Kdo bo lastnik divjadi

dr. Kos o lastništvu divjadi

Na portalu 7 dni je bil pred meseci objavljen zelo dober intervju na temo vedno ponavljajočih se zahtev po privatizaciji lova s strani lastnikov kmetijskih površin. Avtorica je ustvarila izdelek, ki lepo prikaže osnovne poglede in zablode na to sporno tematiko.

Intervju s prof. dr. Ivanom Kosom, predstojnikom Katedre za ekologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete v Ljubljani, o spet glasnih pobudah, da bi bili lastniki gozdov tudi lastniki divjadi v njih.

- Pri nas se vsake toliko časa ponovno začne debata o pravici lastnikov gozda do divjadi, ki živi v njem. Zdaj so lastniki gozdov soočeni z novimi davki in zahtevajo spremembo Zakona o gozdovih v tistem členu, ki govori, da mora lastnik dopuščati lov. Se dejstvo, da bo tudi tukaj enkrat zmagal interes kapitala in zasebne lastnine, nezadržno bliža?

"To je tudi vprašanje o prisotnosti naravovarstvene zavesti. Stroka - ne samo naravovarstvena, ampak tudi z drugih področij - opozarja na neupoštevanje kompleksnosti problema. Zagovorniki ideje, da je lastnina divjadi vezana na lastnino zemlje, po mojem mnenju dokaj demagoško izpostavljajo, da takšnega sistema upravljanja z divjadjo, kot je pri nas, nikjer v Evropi ni. Ne omenjajo pa tega, da je tudi povprečna velikost kmetije pri nas takšna, kot nikjer drugje v Evropi. Mislim, da je večina kmetov na neki način zavedenih preko politične agitacije, ki nekritično prenaša razmere od drugod na naša tla. Po načelih stroke je minimalna površina za upravljanje z divjadjo 2000 hektarjev, vemo pa, da je lastnikov, ki posedujejo takšne površine, nekaj deset. Na povprečno veliko kmetijsko gospodarstvo torej pride pol ali četrt srne, na primer. Tudi govorjenje o lovskem lobiju je demagogija, ker je 70 odstotkov lovcev kmetov in v nobenem drugem sistemu ne bi imeli več pravice loviti kot v tem. Je pa ta interes lahko čisto legitimen z vidika stotih ljudi, ki imajo dovolj velike kompleksne površine, da jih lahko povežejo z upravljanjem divjadi."

- Spomnim se izjave velikega posestnika gozda, ki pravi, da bi s prodajo odstrela treh, štirih gamsov lahko plačal nepremičninski davek.

"Del lastnikov nedvomno razmišlja tako. A je treba osvetliti tudi družbeni vidik, četudi v današnjem času kategorija družbeno nima več neke posebne veljave. Nedvomno je razvoj družbe šel v smer, da prepoznavamo nekatere naravne dobrine kot skupne. Če jih ne bi, bi se morali vprašati tudi to, ali naj kmetu plačujemo za kisik, ki ga proizvajajo njegove rastline. Ekosistemske usluge presegajo arhaične lastniške pravice. V nekaterih segmentih lastnina mora biti preživeta, ker živimo skupaj na istem planetu. Ptiči so mobilni, zrak je mobilen, voda je mobilna, snovi so mobilne, kako boš torej urejal lastnino?"

- Na kmetijsko-gozdarski zbornici pravijo, da se pri vrnitvi lovskih pravic lastnikom gozdov zmeraj zatakne zaradi premočnega lovskega lobija v politiki. Ampak ta debata najbrž sploh ni debata lastnikov gozdov in lovcev?

"Lovski "lobi" je očitno boleč trn v peti. Vemo pa, da ne bi obstajal, če ne bi imel tako široke zasnove, torej pridemo do tega, da je moteča lovska organizacija. Ker je odprta, ker je v njej toliko ljudi. O lobiju v negativnem kontekstu bi lahko govorili, če bi šlo za marginalno skupino, vezano na neko ozko interesno ali politično grupacijo. Koncept lovstva pri nas pa je vezan prav na širino, na prostovoljnost, združevanje. Tudi vodstvo lovske organizacije ne bi imelo nikakršnega vpliva, če ne bi imelo podpore v vsaki vasi. Ljudje ne zapuščajo lovstva, kmetje ne zapuščajo lovstva in prav gotovo ga bi, če bi veljalo, da gre le za lobi nekaj vplivnih posameznikov. Ljudje, ki so v lovskih organizacijah, ne vidijo samo ekonomskega plusa, kot ga vidijo tisti, ki ne poznajo teh stvari. Plusa, vezanega na ekstremne lovske trofeje, ki ekonomsko res precej prinesejo, ampak to je spet anekdotičen primer, ki popači celo zgodbo. Vrhunskih trofej je pri nas relativno malo, obveznosti, ki jih zahteva upravljanje lovišča, pa se merijo v neštetih urah prostovoljnega dela."


Tradicija je lahko nevarna

- Ne verjamete Združenju lastnikov gozdov in lovskih upravičencev, da bi trajno gospodarilo z divjadjo, ohranjalo biotsko pestrost, skrbelo za naravno ravnovesje?

"Seveda ne. Verjamem, da so posamezniki lahko tudi zelo ozaveščeni in izobraženi, a so na žalost le posamezniki. Z divjadjo je treba upravljati in tu je mnogo obveznosti, ki so volontersko prenesene na lovske družine in njihovih 22.500 lovcev. Kdo jih lahko nadomesti? Kdo lahko drugačno upravljanje plača? Po drugi strani pa osebno zelo težko sprejemam dikcijo, ki vidi v lovstvu samo ekonomsko logiko prihodka brez upoštevanja kvalitete bivanja, ker je kratkovidna, kratkoročna in siromaši družbo. Če pogledam povprečnega slovenskega lovca, vem, da si niti slučajno ne more privoščiti komercialnega turističnega lova; kljub manjši plači pa ima v tem sistemu v domačem okolju v zameno za ure in ure prostovoljnega dela možnost loviti. In gre za to, da ima lovstvo pri nas pomembno funkcijo izobraževanja, informiranja, medsebojnega povezovanja, to je še posebej pomembno predvsem v ruralnem okolju.

Tudi si težko predstavljam povprečnega kmeta, če bi vpeljali individualno lastništvo do lova, da bi imel čas denimo za pisanje zahtevanih evidenc, ki so dandanes postale standard pri upravljanju z divjadjo. Slovenski kmet pač ni kapitalist, ki bi imel zaposlenih kup ljudi, sam pa bi se lahko posvečal pohodom po gozdovih.

Kjerkoli v Evropi se na simpozijih pogovarjamo o velikih zvereh, povsod slišim: "Samo ne privatnega lova!" Ker je skregan z vsakršnim konceptom varstva živalskih vrst. Varstva se tako enostavno ne da zagotoviti. Posamezna žival se giblje na površini tudi 30 tisoč hektarjev in več. Zato potrebuješ za upravljanje neki konzorcij, ki je zdaj postavljen v lovsko-upravljavskih območjih oziroma območnemu združenju upravljavcev lovišč. Se pravi, gre za območje, kjer se načrtuje, kjer se upravlja, kjer je v povprečju vpetih okoli 1000 ljudi. Kako naj trije ljudje opravijo to delo?"

- Že zaradi zgodovinskega razvoja in različnih lovskih tradicij dežel se lovskih sistemov v Evropi ne da poenotiti. EU se je odločila za načelo subsidiarnosti, se pravi, naj vsaka država ureja sistem, ki najbolj ustreza njenim zgodovinskim, okoljskim, družbenim in lovskim izročilom. Do sredine 19. stoletja je bila pri nas lovska pravica v pretežni meri v domeni posvetne in cerkvene gospode. Z uveljavitvijo zakupnega sistema so dobili možnost postati lovci vsi, ki so imeli dovolj veliko posest ali dovolj denarja za zakup lovišča. Šele po drugi svetovni vojni je divjad postala "ljudska" in v zadnjih dvajsetih letih državna. Da hočejo nazaj, kar jim je komunizem vzel, pravijo zagovorniki privatnega lova. Katera tradicija nas bolj prežema?

"Tradicija je zmeraj dvorezna, zato ne bi stavil nanjo. En del je vezan na to, da se je preko tradicionalnega ravnanja izoblikoval neki ustrezen način ravnanja z okoljem. Toda oklepanje tradicije postane nevarno takrat, ko se okolje spreminja. Današnje je neprimerljivo s tistim izpred 200 let. Gre za to, da moraš izhajati iz okolja, dinamika spreminjanja današnjega okolja pa je zelo intenzivna. S tega vidika je tradicija nevarna in zato bolj ali manj vse uspešne družbe ne temeljijo svojega razvoja na tradiciji, ampak ne znanosti. V tej dinamiki spreminjanja se je treba okolju prilagajati s predvidevanjem, znanjem. Ne moremo nekaj početi in čakati, da se bo po poti selekcije pokazalo, ali je bilo ravnanje ustrezno in bo postalo del tradicije. Tradicija, ki je bila v nekem drugačnem okolju pozitivna, je v tem lahko neustrezna, največkrat pa škodljiva."

- Lahko poveste konkretni primer?

"Denimo potreba po rekreaciji. Ali je bila pred 200 leti enaka kot danes? Seveda ne. Da greš ven, da se sprehajaš po gozdu - ta potreba ni bila enaka niti pred 50 leti, kaj šele pred 200 leti. Imamo popolnoma drugačno družbeno ozadje. Človek včasih ni mogel v gozd, če ni vprašal lastnika, in saj tudi potrebe ni bilo; ljudje so delali od jutra do večera. Kdo je nabiral gobe? Tisti, ki se je z njimi preživljal, drugi ni imel časa. Ne moreš reči, da bomo delali tako kot pred 200 leti, če so vse stvari drugačne. Navsezadnje tudi vpetost do lastnine ne more biti enaka kot nekoč, saj ima dandanes lastnina po naši ustavi tudi socialno in ekološko funkcijo. Če bi bila enaka kot nekoč, bi plačevali tudi mostnino, ko gremo čez most."


V Evropi je interes za naša lovišča zelo velik

- Gre stroki, ki zagovarja državno gospodarjenje z divjadjo, na roko stanje, ki se ta hip kaže na Hrvaškem? Lovišča se dajejo v zakup z licitacijo, a se koncesnine pogosto prekinjajo. Pravijo, da se je lov spremenil v biznis, lovec - turist v boga, lovci - domačini v goniče, gozdovi pa so zmeraj bolj oropani.

"Revolucionarno sprejemanje nečesa popolnoma drugačnega je zmeraj problem, ker nikoli ne moreš dobro predvideti vseh stvari. S tega vidika je za neko revolucionarno spremembo potreben čas, potrebna je modifikacija, šele z daljšim razvojem se stvari optimizirajo. V naravi so takšne revolucionarne družbene spremembe zmeraj plačale živali. Zmeraj. Razvoj družbe mora temeljiti na nekih trdnih preverjenih osnovah, na nadaljevanju smeri. Ne moreš se za pol leta zapreti v kabinet in verjeti, da boš stuhtal in vpeljal zelo pameten nov sistem. Ne gre, preveč je kompleksen, preveč je različnih interakcij, ki jih ne moreš predvideti in ki se ti po tem, ko začneš novo neznano pot, pokažejo kot težave. Pri Hrvatih se kaže prav ta zgodba. Šli so v nekakšen mešani sistem. Država je lovišča, prepoznana kot dovolj velika za upravljanje, dala prosto na licitacijo. Kdor da več, tisti dobi. Tako je država pridobila kar nekaj denarja - v primerjavi z našimi koncesninami gre za faktor 15 in več. Del lovišč so vzela v zakup društva, torej lovske družine, en del inštitucije - fakultete, univerze, del, pogosto najboljša lovišča, pa so izlicitirali ljudje s kapitalom. Gre za komercializacijo in pri njej se ni treba slepiti - nekdo, ki obrača milijone, ima povsem druge interese kot naravovarstveno usmerjen občan. Družba s tem res dobi nekaj denarja, toda kaj izgublja? V zakupnem sistemu je pomemben interes. Če nekdo zakupi lovišče za 30, 40 let, bo z njim upravljal drugače kot tisti, ki ga zakupi za pet let. Hrvatom se dogajajo situacije, ko se je pojavil prelov in z njim izpraznjena lovišča."

- Podobno naj bi veljalo za Madžarsko, v Nemčiji, pravijo, lov že popolnoma služi poslovnim interesom in ne uravnavanju razmerij med divjadjo in prostorom.

"Vemo, da je lov pomemben spremljevalec biznisa. Kjer se sklepajo milijonski posli, je ubita trofejna žival v vsej zgodbi nepomembna, a pomembna kot nagrada za storjeno uslugo. Ljudje pri nas ne vedo, da je bilo ob pripravi našega zakona o lovstvu v Evropi pripravljenih kar nekaj sto milijonov evrov z namenom, da se v dobršnem delu "pokupijo" naša lovišča. Zares sovražim te igre, v katerih se preprostemu kmetu prikazuje, kaj vse bo dobil, realnost je pa takšna, da bo prišel tujec, ki ima milijone. V Evropi je interes po naših loviščih zelo velik, na prostem trgu imajo zelo visoko ceno. Ker so bogata z divjadjo v naravno izredno ohranjenem okolju, ker imamo urejeno družbo in ker so blizu srednje Evrope."


Ima lov sploh še smisel

- Javnost je vse bolj kritična, zahtevna do lovstva, do ubijanja živali. Kako vidite lov v prihodnosti, koliko je danes sploh še smiseln?

"Govorim lahko le subjektivno, kajti moj odnos do tega je kombinacija mojega življenja, privatnega in poklicnega. Sem profesionalni biolog, profesor za področje ekologije, hkrati tudi kmet in lovec. Problem, s katerim se srečujemo, je družbena sprememba. Zaradi načina življenja smo intuitivno odmaknjeni od osnovnih zakonitosti življenja: rojstva, življenja in smrti. Način življenja z odtujevanjem bodisi od rojstva bodisi od smrti pa spreminja mentaliteto družbe. Zaradi tega se pojavljajo razlike med urbanim in ruralnim delom, čeprav se tudi v slednjem ljudje že odmikajo od smrti, od tega najbolj primarnega zakona narave. Če nekdo nima stika z življenjem in smrtjo, potem je jasno tudi njegov odnos do smrti in življenja drugačen. Ne samo smrt človeka, tudi smrt živali postane tragična. Tukaj nastopi nesorazmerje med biološkim življenjem in našo družbeno percepcijo. V spremenjenem svetu lahko te stvari postanejo zelo deviantne. Da se izživljaš, da nekdo trpi, je nekaj, kar absolutno mora biti družbeno nesprejemljivo. Problem nastane takrat, kadar postane družbeno nesprejemljivo, denimo, da gojiš živali za hrano. Treba se je vprašati, kam razvijati družbo. Vpliv človeka na naravo je vgrajen v njegovo bivanje. Ne moremo živeti kot duhovi brez vpliva. Pomemben vidik trajnostnega razvoja je, da se človek razvija kot družba tako, da lahko na istem prostoru živijo tudi drugi. In seveda se pojavi vprašanje rabe naravnih resursov. Vsak človek, ki biva, ima vpliv na naravo. Je ubiti srno manj etično kot ubiti rastlino? Moralno gledano lahko rečemo, da rastline ne boli. Ja, nima živčevja, in ker ne čuti tako kot jaz, jo lahko brez moralnih zadržkov ubijem. Če gledamo z vidika vpliva na naravo, pa je prav tako vpliv, kot če ubijem srno. Narava najverjetneje ne bo nikoli več prepuščena sama sebi, dokler bo človek živel na Zemlji. Tako je sodoben lov aktivnost, kjer lovimo lahko le toliko, da nobena živalska vrsta ne bo ogrožena, in iz "narave " lahko jemljemo le toliko, da naslednje generacije ne bodo ogrožene - to je tako imenovana trajnostna raba "narave"."

- Ampak vseeno nemalo ljudi vidi v lovcih streljaški vod in se kvečjemu posmehnejo, če se govori o njih kot o naravovarstvenikih.

"Žal mi je, da nimamo študij na to temo. Eno je namreč glasni del javnosti, prave refleksije družbe pa na podlagi občutka ne moreš dobiti, zato bi bile dobrodošle empirične raziskave. Nedvomno ta asociacija na streljaški vod - govorim intuitivno - izhaja tudi iz tega, da je eden izmed načinov lova tudi organiziran skupni lov. Gre za družabni dogodek, kjer res poka in kjer se lahko nedeljo ali dve v letu zelo očitno vidi, kaj se dela: "vod zelenih hodi in strelja". V primerjavi z drugimi aktivnostmi, ki jih lovec dela preko celega leta, je ta dejavnost seveda veliko bolj opazna in to seveda lahko vpliva na refleksijo družbe, kaj predstavlja nekdo v zeleni obleki s puško. Obenem pa vemo, da je pri vseh lovskih družinah varovanje narave, ohranjevanje in varstvo življenjskega prostora prostoživečih živali na prvem mestu aktivnosti. Nedolgo tega sem zasledil debato, zakaj v Sloveniji ni organizacije WWF (Svetovni sklad za naravo), v drugih državah pa so. Zakaj ni organizacije, ki bi bila antipod lovstvu in bi izobraževala ljudi o zavarovanju divjadi? Zato, ker po statutu, aktivnostih, usmeritvah itd. marsikaj od tega, kar dela v tujini WWF, dela pri nas lovska organizacija na različnih nivojih. Zgodovina kaže, da je mnoge ogrožene vrste pri nas najprej zaščitilo lovstvo, šele potem država. Subtilnost varovanja vrst je pri nas vpisana v tradicijo lovstva."


Kaj je pravi skupni sovražnik

- Je pa te dni ravno frčalo perje zaradi tega, ker bi lovci radi uvrstili na seznam lovnih vrst nekaj vrst zaščitenih ptic?

"Sam zelo dobro poznam postopke, ki so do sedaj potekali pri nas na to temo. Na žalost je bila precej popačeno prikazana v javnosti. Osebno mi je žal, ker se je sprožila neke vrste državljanska vojna med dvema najpomembnejšima naravovarstvenima nevladnima organizacijama - Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in Lovsko zvezo Slovenije (LZS). Pri tej vojni vsekakor trpi naravovarstvo, saj se negativni posegi v življenjsko okolje nadaljujejo. Tu je pravi skupni sovražnik, mi pa kujemo male zmage in vnašamo dolgotrajni medsebojni razdor. Še nobena vrsta ni imela možnosti preživeti brez ustreznega življenjskega prostora, z načrtovano, kontrolirano in transparentno smrtjo posameznih osebkov pač. Tudi tu se kaže nepoznavanje lokalnih razmer. V Sloveniji je za razliko od nekaterih drugih držav postopek pri odločanju o dopustnem ubitju živali zelo podoben v primeru zaščitenih živalskih vrst in vrst s seznama divjadi. V Sloveniji brez predhodnega dovoljenja pristojnega ministra ni dovoljeno ubiti ne lovne ne zaščitene živali. Postopek pred izdajo ustreznih aktov je transparenten, pri predlogu ministru sodelujejo strokovne vladne in nevladne organizacije. Ne vem, če so bila sporočila javnosti prikazana v tej luči. Meni osebno je ta tema bolj podobna kozlovski sodbi. Sam bi uvrstil vse večje sesalce in ptice na seznam divjadi, s tem bi dobili desetletne in letne načrte upravljanje tako z loviščem kakor tudi s posamezno vrsto. Verjamem, da bi bilo s tem narejeno mnogo več za njihovo varstvo."

- Lani je bil na Evropskem sodišču za človekove pravice zanimiv primer Hermann proti Nemčiji. Sodišče je odločilo, da mora imeti lastnik pravico prepovedati lov na svojem zemljišču, če je ubijanje živali v nasprotju z njegovo etično opredelitvijo. Torej ne, da bi želel odvetnik Hermann sam streljati ali dati to pravico v zakup - gre za ugovor vesti. Enako naj bi menda dosegli že Francozi in Luksemburžani. Bomo imeli tudi na naših tleh kmalu tak primer?

"V teh primerih se srečujemo z dilemo: posameznikova volja proti družbi. Družba oblikuje svoja pravila obnašanja, etiko torej, ki je vsekakor ena najpomembnejših tudi samoohranitvenih lastnosti. Posamezniki pa smo v zgodbi nastajanja etičnih pravil na zelo širokem pasu. Kam se bo razvijala skupna etika - vest družbe, bo pokazal čas. To raznolikost posameznikovih etičnih opredelitev je treba slišati. A kljub temu to še ne pomeni, da se lahko lastno etično prepričanje vsiljuje drugemu. Mislim, da ni sprejemljivo, da bi moral vsak, ki vidi trpečo srno, to tudi ubiti. Pa mi lahko verjamete, da je to zelo močno lastno etično prepričanje mnogih. Podobne pobude so tudi že v Sloveniji. Vendar je tu zakon o divjadi in lovstvu zelo jasen. Upravljavec lovišča je dolžan vestno izpolnjevati zakonodajo, kamor spadata tudi letni načrt lovsko upravljavskega območja in letni načrt upravljanja z loviščem. V teh dokumentih je tudi predvideno število iz populacije odvzetih živali. Za nerealizacijo tega pa so za upravljavce predvidene zelo visoke kazni. A so posamezniki, ki ne želijo, da se lov izvaja na njihovem posestvu, pripravljeni plačati globo?"