Po krvnem sledu...9

Po krvnem sledu...9     Lovec št.11, l.1983

Lovce-strelce, ki zastavijo določeno območje, moramo opozoriti tudi na to, da med iskanjem ne smejo streljati na nobeno zdravo divjad, niti samo zaradi zabave, ker s tem motijo tako vodnika kot psa in ju zavajajo pri delu. Opozoriti jih moramo tudi na to, da takrat, ko sledimo ranjeno divjad, ne sme nihče - ne vodnik, še manj pa drugi lovci, ki vodnika spremljajo nositi puške nabite! Naboji naj bodo pri repetirkah v nabojniku ali na najbolj priročnem mestu, nikoli pa v cevi, čeprav puška ni napeta. Sam sem doživel nesrečen primer, ki pa se je na vso srečo končal brez posledic. Prepričan sem bil, da je popolnoma varno, če imam v repetirki mauser naboj v cevi in puška ni napeta. To mojo gotovost pa bi lovski prijatelj France, ki me je spremljal po sledu, skoraj plačal z življenjem. Sledila sva obstreljeno jelenje tele na bolj kamnitem kraškem svetu; na neki vzpetini mi je spodrsnilo in sem sedel na »zadnjo plat«. Puška, ki sem jo nosil na hrbtu, obešeno čez rame, je pri tem z udarno iglo udarila na kamen. To je bilo dovolj, da je za mojim hrbtom počilo. Takoj sem vprašal Franceta, na kaj je streljal, pa mi je odvrnil: »Saj nisem jaz, ti si« Ko sem vzel puško z ramena in potegnil zaklep, je iz cevi padel prazen tulec. Skoraj me je kap! Francetu takrat nisem povedal, danes pa lahko povem, da so se mi začela tresti kolena in so mi po vsem telesu zagomazeli mravljinci, ko sem pomislil na to, kaj bi se zgodilo, če bi padel bolj nazaj - na hrbet - in bi bila puškina cev obrnjena postrani nazaj!
Če je goščava, v katero odskoči obstreljena divjad, pre gosta in če na sledu ni krvi, je nujno potrebna pomoč krvosledcev, pa čeprav je sled kratek. Srnjak, izsleden v lovišču LD Rakovnik.   
Foto Janez Pernat

V Slovenskem lovskem priročniku sem bral na strani 469 v tretjem odstavku, ki opisuje varnost lovske puške: »Najvarnejše so puške, ki so nabite - z nabojem v cevi - pa nenapete!« Iz lastnih izkušenj pa pravim: »Najvarnejše so tiste puške, ki niso nabite in nimajo naboja v cevi« Ravnajmo tako, če hočemo, da bomo pri našem težkem in odgovornem delu še nekaj časa mirno živeli. Vem, da bo marsikdo rekel: »Saj ta je živ norec! Iskati obstreljenega divjega prašiča ali medveda s prazno puško!« Res sta oba zelo napadalna, pa naj gre za mladiča ali starino, zato moramo biti nadvse previdni; iskanje moramo urediti tako, da do presenečenj ne more priti. Sicer pa nam, če nas ta žival nenadoma napade, tudi nabita puška, ki jo imamo obešeno čez ramo, ne pomaga veliko. Preden jo snamemo in pripravimo na strel, je že po nas! Zato skušajmo že na samem nastrelu ugotoviti, ali bomo iskali že mrtvo divjad ali pa jo bo morda treba še goniti. Če bo potrebna gonja, potem bosta tako obstreljeni divji prašič kot medved ostala po vsej verjetnosti v kaki goščavi, zato psa pred goščavo sprčimo s slednega jermena in ga pustimo, da gre sam naprej v goščavo (najbolje je, da imamo za to delo dva psa) ali pa goščavo zastavimo z lovci in spustimo vanjo goniče, da ranjeno divjad dvignejo in spravijo na plan. Z enim samim psom, in to še na slednem jermenu, se nikar ne odpravljajte v goščavo za obstreljenim prašičem ali medvedom! Mislimo na to, da nas še ozimec napade to sem že doživel!
Če se zbere ob nastrelu več lovcev, jih skušajmo razpostaviti na dvignjena mesta ali preže, saj imajo tako precej več možnosti, da slišijo, v katero smer zavije gonja in tudi vsa druga znamenja, ki jih daje vodnik. Tudi možnost, da prestrežejo obstreljeno divjad, ki se umika pred psom, je tako večja. Pri tem morajo najbolj paziti na smer vetra, saj se ranjena divjad izredno rada umika proti vetru, ker tako laže sproti spoznava nevarnosti, ki ji pretijo. Prav tako morajo vedeti, da se ranjena žival v stiski umika pred psom po hribu navzdol, ne glede na to, kam je zadeta, tudi če ima na primer prestreljeno prednjo nogo. Jelenjad s prestreljeno nogo pred psom zelo rada zapusti goščavo in se umika čez poseke, čistine ali po gozdu z visokim drevjem. Obstreljeni divji prašič se zelo rad premakne iz ene goščave v drugo, zato je treba prehode zastaviti. Vse to naj lovci-strelci upoštevajo, ko se postavljajo na določena mesta.

V slabi uri in pol nama je uspelo izslediti in zaustaviti srnjaka s prestreljeno nogo tik nad zapestnim sklepom, čeprav je od strela minilo že več kot 40 ur! (Srnjakiz lovišča LO Struge).   
Foto J. Pernat

Na nastrel in po sledu nas spremlja navadno samo en lovec-pomočnik, in to tisti, ki ga tako delo veseli in privlači in je dovolj fizično vzdržljiv, da ne bo omagal, preden iskanje ni končano. Predvsem pa mora seveda zelo dobro poznati celo lovišče. Le tak pomočnik nam bo lahko res pomagal, da bo iskanje potekalo hitreje in bolj tekoče; označeval bo sled in kri, vse sumljive znake, ki jih najdemo po sledu, bolj natančno pa bo lahko pregledal tudi ležišča. Poleg tega ga lahko koristno uporabimo pri premagovanju zaprek, za zvezo z drugimi lovci in za vodenje drugega psa, če ga imamo.
Ko smo vse to opravili, odložimo psa kakih 10 m pred nastrelom in nastrel preiščemo tako, kot sem že opisal. Vendar po možnosti ne začnimo iskati prej, preden ne ugotovimo, kam naj bi krogla žival zadela. Če pes nato ne more najti sleda naprej, se vrnemo do zadnje krvi; če ga še vedno ne najde, se popolnoma mirno vrnemo na nastrel in ga še enkrat temeljito pregledamo. Šele nato se odločimo, kako bomo ukrepali naprej. Nikakor pa ne smemo odnehati, dokler nismo tako rekoč popolnoma prepričani, da ne bomo mogli živali izslediti in dokler nismo naredili vsega, kar je v naši moči, pa čeprav se lovcu-strelcu ne da več. V takem primeru pošljemo lovca-strelca domov in sami v miru nadaljujemo delo. Če na nastrelu nismo našli ničesar, 10 m pred nastrelom odvežemo psu ves sledni jermen s prigovarjanjem "ranjeno išči naprej«. Tako napravimo tudi v primeru, če na nastrelu kaj najdemo. Tu pa navadno napravimo napako; na nastrel pridemo navadno razburjeni in damo psu samo dva metra jermena, kot bi mu hoteli sami pokazati nastrel in mu nakazati, v katero smer je divjad pobegnila. Ne samo na nastrelu, tudi po vsem sledu in v vseh okoliščinah zahteva delo s slednim jermenom od vodnika veliko tankočutnosti in izkušenosti, saj predstavlja jermen povezavo med vodnikom in psom in lahko odločilno vpliva na potek iskanja! Po jermenu natančno vidimo, ali je pes še močno na sledu ali postaja negotov in mu delovna vnema pojenjuje. Dolžina jermena daje psu svobodo gibanja, ki jo potrebuje, da lahko sam najde tako nastrel kot po sledu naprej, da lahko izdela vse vijuge, kljuke in povratne sledove. Če nima pes na voljo dolgega jermena, mu ne bi mogli slediti, posebno v bolj gostih sestojih ne. Seveda pa to ne pomeni, da moramo vedno viseti na koncu jermena. Vsaj dva do tri metre ga moramo vedno imeti v rezervi, da bo iskanje potekalo bolj tekoče, brez večjega potezanja in ustavljanja, kar lahko preobčutljivega psa pri delu zelo moti. V gostejših sestojih trije metri komaj zadostujejo, ker moramo jermen preprijemati. Če pes iz kakršnegakoli vzroka skoči ali potegne, nam bo jermena v roki zagotovo zmanjkalo, če ga držimo že na koncu in če je ta povrh še moker. Pes se bo počutil, kot če bi ga odpeli. Povelje »počakaj« ali »stoj« pa nanj ne deluje dobro. To se nam posebno rado pripeti v goščavi, ko psa ne vidimo pa tudi jermen zelo slabo, zato ga ne moremo hitro preprijeti in gonja se začne z jermenom vred! To pa je za vodnika najbolj neprijetno, kar se mu lahko zgodi. Tudi meni se je to že pripetilo, kot sem že opisal, in vsak, ki se mu bo to zgodilo, se bo vedno bal držati jer-men na koncu! Vozla ali zanke na koncu jermena, ki bi preprečil, da bi se nam jermen izmuznil, ne priporočam, ker se neprestano zatika za veje, korenine in druge zapreke in tako po nepotrebnem moti in ustavlja psa. Raje imejmo vedno kos jermena v rezervi!

Če ne »rinemo« brezglavo - in po vsej sili takoj po strelu - za obstreljeno divjadjo (pa še celo ponoči, kar se največkrat dogaja), bo žival kmalu legla in v miru, brez strahu izkrvavela ali pa se ji bo rana še bolj razbolela - iskanje bo veliko 'lažje in uspešnejše. Iz GL »Ljubljanski vrh«.   
Foto Janez Pernat

Vrnimo se nazaj k nastrelu. Pravilno voden pes na dolgem slednem jermenu bo sam, brez našega vpliva, zelo dobro preiskal nastrel in nam vse znake zadetka - dlako, tolščo, kri in druge pokazal. Za to ga nagradimo s pohvalo in prigovarjanjem »pokaži, kaj si našel« in »tako si priden«. Ko si ves nastrel dobro ogledamo, mu prigovarjamo »ranjeno išči naprej«. Vedno ne bo takoj našel pravega sleda, zlasti, če je lovec streljal na divjad v tropu. Pes bo v vijugah in krogih krožil, kar lahko traja kar nekaj časa, preden v množici sledov najde pravi sled obstreljene divjadi. Pustimo ga, da po možnosti sam najde ta sled. To mu bo uspelo brez večjih težav, če je zadeta žival že na samem nastrelu ali takoj zatem začela krvaveti. Teže pa bo takrat, kadar je žival zadeta tako, da ni izstopne rane, vstopna pa je zamašena s tolščo ali s čim drugim. Če je lovec streljal na žival z visoke preže, pa je lahko vstopna rana tako visoko, da kri iz rane ne odteka navzven, ampak v prsno ali trebušno votlino.
Precej pogosto se bomo kot vodniki srečevali s takimi primeri, da nas bodo poklicali na pomoč, ko bo na nastrelu zelo malo vidnih znakov - ali pa sploh nobenega - da je žival zadeta, po sledu pa nobene krvi. Pri divjadi, ki takoj krvavi, je delo za pasji nos lažje, saj ga dah krvi takoj vodi, medtem ko je delo pri divjadi, ki ne krvavi, za psa veliko težje, saj mora slediti samo po individualnem dahu divjadi. Po kolikem času nastopi dah ranjene divjadi, ne vem, vendar mislim, da ne takoj ko krogla žival zadene. Verjetno preteče nekaj časa, preden žival začuti in spozna, da je ranjena. Tudi če to traja samo nekaj sekund, lahko divjad medtem preteče že precejšen kos poti stran od nastrela. Tudi rana mora biti verjetno dovolj velika. Najbrž divjad ne »zboli« po vsakem oplaznem strelu in pri takih strelih po vsej verjetnosti tudi pes ne dobi na sledu daha ranjene divjadi. Zato lahko domnevamo, da sledi pes pri zadeti divjadi, ki ni začela krvaveti že na nastrelu, samo individualni dah te živali, ki je nekoliko močnejši zaradi strahu, morda zaradi prvih bolečin, in samo po tem loči tak sled od sleda zdrave divjadi. To domnevo mi potrjujejo tudi izkušnje, saj mi pes posebno na sledeh brez krvi na začetku dela dosti manj temperamentno. Temperament se stopnjuje, ko se pes nekako po 100 do 150 m »vsesa« v sled. Od tod postaja verjetno dah ranjene živali vse močnejši in prevladujoč. Temu dahu je pravilno šolan in voden pes sposoben potem slediti ure in ure daleč - dokler živali ne izsledi, pa čeprav ni na sledu niti kaplje krvi več. Kri od nastrela naprej pomaga pravzaprav bolj vodniku za nadzorovanje psa, ali je še na pravem sledu, kot pa psu za sledenje. Pes, ki smo ga vadili tudi po sledeh zdrave divjadi in se je pri tem naučil, da zna ločevati te tako majhne razlike med eno in drugo živaljo iste vrste, bo veliko hitreje premagal te začetne težave (če je lovec streljal na žival v tropu in še ni nastopil dah ranjene divjadi) kot pes, ki pozna samo umetne in naravne krvne sledove. Vsak vodnik mora poznati te težave pri sledovih brez krvi in ko na sledu še ni daha ranjene živali, zato ne smemo postati nestrpni in celo živčni, če delo od nastrela ne napreduje takoj. Zelo pozorno in kritično moramo opazovati vedenje psa. Vsak najmanjši dokaz, da smo na sledu ranjene divjadi, ima lahko v tej začetni fazi odločilen pomen. Če postaja pes čedalje bolj vnet in zainteresiran za sled, potem smo lahko prepričani, da je to sled ranjene divjadi. In narobe, če pes sledi 300 do 400 m brez pravega zanimanja in v tem času ne najdemo nobenega znamenja, ki bi nam potrdilo, da smo na pravem sledu, če nas načenja dvom - še posebno, če je pes mlad in brez pravih izkušenj - je bolje, da delo prekinemo. Mesto, do koder smo prišli, si dobro zaznamujemo in se mirno vrnemo na nastrel ter začnemo znova, da se prepričamo, ali bo pes poprijel isti sled in nas spet pripeljal do mesta, ki smo si ga označili, ali pa bo krenil v drugo smer. Zavedati se moramo, da je vsak pes, tudi najbolj nadarjen in najbolj izkušen, samo živo bitje, ki se lahko zmoti ali pa se pusti zavesti, zato nas ne sme zavajati zelo razširjeno mnenje nekaterih vodnikov, da ima pes vedno prav. Velikokrat ima, vendar pa ne vedno! To delo zahteva dva. Na eni strani razumnega psa z odličnim nosom, na drugi pa inteligentnega vodnika z veliko mero tankočutnosti in izkušenj. Med obema je sledni jermen, ki ju povezuje in jima služi za sporazumevanje.
Zadnji dan septembra me je zjutraj poklical lovec Blaž in mi sporočil, da imajo v lovišču »Žitna gora« obstreljenega jelena, na katerega je prejšnji večer streljal lovski gost Stane. Jelen je zadetek nakazal, vendar na nastrelu na travniku niso našli ničesar, po čemer bi lahko sklepali, da je žival zadeta. Šele po dobrih 50 m so našli v gozdu prvo kaplja krvi. Zjutraj so poskusili iskati sami z brak-jazbečarko, vendar neuspešno, ker je po 150 m zmanjkalo krvi.
Ob pol desetih dopoldne smo bili na nastrelu - lovski čuvaj Cveto, lovec Stane in jaz s svojima psoma. Cveto mi je povedal, da je jelen ob strelu stal nekoliko postrani - obrnjen stran od strelca - in da ga je strelec zadel v levo stran, po vsej verjetnosti v prvo levo nogo ali nizko v prsi. Še enkrat smo si ogledali nastrel, na katerem v bolj visoki zeleni travi tudi sam nisem našel ničesar (morda nastrel ni bil prav tam, kamor je pokazal Cveto), zato sem se odločil, da dam oba psa na domnevni nastrel. Džoni je iskal brez jermena, Capi pa na sled nem jermenu za njim. Po nekaj metrih sta že oba »lizala« nastrel, ki ga je zjutraj naredila psica s svojim urinom (zato ju pravi nastrel ni zanimal). Kljub temu sta kmalu zavila po sledu v gozd, kjer smo našli prvo kapljo krvi. Stane, ki sem ga določil za označevanje sleda, je kri takoj zaznamoval s »paloma« papirjem. Po 150 m je krvi zmanjkalo, psa pa sta kljub temu dobro napredovala. Zdaj smo sled, na katerem ni bilo več krvi, označevali tako, da je Stane vsakih 10 do 15 m vrgel na tla košček papirja, tu in tam pa ga je obesil še na vejo kak meter od tal, da bi tako laže našli to mesto, če bi se bilo treba vrniti na zadnjo kri, in tudi zato, da bi videli, ali bi pes tudi drugič izdeloval isti sled. Še dobrih 500 m smo hodili po sledu brez krvi. Na nekem mestu je jelen dobro nam učil Capija, preden mu je uspelo rešiti zamotane »štrene« in je našel pravo nadaljevanje. Kmalu po tistem sem našel kapljico krvi, po dobrem kilometru pa še ležišče. Na ležišču je bila kri bolj na koncu elipse; po tem sem sklepal, da jelen krvavi iz prednje ali zadnje noge ali pa iz prvega dela prsnice (če na zemlji ni videti odtisov zapestnih sklepov živali, je težko ugotoviti, v katero smer je bila žival na ležišču obrnjena). Ležišče smo označili z belim in rdečim papirjem. Krvi ni bilo veliko, ležišče pa je bilo hladno (to preizkusimo tako, da s hrbtno stranjo dlani potipamo najprej ležišče, nato pa okolico ležišča in tako ugotovimo, ali je med obema mestoma zaznavna temperaturna razlika). Torej se jelen ni dvignil zaradi nas, temveč že ponoči. Tudi psa nista kazala, da bi bil jelen kje pred nami, zato smo nadaljevali na slednem jermenu. Tu in tam smo še našli po kapljico krvi, pa spet nič in ponovno ležišče. Tudi to ležišče je bilo hladno in na njem malo krvi. Kljub temu me je Cveto nagovarjal, naj Capija sprčim, češ, saj je jelen blizu pred nami. »Vem, da je pred nami,« sem mu odvrnil, »samo to ležišče je lahko zapustilo ponoči ali še prej, zdaj pa je ura enajst dopoldne, to se pravi, da ima precejšnjo prednost!« Čez nekaj časa smo prišli do tretjega ležišča in na njem spet našli kapljice krvi. Borih 15 m pod tem je bilo spet ležišče in tudi na tem kaplja krvi. V bližini tega ležišča je bilo še nekaj drugih ležišč brez krvi. Capi je bil ves napet. Stane je hitro označil obe ležišči in že smo šli naprej, vendar po sledu nismo našli niti kapljice krvi več. Videli smo sveži sled jelenjadi, ni pa bilo krvi, ki bi nam potrdila, da je tod hodil tudi ranjeni jelen. Ker je Cveto še vedno vztrajal, da je jelen pred nami, me je po kakih 400 m sleda le pregovoril in sprčil sem Capija, Džonija pa oprčil na sledni jermen, čeprav nisem bil prepričan, da hodimo po pravem sledu. In tako sem napravil napako! Capi mi je naglo izginil izpred oči in za robom glasno pognal. Džoni me je vodil po sledu za Capijem. Nenadoma smo zaslišali, da se gonja vrača proti nam. Cvetu sem naročil, naj steče na greben, da bi videl, kaj Capi goni. Kmalu je poročal: "Vidim štiri košute, ne vidim pa, ali je jelen med njimi!«. Saj sem vedel, da nismo na pravem sledu in da je jelen s spodnjega ležišča gotovo napravil povraten sled! Sledili smo košute, ki so pred nami odskočile s spodnjih ležišč v drugo smer. Hitro sem poklical Capija, ki je medtem spoznal, da košute niso tisto, kar mora iskati in se je že sam vračal, česar v nasprotnem primeru ne bi naredil. Na vso srečo je bila gonja kratka, zato se ni preveč utrudil. Znova sem ga pripel na sledni jermen in po naših »paloma« oznakah smo se vrnili do zadnjega ležišča, da bi tam ugotovili, v katero smer je zavil ranjeni jelen. Spet so se »bele markacije« izkazale za nenadomestljivo pomoč. Brez njih bi zelo težko še enkrat našli zadnje ležišče, saj smo se od njega oddaljili že dobrih 600 m. Teren pa si je tako podoben (vrtača vrtači, leskov grm grmu), da se je težko orientirati. Morali bi še enkrat na nastrel in ves sled do tja ponoviti, za kar bi porabili dodatni dve uri. Tako pa smo bili v 15 minutah tam, kjer sta plapolali naši bela in rdeča »zastava« - znamenje, da je tam ležišče s krvjo. Sled smo začeli ponovno izdelovati okrog 25 m pred ležiščem, tako da je Capi prišel na ležišče po sledu. In res je Capi znova poprijel sled in me pri
peljal na prvo ležišče, s tega pa na drugo, ki je bilo še niže. Šele zdaj, ko sem mirno bolj natančno pregledal spodnje ležišče, sem ugotovil, da jelen na tem ležišču ni ležal - bilo je staro ležišče. Na njem se je samo ustavil in pri tem mu je na tla kanila kaplja krvi. Ko je Capi ležišče dodobra ovohal, tokrat ni zavil proti niže ležečim ležiščem košut, ampak se je obrnil in odšel po povratnem sledu nazaj na gornje ležišče, na katerem je prej ležal jelen. To pomeni, da se je jelen vrnil k svojemu tropu košut, čeprav je bil težko ranjen. Ko so košute pred nami odskočile, ni stekel za njimi, temveč prek grebena v drugo smer. Verjetno je začutil, da ne more bežati tako hitro kot košute, zato se je ločil od njih. Ker od zadnjega (gornjega) ležišča naprej ni bilo več krvi, sem naročil Stanetu in Cvetu, naj me čakata pri ležišču, dokler jima ne sporočim, da sem spet našel kri. Že po dobrih 150 m sem našel kapljo krvi - torej smo na pravem sledu! Poklical sem ju, naj prideta za menoj. Kri smo označili, nato pa sta oba spet počakala pri označeni krvi. Kmalu sem naletel na novo kapljo krvi. Tokrat je pri njej počakal le Cveto, Stane pa je odšel z menoj, da bi označeval sled. Medtem ko sva sledila še nekaj 100 metrov in smo našli nekaj kapljic krvi, je postajal Capi čedalje bolj napet. To je bil zame dober znak, da je jelen verjetno blizu pred nami. Odločil sem se in Capija spet sprčil, Džonija pa privezal na sledni jermen. Želel sem se prepričati, ali se jelen morda ne umika pred nami (če bi se, bi ga lahko na slednem jermenu sledili ure in ure, preden bi omagal in nas počakal, ali pa nas sploh ne bi). Capi je zavil proti dolini in izginil, zato smo počakali tam, kjer smo bili, da bi slišali, kaj se bo Zgodilo. Kmalu se je Capi oglasil - na mestu. Kaj to pomeni? Je jelen mrtev, da ni odskočil pred psom? Ali je tako težko ranjen, da ne more več naprej in je psa kar počakal? Do tedaj še nisem naletel na primer, da bi se jelen pred nami umaknil, potem pa psa počakal na mestu, ne da bi ga bilo treba vsaj nekaj metrov goniti. To so za vsakega vodnika tisti najtežji trenutki, ko ne veš, kaj bi napravil, da bi bilo najbolj prav. Tudi Džoni je zaslišal, da Capi laja na mestu - to torej pomeni, da nekaj ima, zato je postal živčen in je že kar na jermenu zalajal: Ko človek misli in upa, da bo naredil naj pametneje, ponavadi naredi največjo neumnost. Tako sem jo tudi jaz! Da bi se laže približal jelenu in bi, če bi bilo treba, izstrelil usmrtil ni strel, in v upanju, da bosta dva psa jelena še bolje držala na mestu, sem sprčil še Džonija. Vendar sem se grdo prevaral! Komaj je Džoni pritekel do jelena in ga napadel, jo je jelen pobrisal s prizorišča. Gonja se je tako šele začela. Nič ni pomagalo, da sem se počil z dlanjo po čelu in si rekel: "Osel stari, kaj si naredil!« Jelen in oba psa so se bolj in bolj oddaljevali in kmalu jih s Sta-netom nisva več slišala. Ni nama preostalo nič drugega kot steči v smeri gonje; če pa bova živali še slišala in našla, je bilo drugo vprašanje. Cveto je medtem še vedno čakal tam, kjer sva ga pustila, ker je vse potekalo s tako filmsko naglico in s takimi preobrati, da ga še poklicati nisva utegnila. Upala sva, da bo slišal psa, ki gonita in bo prišel za nama sam, vendar ga ni bilo.
Med tekom v smeri proti vasi sva se od časa do časa ustavila in prisluhnila, ali je od kod slišati lajež. Po dobrem kilometru in pol teka se nama je zazdelo, da naprej od vasi slišiva pasji lajež na mestu, zato sem hitro stekel naprej, kolikor so me noge še nesle (Stane je omagal in zaostal). Ko sem tekel mimo lovske koče, sem že razločno slišal, kako okoli 500 m niže oba psa lajata na mestu. Zadnjih 100 m sem se počasi približeval goščavi, v kateri naj bi bil jelen. Pri tem sem zagledal Džonija, ki je pritekel iz goščave in ne da bi me videl stekel proti cesti v vas. Pomislil sem, da me gre verjetno iskat, ker je postal žejen, saj smo bili že skoraj tri ure na sledu, sonce pa je neusmiljeno pripekalo. Dva kilometra gonje in več kot pol ure lajanja na mestu, preden sem jih dohitel, ga je verjetno dotolklo, da brez vode ni več zdržal. Ker sem se bal, da bom jelena pregnal, ga nisem mogel poklicati. Tako je odšel Džoni v vas, jaz pa sem se napotil proti jelenu, ki ga je Capi še vedno držal na mestu. Iskal sem ga z očmi in ga zagledal skozi vrzel v leskovem grmu. Bil sem oddaljen dobrih 50 m; pomeril sem kar brez naslona (stal sem na pašniku, zato ga v bližini ni bilo, naprej pa si nisem upal stopiti, da jelena ne bi pregnal). Ko sem ustrelil, je jelen odskočil - namesto jelena sem zadel leskovo vejo. Ko je odskočil, sem opazil, da mu binglja zadnja leva noga nad skočnim sklepom. Torej ni zadet ne v prvo nogo ne v prsnico, ampak ima prebita golenico - piščal! Capi je seveda takoj skočil za njim. Ker sem ostal sam (Cveto, Stane in Džoni so bili v vasi, Capi pa se je pognal za jelenom), sem moral vsaj Capija dobiti nazaj. Hitro sem ustrelil trikrat v zrak, da bi psa premotil in bi mislil, da imam tu še enega jelena že na tleh in bi se iz ljubosumnosti, ker ni za njim Džonija, in iz radovednosti vrnil. In res mi je uspelo. Capi se je vračal, da bi videl, kaj se dogaja. Hitro sem ga pripel na sledni jermen, preden je utegnil ugotoviti, da sem ga potegnil in mi zato ponovno pobrisati za jelenom. Radovednost je prignala tudi oba lovca in Džonija iz vasi. Prvi je prišel Cveto, nato Stane in naposled še Džoni, ki se je medtem izdatno odžejal pri prvi hiši (ženica, ki mu je dala vode, mi je pozneje povedala, da se je komaj napil, tako je bil žejen). Ker sem po vsem tem pričakoval, da bomo še dolgo iskali, sem se moral tudi sam vrniti v vas, da bi si dopolnil zaloge vode in se tudi sam odžejal. Preden smo se ob enih popoldne odpravili v vas, smo izdelali še 300 m sleda in ga dobro označili s »paloma« papirjem.
Po dobre pol ure smo bili že spet na sledu, in to v novi zasedbi; Cveta je zamenjal lovski čuvaj Stane. Po dveh kilometrih sledenja smo prišli na poseko, poraščeno z nizkim grmovjem. Do sem je bilo nekaj krvi, tako da smo psa lahko nadzorovali, tu pa je je bilo naenkrat konec. Ne na levo ne na desno ne naprej - nobene kapljice več!
Capi se je vrtel in iskal izhod, ker pa je bil že več kot štiri ure na sledu, je bil tudi on že dodobra utrujen. Zato sem mu pomagal. Ko sem dobro pregledal zadnjo najdeno kri, sem opazil, da je levi in desni grm na stečini krvav (prej je bila kri samo na levi strani). Torej se je jelen tu obrnil in napravil povraten sled! Ko sem Capiju to pokazal, je takoj potegnil nazaj po sledu in po dobrih 80 m zavil v levo čez poseka do goščave iz smrečic, kjer je vse smrdelo po divjih prašičih. Samo tega se je še manjkalo! Krvi v smrečicah ni bilo nobene - povrh pa še prašiči! In ura je že štiri popoldne! Še dobri dve uri in zmračilo se bo, mi pa še vedno nimamo jelena! Medtem nas je Capi lepo pripeljal mimo vseh zapeljevalnih sledov iz smrečja v visok gozd, kjer smo našli kri, potegnjeno po suhi veji, ki je ležala na tleh. Od tod je vodil sled naravnost v kalužo, polno rumenega blata, pomešanega z vodo. Tu se je jelen okalužal in nadaljeval pot po drugi poseki, naredil še enkrat povraten sled in zavil v visok gozd. Ker je bil Capi čedalje bolj napet, sem menil, da jelen najbrž ni daleč pred nami in da se umika. Zato sem se odločil, da znova pošljem Capija, naj ga ustavi. Džonija sem pripel na sledni jermen, Capija pa spustil za jelenom. Ni bilo treba dolgo čakati, da se je Capi oglasil in to spet na mestu. Tokrat nisem več napravil napake kot dopoldne, ko sem spustil še Džonilja. Džonija sem obdržal na jermenu in počakal. Lovskega čuvaja Staneta (ki ima največ izkušenj in mu zaupam) sem poslal k ustavljenemu jelenu, da bi ga usmrtil. Capi je medtem še vedno lajal na mestu. Čez nekaj minut je počil strel. Takoj zatem je Capi znova pognal; se pravi, da je tudi Stane zgrešil. Videti je bilo,-kot bi se vse zarotilo proti nam. Capi je gonil jelena dobrih 700 m in že spet lajal na mestu. »Stane, poskusi še enkrat!" sem mu zaklical. Čez kakih deset minut je znova počilo in Capi je utihnil. Kaj je tokrat? Se nam je naposled le posrečilo? Ko smo pritekli do prizorišča še mi trije, Stane, Džoni in jaz, je jelen ležal mrtev sredi kaluže, v kateri se mu zaradi globokega blata in vode Capi ni mogel več približati.
Kaj vse naredi obstreljena žival, samo da bi se otresla zasledovalca! Od pol desetih, ko smo začeli iskati, pa do pol petih popoldne, ko smo delo uspešno končali, smo doživeli toliko presenečenj in dogodivščin, da jih človek tu na kratko težko vse opiše.
Po 6 urah sledenja se je jelen, ki je imel prestreljeno zadnjo levo nogo tik nad skočnim sklepom, zatekel v kalužo, da bi se uspešneje branil pred napadi psa, ki mu je sledil.   
Foto J. Perna