Pravni odnos do volka in škod po volku

Kako smo šlampasti do biserov naravnega bogastva

O velikih zvereh, zadnje čase predvsem volku veliko beremo, lovci pa tudi iz terena poznamo ali samo mislimo da poznamo stanje in razmerja med tem plemenitim plenilcem in njegovim plenom oz. lastniki plena. A očitno se pri branju in bolj ali manj gostilniškem komentiranju, kjer vsak vleče na svojo stran, tudi vse neha. A mlade generacije, ki jim je mar, znajo temu počasi narediti konec. In prav je tako. Naj se ve kaj je pomembno in kaj ne in naj se ve kdo pije in kdo plača. O tej zgodbi in delu mladih pravnikov lepo piše Dragica Jaksetič v spletni izdaji dela. Se bomo lovci iz vseh teh dogajanj kaj naučili in končno ubrali pravo pot?

Odlomek:

Desetih študentov prava in štiri njihove mentorice s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani pa čustveni odnos do živali, ljubljencev ali škodljivih zveri, ter do pobijanja živali, legalnega ali nelegalnega, to pomlad ni zanimal. Zanimali so jih samo facti bruti. Na svoji fakulteti so namreč februarja odprli okoljsko pravno kliniko, v kateri so pod drobnogled vzeli ne živega ali povoženega ali ubitega ali kakorkoli iz narave »odvzetega« volka. V kliniki so se na pravniški, suhoparni način lotili seciranja direktiv, zakonov, uredb in pravilnikov, ki v Evropski uniji in njeni članici Sloveniji ureja ravnanje z volčjo populacijo med Julijskimi Alpami in Gorskim Kotarjem.

Svoje ugotovitve trimesečnega raziskovanja so javno predstavili na okrogli mizi in v Pravni praksi.

Ocena?

Z eno besedo - odlično! Najprej so se bodoči pravniki temeljito posvetili biologiji volkov, izsledkom dveh sezon trajanja projekta Slowolf, spoznali so ustroj nevladnih okoljskih organizacij, nato so se lotili branja evropske habitatne direktive, zakona o ohranjanju narave, akcijskega načrta upravljanja populacije volkov, pravilnika, ki dovoljuje odvzem volka iz narave, Bernsko in Aarhuško konvencijo in še kaj.

Vprašanja so poslali na policijsko postajo, na območju katere je bil domnevno nezakonito odstreljen volk, a do informacije so prišli šele po dodatnem zahtevku. Na agencijo za okolje so na podoben način ugotovili, da agencija nima zbranih podatkov o tem, koliko rejcem drobnice je država izplačala odškodnine po škodi, ki jo je povzročil volk, in koliko je ta znašala. In tako naprej. Do vsaj delnih informacij so praviloma prišli le s pomočjo pooblaščenke.

Ugotovili so nered. Nered v slovenskem pravnem »redu«, ki (e) ureja ravnanje z volkom, nered v komuniciranju javnih služb z javnostjo, močno so se začudili tudi, da »država« ne zna iz rokava, računalnika, stresti podatka, koliko so jo stale škode, ki jo je volk povzročil na drobnici. Ta nastane na primer na pašniku, ograjenem s premakljivo električno ograjico, visoko 110 centimetrov v osrednjem življenjskem območju volka. Izvedeli so tudi, da so bila nekaterim rejcem, kjer se ponavljajo večji škodni dogodki, ponujena preventivna sredstva, s katerimi bi lahko uspešno zaščitili svojo lastnino, a so ponujeno, čeprav brezplačno pomoč, zavrnili.

Si kar mislim, kako so si študentje, ko so odkrili vse te trde fakte, priznali: »Dobro jutro!«

Do zdaj so se učili le iz knjig in o tem, kako bi moralo biti, zdaj pa so se srečali s tem, kar je res. Da je okoljska zakonodaja izjemno obsežno in zapleteno področje. Da se v kakem pravilniku ali uredbi lahko naknadno znajde kak člen v skladu s trenutnimi interesi, da se da pravilnik napisati tako, da se lahko kakemu »odvečnemu« postopku, v katerem ima pravico kaj reči tudi javnost, izogne, in tako dalje. Njihove mentorice prostovoljke pa so dodale, kako šibko je pravno varstvo okolja in kako nimamo široko usposobljenih pravnikov, ki bi se spoznali na vprašanja narave, okolja in prostora. In zato tudi sodne prakse ne.

Pravna fakulteta je naredila prvi korak v tej smeri. S prvo okoljsko kliniko je pritegnila deset študentov, ki so nad izkušnjo, preizkusom suhoparnih zakonskih členov v praktičnem življenju, navdušeni. Upajo, da so vsaj pri kakem študentu zbudili interes za izobraževanje in delo v tej smeri.

Svoje ugotovitve so študenti strnili v pisma in jih poslali Evropski komisiji, ministrstvu za okolje in prostor, zavodoma za gozdove in za naravo. Peto pismo, pismo ustavnemu sodišču, še pišejo. Na odgovore še čakajo.
Jeseni bodo z delom nadaljevali. Na zdravljenje bodo vzeli novega pacienta izmed številnih mogočih. Sam se namreč v obravnavo ne bo ponudil nihče. Na primer sedanji sistem izplačevanja subvencij v kmetijstvu.

Vir: http://www.delo.si/mnenja/blog/volk-preiskovanec-okoljske-klinike.html