Gobarski stampedo

Satirično o vsakoletni mrzlici in pustošenju po naravi:

Povem naj le,da sem tudi včeraj mrharil po "gmajni",ter si basal v košare in vreče gobjega rastja.

Tudi tistega,za katerega nisem ravno prepričan,če lahko roma v želodec.Nabrano sem urno nosil do avtomobila in jih tresel v prtljažnik.

Vmes sem jih nekaj "žakjev" za dober denar prodal vseješčim italijanom,kateri so jih nemudoma vložili v potujoči kuhinji nedaleč stran.S prazno košaro hitim nazaj,tja,kjer je bera obilna.Bog ne daj,da me kdo prehiti,tukaj so važne sekunde.Ob hitenju opazim ničkoliko "strupenjač",dobronamerno jih zbrcam,nekaj pohodim,da se ne bode nevedni nabiralec zastrupil.Ob garanju se spomnim na Nerota,prijaznega kužka,ki ni nič hud in je tako pameten,da me razume ama vse,in na kolega,kateri tudi hiti z nabiranjem.Z glasnim kričanjem in žvižganjem uspem priklicati "kamerada",nakar mu na nekaj stotev oddaljenosti uspem razložiti,da ne najdem zvestega spremljevalca,in naj ga še on z kričanjem poizkuša privabiti v varen objem gospodarja.Ob vsem tem delu,pa človek kaj hitro postane lačen in žejen-tedaj je še kako dobrodošla hitra malica iz nahrbtnika.Pol kile kruha,mesni "doručak",za pogasiti žejo pa ravno prav mrzel pir-mmmmmmm.Da pa prazna embalaža ne bo zavzemala dragocenega prostora v "rukzaku",saj bo ta ob vsem gobjem bogastvu prišel še krvavo prav,pa vso odvečno kramo odvržem v bližnje podrastje rekoč-saj se ne vidi.Ko so košara,žakelj in rukzak nabasani do konca in še čez-glej ga zlomka,ravno tedaj se prično prikazovati najlepši gobji primerki vseh vrst.Da jih ne bode slučajno kdo nabral,jih preventivno zbrcam in pohodim,ter ob tem za sabo puščam opustošenje kot tornado.Ob terencu se naposled s kolegom le dobiva,in tudi Nero se komaj privleče z jezikom do tal-le kaj je počel?
Pozno popoldne izkoristim za prodajo sveže nabranih,saj je doma skrinja že zdavnaj polna-pa ne,da bi toliko gob pojedli,velika večina se zamrznjenih za masten denar proda pozimi,takrat,ko jih oštarijam zmanjka za pripravo lokalnih specialitet.Ob težko zasluženi plači si v vaškem bifeju privoščim nekaj "za dušo prvezat",tedaj se pride odžejat tudi plečat domačin,kmet,ter ob šanku razloži,kako mu je podivjana "flakna" razgonila cel trop ovac v planini.Spomnim se Nerota,hitro plačam ter jo ucvrem v varno zavetje vikendice.Jutri bo pa treba tudi zgodaj vstati in pohiteti na drugo znano lokacijo,saj veste,rana ura,zlata ura.Nero bo pa za spremembo ostal doma.