenjskem koncu, točneje v lovišču LD Sorško polje in pod organizacijo LKD Gorenjske. Skupaj z lovskim tovarišem Matjažem, kateremu je ponagajal avto, sva se torej odpravila na ta dogodek. On ker je s svojim kratkodlakim nemškim ptičarjem želel opraviti ta preizkus, jaz pa ker me je to zanimalo in prišlo prav pri nekem projektu. On torej s psom, jaz pa s fotoaparatom in že smo se peljali po stari cesti iz Ljubljane v smeri Kranja.
Na ravnici pred Kranjem ostro zavijeva levo na makadamsko pot in čez nekaj sto metrov sva parkirala pred lično kočo LD Sorško polje, kjer je že mrgolelo štirinožnih in dvonožnih pasjih duš.
Kot se spodobi, je dogodek otvoril predsednik LKD Gorenjske Janez Nahtigal in poleg domačinov predstavil sodnika preizkušnje Andrejo Strajnar in Ivana Travna. Po uvodni predstavitvi sodnika Travna o tem kako bo preizkušnja potekala smo se podali na polje. Ivan je najprej sklical prisotne lovce pripravnike, ki so prišli na prireditev po novo znanje in potrdilo v pripravniški dnevnik. Zanimivo je bilo poslušati njegove besede, ki so izvirale iz dolgoletnih izkušenj in značaja polnokrvnega kinologa. Nato se je začelo zares.
Vsak vodnik je dobil napotke kje naj usmerja svojega ptičarja, kako naj pes preiskuje teren in sledi ukazom vodnika. Lepo je bilo gledati te pse, ki so kar plapolali po polju visoke trave, najsi je šlo za nemške ptičarje s kupiranim repom ali pa tiste z repi polne dolžine. Še posebej eksotičen je bil pogled na Irskega setra z njegovo dolgo in negovano dlako kako preiskuje teren. Povsem drug izgled pa so dajali Veimeranci, še posebej močan samec iz Hrvaške.
Nekje med preiskovanjem terena so psi naleteli tudi na pernato divjad, ki je čepela v travi. Ob zaznanju te divjadi so morali dokazati, da so z vodniki osvojili tako imenovano stojo, ko mora ptičar obstati na določeni razdalji od divjadi v značilnem ptičarskem položaju. Na ta način pes lovcu na lovu pokaže, da je pred njim recimo fazan, nakar mora, ko ptič sfrči, pes pasti v down, to je uležti se, da lovec lahko za psa varno odda strel na divjad.
Nekateri od psov so po želji opravljali še dodatno nalogo, iskanje zajca, vendar ta dan ni bilo sreče, da bi zajca v grmovju in na polju tudi dvignili.
Kar lep čas se je odvijala ta preizkušnja, vendar niti za trenutek ni bilo dolgčas. Med čakanjem so se vodniki pogovarjali, zabavali in izmenjevali izkušnje, nato pa iz daljave, kjer je bilo možno, opazovali lovske tovariše kako jim gre opravljanje preizkusa. In nekaterim je šlo bolje, drugim slabše. Tako kot vedno pri vsaki stvari. Bistvena pa je bila dobra volja in pripravljenost nadgraditi ali pa nadoknaditi trenutno znanje in izkušnje. To je poudaril tudi sodnik Traven v nagovoru na koncu preizkušnje ob razglasitvi rezultatov in čestital vsem udeležencem. Kar je bilo kritike, pa je bila dobronamerna in bolj nasvet za v bodoče kot karanje.
Po koncu dogodka so nekateri še posedeli pred lično kočo, kjer smo že ves čas čakali, da sta sodnika opravila formalno papirno delo in se družili, spili kakšno pijačko in na koncu smo vsi z lepimi vtisi iz dogodka na prijetnem gorenjskem koncu odšli proti domu.
Sedaj me bo pa zanimalo, kako izgleda še na preizkušnjah z onimi drugačnimi kraticami, nekaj na jesen ipd., kdo bi si ga vedel...