Privatizacija narave

Ko ti nekdo ukrade (polastnini) vodo, je tako, kot bi ti ukradel del duše.

Zadnje dni se govori o privatizaciji vode. Ne razumem in nočem razumeti. Kakšna sporočila mi, mediji, politika, stroka polagamo v ušesa naših otrok, mladih. Da je voda ekonomska dobrina?!? Prisežem, da me bo en dan zadela kap, zaradi takih stvari, ki enostavno peljejo v pogubo. Zakaj ne naučimo naših otrok, kaj zares je voda, kako jo je treba spoštovati in kakšen odnos je potrebno imeti do nje. Le to bo ohranilo vodne vire. Ni druge poti. Pika.

Podobne žolčne bolečine sem imel pred kratkim na sestanku o upravljanju gozdov v našem narodnem parku s predstavniki slovenske nadškofije. Prvič sem doživel, da je nekdo na sestanek prišel v družbi treh odvetnikov in dodatno delegacijo in me najprej okaral, da ne vem, kaj je to lastnina. Da oni vejo, kako se upravlja z gozdovi in zakaj gozdovi sploh so. Neki mladi pravniški japiji so se norčevali iz petelinov in drugih prebivalcev gozdov, ker lastnina in možnost iztrebljanja gozdov je sveta nadškofijska pravica?! In čeprav so ti gozdovi v parku, kjer se prvotno ščiti narava (ena od ustavnih kategorij lastnine, je tudi okoljska kategorija), nimamo mi nobene pravice omejevati sekanje v njihovih gozdovih ali pa postavljati pogoje za sečnjo. Vsa ta silno študirana in poduhovljena skupina ljudi ni niti za trenutek pokazala tisočinko delca sočutja in odnosa do gozdov, do narave in s tem do sočloveka. Po trenutkih jeze sem bil samo še žalosten.

Ko ti nekdo ukrade (polastnini) vodo, je tako, kot bi ti ukradel del duše.