Dihurka Veronika
Zgodba o tem kako je kljub poškodbam dihurka preživela in kako so jo iz azila vrnili v naravo.
Avtor: France AnzeljcFotografije: Ule Janez
Na nedeljski dan sva se s prijateljem Tomažem vračala z jutranjega lova iz osrčja Javorniških gozdov. Spuščala sva se po Otoški cesti proti vasi Laze, ki je naslonjena na sam rob gozda ob Cerkniškem jezeru. V revirju Kozlovka sva na cesti opazila majhno žival, ki je bila na prvi pogled podobna kuni. Ko sva se ji približala, sva ugotovila, da je mladič dihurja. Žival je bila poškodovana - okoli oči je imela gnojne izcedke in se skoraj ni premikala.
Po krajšem posvetu sva sklenila, da jo odpeljeva v Babno Polje, kjer imajo azil za ranjene in onemogle prostoživeče živali. Tomaž je žrtvoval svojo priljubljeno zeleno jopico, v katero je zavil ubogega, ne ravno dišečega dihurčka. Še klic z mobilnika in že so nas pričakovali v azilu Hubertus. Mladič je bil sprejet na zdravljenje 13. julija 2008 ob 8. uri. Izkazalo se je, da je ženskega spola. Dihurka je tehtala 79 gramov, imela pa je močno vnetje ličnice in ustne votline.
V treh mesecih je bila operirana dvakrat: prvi poseg je bil na ličnici, drugič pa je bilo odstranjeno mlečno zobovje v zgornji čeljusti. Poškodba je verjetno nastala ob napadu sove ali kragulja.
V azilu si je Veronika (tako jo je krstil „ata“ Dušan) dobro opomogla, saj je ob vrnitvi v njeno naravno okolje tehtala 243 gramov. Izpuščena je bila12 .oktobra 2008 ob 10. uri na istem mestu, kjer je bila najdena.
V Sloveniji in ponekot v Evropi je dihur (mustella putorius) redka ali ogrožena živalska vrsta in pri nas ni loven. Hvala azilu Hubertus, v katerem se trudijo Jaka, Janez, Nevenka in Dušan, in vsem drugim, ki so pomagali rešiti nebogljeno dihurko.
France Anzeljc; starešina LD Gornje Jezero
Avtor fotografij: Ule Janez