Večni organi
Ko rit premaga možgane
Parazitizem je zanimiva beseda o kateri Slovar Slovenskega knjižnega jezika ve povedati, da gre za biološki pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, v kateri ima eden korist, drugi škodo, ali pa za družbeni pojav, ko kdo živi od dela drugega, na škodo drugega. Omeni tudi parazitizem aristokracije, kar se mi zdi še posebej posrečeno in primerno.A najprej o samih organih teh organizmov. Brez njih menda ne gre. Marsikdo pozna šalo, ko se organi prepirajo med seboj, kdo je pomembnejši in nepogrešljiv. Šala se konča tako, da prvi odpovedo možgani, zmaga pa rit, ki je ostalim organom kot najpomembnejša odpovedala sodelovanje.
Ta šala nas poduči, da je potrebno za organe in njihovo medsebojno usklajenost lepo poskrbeti. Potrebno jim je zagotoviti dolgo in mirno visenje na preponah in žilah, ki jim dovajajo hranila in paziti, da jih kakšna čudna stresna viroza ne pobere. Resda danes znanost omogoča operativno menjavo organov. Menda na dobo dveh mandatov, naj bi se te operacije izvajalo. A to je docela negotova rešitev, operacije so drage, zdravila, ki zagotavljajo, da bi se novi organ lepo vklopil v celotni organizem pa nezanesljiva. Lahko se zgodi, da kakšen tak organ, recimo novi možgani začne celo delovati in spet lahko pride do problema z ritjo. In ker ne gre, da bi koža preko mere rdela, oči pa skakale iz jamic, je bolje, da se zagotovi dolgo in zadovoljno življenje obstoječih organov, še posebej najpomembnejšega.
Tudi v naših (koliko jih kdo še prepozna za »svojo«) zveznih organizacijah imamo organe. Pomembne organe. Mogoče bi kdo pomislil, da je v takih delegiranih organizmih najpomembnejši organ občni zbor? O ne, zmagovalec iz zgornje šale je kar Upravni odbor. Občni zbor, nekakšna genetska spaka med članicami zveze in preživeto socialistično zverjo delegatskega sistema je le podpora temu najpomembnejšemu organu. Nekakšno osteoporozno okostje, na katerem sloni delovanje ostalih organov.
A kaj se zgodi, ko same celice najpomembnejšega organa ugotovijo, da so neprekosljivega pomena ne samo za svoj organ in organizem, temveč za celotno zeleno biocenozo, v katero so zasidrale svoje parazitske korenine? Takrat se odločijo, da postanejo večne in nezamenljive in bodo na svojem mestu počakale vse dotlej, da celoten organizem potone v blato in mogoče, res samo mogoče postane mala kapljica nafte za bodoči rod. Ali pa verjetneje le majcen fosil v obliki uganke kaj za vraga se je naravi tu spridilo.