Pomlad

Pomlad je prišla

Dopoldne je še deževalo, više se je meja sneženja hitro spuščala, kot bi hotela zima še zadnjič v svoj objem zajeti vso pokrajino. Ni ji uspelo, preden je prišla do doline ji je zmanjkalo sape in ostala je ujeta v gorah, ki so deviško bele nudile čudovito nasprotje že skoraj zelenim dolinam. Oblaki so se pričeli trgati, popoldne se še sonce ni moglo zadržati in je prišlo pogledat izza oblakov raj...

Danes bo, zagotovo bodo prišli, mi veleva nek notranji glas, ki ga še sam ne znam razložiti. Zvečer hitim proti jasi, daleč je, je pa zato toliko več miru, danes vedno redkejša dobrina. Listje je mokro, zato se gibljem kot duh. Že pred jaso upočasnim korak in previdno gledam med debli, skozi špranje med tankim vejevjem. Opazim velika ušesa, so že tu. Vsako leto znova me preseneti, kako je divjad spomladi zaupljiva. V jeseni manično plašne košute se mirno pasejo dve uri pred mrakom, kot bi vedele da sedaj ni nevarnosti zanje. Mogoče pa vedo?
Nekaj črnega se premakne med vejevjem kar takoj pritegne mojo pozornost. Kaj za vraga...? Gams. V petnajstih letih ga šele drugič vidim na tej jasi. Kot da je prišel pozdravit stare prijatelje se mirno pase proti košuti in teletu. Z teletom se pozdravita na nekaj korakov. Izza grmovja stopijo še tri manjše sive glave, srna z dvema mladičema.
Ne morem verjeti kakšno srečo imam. Toliko različne divjadi hkrati na eni jasi je res zelo redek dogodek. Navdušenje prekinejo srne, ki se naenkrat spustijo v dir. Kozel pa skoči v zrak, kot bi ga spekel z žerjavico ter pade na hrbet na tla. Takoj se pobere ter se vrti v krogu, skače v zrak in opleta z glavo. Medtem pa srne pridrijajo nazaj čez jaso na drugo stran. In zopet isto, tako plešejo živali ples pomladi, ples življenja. Krog je zaključen, zopet bo novo rojstvo, nov začetek.
Sklonjen, boj v znak spoštovanja kot zaradi opaznosti, zapustim gozdni rob ter se zahvalim Diani za še eno doživetje v raju.