Starka za vedno odide z vetrom
Starka za vedno odide z vetrom
Sobota popoldne je, lep, jasen dan, kot naročen za lovski piknik. Z očetom se odpraviva "samo malo pogledat" a se vse skupaj bolj kot ne zavleče pozno v noč, moja večerna jaga pa pade v vodo. No ob obujanju vseh lovskih zgodb ni manjkalo lovske latinščine, tudi smeha ne. Z očetom se pa dogovoriva da greva zjutraj na gamsa, skupaj, da si malo ogledava kakšno je stanje. Ob 10 zvečer se odpraviva domov s piknika, oče naravnost v posteljo, jaz pa še malo v "lajf"
. Ura je 3:15. Na mobitelu se mi izpiše:>>Naslednji alarm čez 2 uri 25 minut.<< Nič, kratka bo, a če sva se zmenila da greva, greva! Malo prespim budilko, zbudim se okrog tri četrt na 6. Vidim da očeta ni več v hiši, zato kar v gatah stečem iz hiše, da vidim če nisem še prepozen. Ujamem ga ravno pri avtu.
>>Ja kej, te nism niti tou budit, ob 3 te nej blu še doma!<< mi reče. >>Če se zmenva d greva, greva!<< mu odvrnem. Na hitro se oblečem in obujem, puško na hrbet in se že peljeva na Nanos. Nič nisva pozna, ravno prava ura. Na robcih piha, prav malo strupeno je, veva da bodo gamsi pod robci, tudi oni se radi umaknejo burji. Umikava se uritim borovcem, ki jih je obrnil vihar slabih 14 dni nazaj, ki je divjal po krasu. Zanimivo, več kot 200 let lahko kljubujejo burji v eno smer, 15 minut vetra v nasprotno smer pa je že preveč. Pri solnici na hitro opazim kozo 2+, umika se v goščavo. Že prej sva se dogovorila da streljava samo res staro ali pa zanimivo žival.
Pomikava se naprej po travah, bližava se manjšemu sedlu, kjer se vedno radi držijo. A tokrat jih ni. Nato pa le zagledava enega! Že prebarvan, drsa se ob borovc. Usedeva se na skalo in ocenjujeva. Hitro sva enotna, da je koza, stara! Obrazna maska že belo siva, tropa nikjer okoli. Oče nebo streljal, poskusim se naštimat jaz. Razdalja okrog 150 metrov, nemorem se udobno namestit. Nič, poskusim z zalazom, bo kar bo. Dobro da je veter, težje me žival dobi v nos, prav tako sliši. Ko se spustim nižje jo sam ne vidim več. Usmerja me oče, ki jo gleda izza skale. Kmalu jo ugledam, še vedno drsa bor. Uležem se, pomerim, koza pa počasi naprej. Kot da se me je naveličala. A jo še vidim, le da moram spet za njo. Končno ji pridem na odprt strel. Zagleda me. Zdaj ali nikoli, lepa je! Uležem se, puško uprem v drev, a nemorem streljati z levo roko. Ponovno vstanem in se preložim na drugo stran. Gleda me kot da ji ni nič jasno. Pomerim, se umirim. Pooof, kot bi ustrelil v "pouštr". Nobenega odmeva. Koza pa samo klecne v svoje zadnje ležišče.
Grem najprej proti očetu, ki je vse videl skozi daljnogled. >>Ku d bi gljdu u filmi je pala!<< Skupaj greva pogledati. Ko prideva do nje, si najprej ogledava lepotico. Usedem se zraven, jo pobožam in ji privoščim zadnji grižljaj. Nato pa iskren lovski blagor, pri očetu verjetno še večje zadovoljstvo kot pri meni, res mi je privoščil. Mučim se s štetjem letnic, a jih ne zmanjka. Važno da jih je več kot 11, da je stara! Ob pogledu na vime mi odleže, ko vidim da je prazno. Iztrebim jo, obesiva jo na bor, da se ocedi, da nebo vse krvavo. Greva pogledat pod rob, gamsov ni videti. Vržem kamen, nato pa začnejo skakljati gamsi povsod okoli kot razdražene mravlje. Kozo spraviva v nahrbtnik in se odpraviva v dolino. Kot da bi počakala, da jo nekdo najde, da sklene svojo pot. Da se sreča z mladeničem, ki večkrat zahaja na njeno dolgotrajno kraljestvo! Vedno je vredno vstati, puško na ramo in v naravo!