Upravičenost LPN-jev

Strokovno mnenje o upravičenosti LPN-jev

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je dalo izdelati Strokovno mnenje o upravičenosti delovanja LPN-jev v Sloveniji. Inštitud za ekološke raziskave Erico iz Velenja je objavil dokument o raziskavi, ki pove marsikaj, kar je sicer splošno znano, potrebna pa je bila še znanstvena potrditev.

Na spletni strani ministrstva obstaja povezava na ta dokument, ki je bil izdelan koncem leta 2012. Že dalj časa sem želel prebrati oz. Izvedeti kaj već o delovanju LPN-jev in v kolikšni meri se njihovo delovanje ujema z njihovim prvotnim namenom. Ta raziskava je tudi svojevrstna kritika na to, kako država skrbi zanje. Naročilo pa je bilo izdano z namenom ovrednotenja pomena obstoja in delovanja LPN za Republiko Slovenijo.

Lovišča s posebnimi nameni so bila namreč ustanovljena v najbolj ohranjenih in značilnih naravnih okoljih Republike Slovenije z namenom opravljanja posebnih nalog s področja ohranjanja in usmerjanja razvoja populacij divjadi in njenega življenjskega okolja. Torej z izrazito naravovarstvenim pomenom. Država je tudi določila vire financiranja in jih razdelila na

• dohodek od divjadi,
• dohodek od poslovanja LPN in na
• financiranje iz proračuna republike Slovenije.

V praksi pa so LPN-ji odvisni samo od dohodka, ki ga ustvarijo sami, torej od divjadi in svoje dejavnosti. Ali z drugimi besedami, država, kot lastnica divjadi na primerih LPN-jev kaže, da ji je bolj malo mar zanjo in da jo zanima zgolj denar od nje, državna lovišča, ki bi morala biti vzor naravovarstvenega delovanja pa s tem prepušča v borbo za lastno preživetje in tako pospešuje najslabšo obliko lovstva, lovni trofejizem.

Ta raziskava, ki jo je resnici na ljubo naročila prav država, sicer kaže na prizadevanja za izboljšanje stanja, a dokler so pomembnejša reševanja barabinskih melagomanskih projektov, za divjad in njen življenjski prostor v LPNjih ostaja le in zgolj upanje.
Pa si malo bolje poglejmo to Mnenje, ki obsega preko 130 strani in pokažimo na tisto najpomembnejše!

Z Uredbo o ustanovitvi lovišč s posebnim namenom v Republiki Sloveniji je bilo ustanovljenih 11 LPN-jev, katere vse razen LPN Triglav Bled upravlja zavod za gozdove Slovenije. Uredba jim določa sledeče naloge:

• ohranjanje celovitosti in pestrosti lovišč ter biotske raznovrstnosti v njih;
• ohranjanje vseh vrst divjadi v čim bolj naravni spolni in starostni strukturi, upoštevaje naravno populacijsko dinamiko;
• ohranjanje življenjskega okolja divjadi v ugodnem stanju ter izboljševanje življenjskega okolja na tistih delih, na katerih je stanje manj ugodno, z nadaljnjim izvajanjem ustreznih ukrepov;
• skrb za ohranjanje in doseganje ugodnega stanja ogroženih in zavarovanih živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov, zlasti tistih, za katere je iz predpisov s področja ohranjanja narave razvidno, da se najpomembnejša območja za njihovo ohranitev nahajajo znotraj posameznih lovišč;
• seznanjanje/informiranje javnosti o življenju divjadi in značilnostih narave v loviščih;
• neposredni nadzor v naravi v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave.

Seveda pa so LPN-ji tako kot Lovske družine zavezani tudi k vsem ostalim nalogam, ki jim jih nalaga sam Zakon o divjadi in lovstvu, med njimi je tudi sodelovanje pri znanstveno - raziskovalnemu delu v zvezi z divjadjo in lovstvom.
V okviru analize so v Erico izdelali cel nabor vrednotenj in tabel, ki zanimivo kažejo različne pripravljenosti LPNjev za sodelovanje pri raziskavah. Ena od njih prikazuje ocene sodelovanja:

To pripravljenost oziroma nepripravljenost je potrebno seveda gledati skozi prizmo razmer, med katerimi je neplačevanje obveznosti s strani države temeljna. Ljudje zaposleni v LPN morajo živeti in s svojimi dohodki tudi preživeti, zato se plačilu primerno obnašajo. Žal pa to s seboj prinaša posledice, ki postavljajo v slabo luč lovstvo in izkrivljajo pomen lovišč s posebnim namenom. Tudi na to področje se je spustilo poročilo v poglavju Organiziranost in kadrovska vprašanja.  Tu poudarjajo pomembnost izbire primernih vodij lovišč in usposobljenih, zadovoljnih in motiviranih sodelavcev. Torej gre za pomembnost primerno usposobljenega in izobraženega kadra. Poudarja se tudi pomembnost enotnega načrtovanja in organizacijskega združevanja.
Namesto lovnega turizma predlagajo poudarek na aktivnostih za dvig vrednosti divjačine kot zdrave ekološko pridelane hrane.
Posebej pa prikažejo problematično prakso
»ki se je v preteklosti uveljavila v nekaterih LPN-jih, ko posamezniki (tuji ali domači lovci) z odkupom celotnega odvzema divjadi v posameznih revirjih dejansko dobijo »v zakup« te revirje, v katerih nato izvajajo lov (odstrel) glede na svoje lastne interese in afinitete do upravljanja s populacijami, ne upoštevajo pa nujno posebnih nalog LPN-jev.«
Čestitam za javno in dokumentirano izraženo prepričanje in priznanje, da se to, o čemer se je do sedaj sicer le nerado govorilo, tudi resnično dogaja.
V stavku
»Z opustitvijo te prakse bi lahko LPN-ji bistveno doprinesli k dvigu socialnega pomena svojega obstoja, saj bi se odprle nove, boljše možnosti za legitimno sodelovanje zainteresiranih državljanov z opravljenim lovskim izpitom in veljavno lovsko izkaznico v smislu pomoči pri realizaciji z lovskoupravljavskimi načrti zastavljenih ukrepov.«
se avtorji poročila približajo lovcem, jaz pa bi še posebej izpostavil sledeče;

Z opustitvijo prakse lovnega turizma v LPN, bi država dokazala javnosti, da je le to nesprejemljiva praksa, ki sodi na smetišče zgodovine in bi pokazala, da z lovstvom resnično misli za divjad in njena stanišča, saj je to pravzaprav dolžna v prvi vrsti njim, v drugi pa vsem svojim državljanom.
Do sedaj se s tem dokazovanjem trudimo lovci sami (nekateri, ne vsi, z objavo cenika pa LZS še najmanj!), ona pa se hinavsko skriva in vleče denarce tam, kjer bi sama morala poskrbeti za plačilo ljudi, ki se trudijo in se trudimo z upravljanjem njene lastnine – divjadi. Pa še na to dejavnost nam nabija davke in grozi z denarnimi kaznimi.
Ja lepo bi bilo, da bi to poročilo doseglo svoj namen in naročnikom pomagalo premakniti kolesca v zatohlih in skorumpiranih poslanskih klopeh, da bi ustvarili in sprejeli tako divjadi kot lovcem prijazna pravila.
Za konec pa še moja trditev in prepričanje.
Država bi morala lovcem za dobro gospodarjenje z divjadjo plačevati, ne pa nam groziti in skubsti s koncesijo!