Državna tekma Prosenjakovci

Tudi katastrofalen dan je lahko lep

Ko zelenca na tečaju pripravijo, da se gre poizkusit na državno tekmo, je mogoče vse. Tako dober rezultat, kot tudi čista nula. S tako mislijo sva se s Perunom tudi odpravila na vandranje v tisti čisto vzhodni del kure, kjer mora žabar imeti že skoraj slovar s seboj, da lahko naroči pivo. A s pivom se je bolj končalo kot začelo. Kajti začelo se je s prvo katastrofo. Zvonjenjem ure šele četrt čez peto, čeprav sem boljši polovici naročil, da nastavi vekarco na pol peto.

A po toči zvoniti ne pomaga, se kaj usajati pa še manj, saj sem že sam vedel kaj bi dobil servirano nazaj. »Kar sam si drugič uro nastavljaj!«. Perunu na dvorišču je bilo za zvonjenje prav malo mar, važno je bilo, da ga je gazda povabil v avto in da se je nekam peljal. In krepko naspal, ker vožnje kar ni bilo konec. Nekje bolj proti koncu je sicer slišal govorjenje nekih drugih oseb in čez čas preklinjanje voznika, a dokler se lepo dremucka na blazini zadaj v avtu, in nisi ne lačen ne žejen, se ni pritoževati. So pa te omenjene osebe poskrbele, da je bila vožnja malo daljša in ne v čisto pravi smeri. K sreči imajo na obrobju Murske sobote tudi kakšnega kolesarja, ki mu je znano, kje se pelje za Prosenjakovce, penzionistov s cekarji in pohodnimi palicami, pa se bo voznik v tem kraju v bodoče ogibal.

Z nekaj minutno zamudo in še pred začetkom otvoritvene ceremonije sva tako oba, kosmati in nekoliko manj kosmati jager že pozdravljala znane obraze ob lovski koči. Pa tudi to bolj po zaslugi telefonske pomoči našega Alojza, ki je poskrbel, da nisva zgrešila ostrega odcepa h koči.

Fanfare (lovski rogovi) so oznanile začetek in po jako svečani predstavitvi vseh sodelujočih, tako organizatorjev, sodnikov in delegatov, se je dirka lahko začela.

Z rutiniranim krvoslednim tandemom Špičkom in Bolo iz Idrijskega konca smo se pod budnim očesom sodnika odpravili na prvi dve disciplini. Vodljivost in odložljivost. Tu sva se s Perunom kar dobro odrezala, a tako kot odpoved tu ne vpliva na glavno disciplino, ne vpliva nanjo tudi odličnost, če v glavni pogoriš. Špičkova Bola pa se je odločila za ravno obratno varianto. Izkušena dama je že vedela kaj je pomembnejše.

Očitno je ležanje na hladnem mojemu kosmatemu prijatelju tako zlezlo pod kožo, da se je tudi na sledi odločal za senčnejšo in njemu prijetnejšo, vodniku pa jako trnovo pot, ki pa ni bila enaka tisti, po kateri je prejšnji dan hodil nekdo, ki so mu iz noge poganjali dodatni parklji in je puščal kri iz plastenke. Ker sem mu kot skrajno neuvideven gospodar končno dopovedal, da ne bo nič s pašteto, ki čaka v nahrbtniku, če ne bo našel prave poti, se je le sprijaznil z iskanjem kapljic krvi po presušeni zemlji koruznega polja in potem nama je le uspelo pobrati drugi listek in napredovati po dokaj močni krvni sledi. Že sem mislil, da bo steklo, ko sem pogledal na telefon in opazil neodgovorjeni klic sodnika. Seveda, čas je potekel. Nekam zelo hitro se mi je zdelo, a številke na ekranu niso dopuščale dvoma.

Kot bi rekel eden največjih slovenskih žogobrcnih »modrecev«; to dopoldne očitno ni bilo najin dan. Perun mi je na poti domov enkrat prišepnil, da so mu bili zelo všeč novi nepoznani vonji tistih večjih »srnjakov« in že znanih pujsov. Menda so tudi tam ravno tako lepo dišeči. Nisem mu odgovoril (nekaj užaljenosti mi pa le pripada) in sem se tolažil z obrazložitvijo, ki mi jo je ob pivu zaupal Špičk, da je 3x7 šele 21 in da je bil tudi on pri teh letih vseh žavb poln. Da pa punce prej dozorijo, kar je njegova Bola lepo dokazala in jima prinesla enega od pokalov.

Tudi Čeda in Pero Lovski sta bila pridna in tako so vsi trije poskrbeli, da so imeli njihovi vodniki polne roke priznanj in pokalov in prav fletno jih je bilo hecati in se takrat z njimi rokovati. Čeprav je bilo nagajivo, je pa bilo tudi od srca.

Pri tem je potrebno posebej izpostaviti, da Srečku pri vodenju Pera izdatno pomaga njegov sin, za katerega bomo zagotovo še dostikrat slišali. Bravo, na mladih svet stoji!

Vodja prireditve Ludvik je na začetku označil za odlične vse, ki pridejo na konec sledi. V zaključnem govoru se je popravil in to titulo pripisal vsem, ki smo tekmovali. Temu se reče dobra diplomacija in spada k tako odlični organizaciji kot je bila tokratna. Odlična je bila tudi logistika polnjenja naših želodčkov izza roštilja in kotla ter hladilnika in prav lepo smo se potolažili neuspešni in okrepčali uspešni.

Še posebej vesel sem bil, ker sem na tej prireditvi srečal nekaj starih prijateljev in okrepil vezi z nekaj novih. Če kje, potem za delo s psi velja, da so izmenjave izkušenj neprecenljiva pomoč, dogodki kot je ta, pa dobra prilika. Če je poleg še zvrhan koš dobre volje in lovske latinščine, je pa dan popoln.

Tako je prišel čas, ko se je bilo treba odpraviti proti domu v barjansko drobovje kure. Kriza še vedno traja in vožnja brez klime nama je še vedno usojena. Je pa bil zato bolj prijeten postanek v lokalu pri prijetni gospodični, ki nama je postregla s kavo in skodelo prijetno hladne vode. Na Trojanah sva nakupila še škatlo krofov in kremšnit v maniri kamor je šel b'k, naj gre še štr'k in kmalu smo se sladkali v senci domačega kozolca.

Poraze kot je bil ta, je treba resno jemati in se truditi, da bo drugič bolje. Kljub temu pa dobra volja in pozitiven pogled na zadevo ne škodi.

Ob koncu le še zahvala vsem, ki so se trudili za to lepo prireditev. Bilo je prijetno v vaših krajih.

Marijan Likar

Kljub nekaterim očitkom, da je tekma nekje »bogu izza hrbta«, se je pokazalo, da je bila tekma na pravem mestu: Tereni odlično izbrani, skoraj identični, domačini prijazni in gostoljubni,vodja prireditve, sicer starešina LD Prosenjakovci Lajči in podpredsednik KZS Iztok nista dopustila presenečenj, razen vremena, ki ga nista mogla nekoliko ohladiti!  Zapeljevalnih sledov obilo, za sledenje od vročine razsušen teren ni predstavljal prevelikih zaprek za dobre sledarske nosove! Res pa so nekateri imeli malce smole, tudi psi, ki so tovrstno preizkušnjo že opravili, tudi s prvim razredom! Prepričan sem, da jih bomo videli zopet drugo leto!

Prevladovali so bavarski barvarji, ter hanoveranska barvarka in koker španjel! Od 12  jih je 7 uspešno zaključilo preizkušnjo!

Prvo mesto sta osvojila bavarec  Pero Lovski s Srečkom Mumlom, sicer v naravi izkušen iskalec  iz Lovrenca na Pohorju, druga je bila mlada bavarka Čeda z mladim vodnikom Damjanom Kožlakarjem iz Laz, tretja z istim številom točk, kot predhodnica bavarka Bola,vodnika Milana Fortune iz Idrije, sicer bolj znan pod vzdevkom Špičk! Vsi trije v prvem razredu! Četrta sta bila lanskoletna zmagovalca bavarka Moni Lovska, z Alojzom Drnovškom iz Zagorja, ob njima pa bavarka Bistra ivana Fišerja iz Ptujske Gore, znanega vodnika  jamarjev in krvosledcev! Prav prijetno pa je bilo pogledati na šestem mestu ang. koker španjela Dasa, ki ga vodi starešina LD Križevci pri Lutomeru Valter Horn, izredni ljubitelj te pasme. Tik ob njima pa bavarec Bor Kumski in vodnik skoraj domačin iz Murske Sobote Jože Kočar!

Bojan Deberšek